Pul (, ) je zgodovinska valuta, ki je bila v obtoku v Zlati hordi, Afganistanu, Buhari, Čagatajskem kanatu, Kokandskem kanatu, Džungarskem kanatu in drugih evrazijskih kneževinah. Bil je bakren kovanec zelo majhne vrednosti in 1⁄60 altina. Kovnica je lahko izdelala 1000 kovancev na dan.
Menjava med bakrenimi, srebrnimi in zlatimi kovanci ter kupna moč kokandskih pulov sta se pogosto spreminjali. Kokandski puli so običajno tehtali 1 mitkal (4,55 g). V 50. letih 19. stoletja je bilo za 1 miri potrebnih 6 pulov, za srebrnik pa 24 pulov. Srebrniki, ki jih je koval Mingbaši Musulmonkul, so bili vredni 24–32 pulov, v 70. letih 19. stoletja pa med 42 in 64 puli. Najvišji menjalni tečaj je bil 100 pulov. Na splošno so bili 3 kokandski puli vredni 1 rusko srebrno kopejko. Kokandski puli so bili v obtoku tudi v Hivskem kanatu, Buharskem emiratu in kitajskem mestu Kašgar.
Taškentski puli Leta 1784 je Taškent postal neodvisen od Kazaškega kanata, čemur je na kratko sledila sočasna vladavina štirih hakimov - okrožnih pravosodnih upraviteljev. Oblast je nazadnje prevzel hakim Šejhantaur in se razglasil za edinega vladarja Taškenta. Ker je bil položaj hakima voljen, se to obdobje v zgodovini Taškenta včasih imenuje Taškentska republika. Taškent je v tem obdobju izdajal lastne bakrene kovance pule (ali fuluje) in srebrne kovance tenge.14th All-Russian Numismatic Conference. St. Petersburg, April 2007.
Puli, kovani v Taškentu, so imeli običajno dve velikosti. Pul nižje vrednosti je imel premer med 14 in 17 milimetri, tisti višje vrednosti pa 20–24 mm. Kovanci so pogosto vsebovali oznako taškentske kovnice v perzijščini, ki se je glasila "Kovanec Taškenta" (perzijsko: ضرب تاشكند). Na njem je bil vgraviran perzijski blagoslov "Naj bo prihodnje življenje dobro" (perzijsko: عاقبت خير باد). Na sprednji strani taškentskih pulov pogosto ni bilo oznak kovnice, temveč različne podobe, kot so mačke, ptice, ribe ali mitološka bitja. Ti kovanci so se kovali, dokler Taškenta leta 1809 ni priključil Kokandski kanat.
Sklici
Viri
Uzdennikov V. Coins of Russia (1700—1917): Third edition. Moscow, Collector's Books; IP Media Inc., 2004 (Узденников В. Монеты России (1700—1917): Издание третье. — М.: Collector's Books; IP Media Inc., 2004). Album, S. 1998. A Checklist of Islamic Coins, 2nd ed. Bosworth, C. E. 1996. The New Islamic Dynasties. New York: Columbia University Press. Bregel, Y. 1988. S.v. “Mangit/Mangits” in Encyclopaedia of Islam, new ed., 6: 417–419. Burnasheva, R. 1967. Monety Bukharskogo Khanstva pri Mangytakh: Epigrafika Vostoka, 18: 113–128. 4 plates, 3 tables. (Shah Murad, Haydar Tora, and Husayn). Burnasheva, R. 1972. Monety Bukharskogo Khanstva pri Mangytakh: Epigrafika Vostoka, 21:69-80. 4 tables (Nasr Allah, Muzaffar, ʿAbd al-Ahad, and ʿAlim Khan). Davidovich, E. A. 1964. Istoriia Monetnogo Dela Srednei Azii XVII-XVIII vv. [Gold and Silver of the Janids]. Dushanbe. Fedorov, M. 2002. “Money circulation under the Janids and Manghits of Bukhara, and the Khans of Khoqand and Khiva.” Supplement to ONS Newsletter 171. Kennedy, H., ed. 2002. An Historical Atlas of Islam. Brill. Krause, C. L., and C. Mishler. 2002. Standard Catalog of World Coins, 1701–1800, 3rd ed. Krause, C. L., and C. Mishler. 2004. Standard Catalog of World Coins, 1801–1900, 4th ed. Krause, C. L., and C. Mishler. 2005. Standard Catalog of World Coins, 32nd ed. Lane-Poole, S. 1882. The Coinage of Bukhara in the British Museum: The Mangit Dynasty, 74–85. (No AE coins listed). Torrey, C. C. 1950. “Gold coins of Khokand and Bukhara.” Numismatic Notes and Monographs 117.
Kategorija:Denar