Vrtna rabarbara (znanstveno ime Rheum rhaponticum) je samonikla rastlinska vrsta iz rodu rabarbara (Rheum). To je edina vrsta tega rudu, ki raste izključno v Evropi, danes v naravi uspeva le še v gorovju Rila v jugozahodni Bolgariji. Od tod so jo zanesli tudi v druge dele Evrope. astlina je pomembna predvsem kot ena od izvornih vrst, iz katerih se je razvila današnja kulinarična rabarbara (Rheum rhabarbarum).
Opis Vrtna rabarbara robustna trajnica, ki raste iz lesnate korenike. Ima velike, Ima velike, nedeljene liste z odebeljenimi listnimi peclji. Listna ploskev je dolga do 50 cm in je širša od svoje dolžine. Listno dno je srčaste oblike s petimi izrazitimi žilami. Peclji so zgoraj vdolbeni in spodaj izbočeni, s približno 10 grebeni. Svetlo zeleno-rumeni cvetovi so združeni v latasta socvetja. Plodovi imajo membranam podobna krilca in so dolgi približno 5 mm, rastejo pa na pecljih enake dolžine.
Kariotip Leta 1928 je Jaretzky ugotovil, da ima R. rhaponticum 2 n = 44 kromosomov, vendar je študija divje bolgarske populacije leta 1989 pokazala kromosomsko število 2 n = 22.
Taksonomija Rabarbaro je prvi znanstveno opisal Carl Linnaeus leta 1753. Linnaeus je rastlino poznal le iz gojenih primerkov, vzgojenih v Uppsali na Švedskem in na Nizozemskem. Ti so izvirali iz rastlin, ki so jih v začetku 17. stoletja gojili v botaničnem vrtu v Padovi, zbral pa jih je nekdanji študent tega vrta Francisco Crasso na območju takratne Trakije. Rastline iz gorovja Rila so primerjali s tistimi v Linnaeusovem herbariju in ugotovili, da gre za isto vrsto. Ime Rheum rhaponticum se v širšem smislu uporablja tudi za kulinarično rabarbaro.
Zgodovina Besedo rha ponticum, ki v latinščini pomeni 'rha iz Ponta' (območje na severni obali Anatolije), je prvi omenil Dioskorid. Zapisal je, da so Rimljani s tem imenom poimenovali cenjeno zdravilno korenino, ki so jo uvažali z vzhoda. Dioskorid navaja tudi, da je korenina najbolj podobna korenini rastline iz rodu Centauree (glavinec)
Večji del srednjega veka in zgodnjega novega veka Evropejci niso poznali izvora teh korenin, ki so postale znane pod imenom rheum barbarum (poleg številnih drugih imen, vključno s perzijskim raved). Botanika, kot sta bila Leonhart Fuchs (leta 1542) in Rembert Dodoens (leta 1554), sta kot vir korenine določila vrsto osata iz družine nebinovk, Rhaponticum scariosum, zato so to rastlino uporabljali za pridelavo manjkakovostne rabarbare.
R. rhaponticum je bila prva vrsta rabarbare, s katero so se srečali Evropejci, vendar je trajalo precej časa, preden je v splošnem obveljalo spoznanje, da se rabarbaro dejansko pridobiva iz rastlin rodu Rheum.
Kemija V vrtni rabarbari najdemo hiperozid, 3-O-galaktozid kvercetina, ki v krovnih listih rastline verjetno služi kot zaščita pred UV-žarki. Rastlina vsebuje tudi hidroksistilbena raponticin in deoksiraponticin.
Sklici
Zunanje povezave
Kategorija:Dresnovke Kategorija:Taksoni, opisani leta 1753 Kategorija:Endemične rastline v Bolgariji