Semigalščina je izumrli jezik iz vzhodnobaltske jezikovne družine, ki je ena izmed vej indoevropskih jezikov. Jezik so govorili Semigali na območju Semigalije na severu Litve in jugu Latvije, predvsem v bazenih rek Muša in Lielupe. Zaradi asimilacije z Latvijci in Litvanci naj bi jezik izumrl v 16. stoletju. Jezik poznamo samo na podlagi omemb jezika v dokumentih in besedilih izpred 16. stoletja, pisno pa ni izpričan.
Zgodovina Najpomembnejša plemena na območju današnje Latvije so bili Letgali, Semigali in Kuri, ki so živeli severno od Zahodne Dvine. Fevdalni Semigali ter Letgali so v dvanajstem stoletju ustanovili dve monarhiji, Tālavo in Gertsike, ki so ji vladali ruski princi. Semigalci so bili tesno povezani z Vzhodnimi Slovani, Kijevsko Rusijo in litovskimi kraljevinami. Na severu so mejili na Livonce, Estonce in finska plemena. Z začetkom severnih križarskih vojn je Tevtonski viteški red leta 1212 vkorakal v Semigalijo in Kurijo. Do leta 1214 je bila zavzeta kraljevina Tālava, Semigalci pa so bili pokristjanjeni.
Semigalija je v virih zanesljivo izpričana že leta 870 v Annales Ryenses, v runah na kamniti steli na južnem Švedskem iz leta 1000, kjer je omenjena kot 'Saemigala', leta 1040 pa na runskem kamnu v Mervalli kot 'Simkala'. Ruski Lavrentijev letopis iz 11. stoletja jo omenja kot 'Zimigolo'. O Simgalih pišeta tudi vikinška Ingvarjeva saga iz 11. stoletja ter Henrikova kronika Livonije.
Semigalščino je kot jezik v kontekstu manjšin na nemških ozemljih leta 1323 omenil litovski veliki knez Gediminas (1275–1341). Da se je semigalščina razlikovala od kurščine, ki je prvič omenjena leta 1338, je leta 1413 zapisal tudi flamski popotnik Guillebert de Lannoy. Posamezne sledi semigalščine je poleg kurščine, letgalščine in visokolatvijskih narečij mogoče razpoznati tudi v delu Manuductio ad linguam lettonicam facilis Johanna Georga Rehenhausna iz leta 1644, ki je prvi opis latvijske slovnice. Jezik je verjetno izumrl s sprejetjem knjižne latvijščine v 16. stoletju ter asimilacijo z Latvijci in Litovci. Semigalščina je verjetno močno vplivala na nastanek srednjelatvijskega narečja.
Klasifikacija Po mnenju litovskega raziskovalca J. Cablea so nekateri deli semigalščine bolj sorodni litovščini, spet drugi pa latvijščini. Po mnenju V. N. Toporova pa je bila semigalščina bližje litovščini kot latvijščini in kurščini, kar upravičuje tudi vzhodnobaltsko poreklo semigalščine in litovščine, medtem ko je kurščina zahodnobaltski jezik.
Jezikovne prvine Semigalščino se preučuje na podlagi latvijskih toponimov in hidronimov, kar pa otežuje raziskovanje oblikoslovja, pa tudi latvijskih narečij. Jezik je glasoslovno podoben kurščini in v manjši meri tudi latvijščini.
Vsi dolgi samoglasniki in dvoglasniki na koncu protobaltskih besed so v semigalščini postali kratki. Semigalščina je ohranila razlike med protobaltskima *ā and *ō. Dvoglasnik *ei se je enako kot v latvijščini in litovščini zamenjal v *ie. Protobaltska soglasnika ter sta postala mehčana in , kar pa ni splošno pravilo, saj obstajajo tako primeri premene kot tudi primeri njene odsotnosti. Pomanjkanje ustreznih palatalizacij je prisotno tudi v modernih latvijskih narečjih v okolici Blidiena. Za semigalščino je značilna ohranitev kratkih samoglasnikov pred enozložnimi r in podaljševanje z dodatnim samoglasnikom med r in naslednjim soglasnikom (npr. semigalsko in latvijsko zirags, konj ter litovsko zirgs, varana in vãrna, krokar, berizs ter bẽrzs, breza).
O semigalskemu oblikoslovju je zelo malo znanega. Predvidoma je poznala nepregibne svojilne zaimke, kot so danes v uporabi še v litovščini in je izpričano v toponimu Sàuzeŗi, ki izvira iz besedne zveze savo žirgai, konj nekoga. Semigalščina je verjetno vsebovala večje število slovanskih besed ter izposojenk iz livonščine, estonščine ter finščine.
Sklici
Kategorija:Baltski jeziki Kategorija:Izumrli jeziki Kategorija:Srednjeveški jeziki