Sunda Kelapa (, Sunda Kalapa) je staro pristanišče v Džakarti ob ustju reke Ciliwung. Sunda Kalapa (sundsko: Kokosov Sunda) je prvotno ime in je bilo glavno pristanišče Sundskega kraljestva. Pristanišče je v okrožju Pendžaringan v severni Džakarti v Indoneziji. Danes staro pristanišče sprejema le še pinisi, tradicionalno leseno jadrnico z dvema jamboroma, ki opravlja medotoški tovorni promet v arhipelagu. Čeprav je danes le manjše pristanišče, Džakarta izvira iz Sunde Kelape in je igrala pomembno vlogo pri razvoju mesta. Pristanišče trenutno upravlja državna Indonezijska pristaniška korporacija (Pelindo).
Zgodovina Hindujsko-budistično obdobje Kitajski vir, Džu Fan Dži, napisan okoli leta 1200, Čou Džu-kua, opredeljuje dve najmočnejši in najbogatejši kraljestvi v Indonezijskem otočju kot Srivijaja in Java (Kediri). Po tem viru je Srivijaja v začetku 13. stoletja še vedno vladal Sumatri, Malajskemu polotoku in zahodni Javi (Sunda). Vir je pristanišče označil za strateško in uspešno, saj je bil poper iz Sunde med najboljšimi po kakovosti. Ljudje so se ukvarjali s kmetijstvom, njihove hiše pa so bile zgrajene na lesenih drogovih (rumah panggung). Vendar so državo pestili roparji in tatovi. Vendar ni bilo gotovo, na katero pristanišče Sunde se je Čou Džu-kua nanašal, verjetno se je nanašal na pristanišče Banten in ne na Sunda Kalapa.
Od 13. do 16. stoletja je bilo Sunda Kelapa glavno pristanišče Sundskega kraljestva. Pristanišče je služilo prestolnici Pakuan Pajajaran, ki je približno 60 km južno od notranjosti, ob zaledju reke Ciliwung, kjer je danes Bogor. Pristanišče je uspevalo zaradi mednarodne trgovine z začimbami, zlasti s poprom, glavnim začimbnim pridelkom Sundskega kraljestva. Sunda Kelapa je bilo skupaj z Acehom in Makasarjem eno redkih indonezijskih pristanišč, ki je vzdrževalo vezi z Evropo.
Islamsko/portugalsko obdobje
Do leta 1511 so Portugalci osvojili Melako in ustanovili najstarejšo evropsko kolonijo v jugovzhodni Aziji. Po delu Suma Oriental, napisanem v letih 1512–1515, je portugalski raziskovalec Tomé Pires poročal o pomenu pristanišča Calapa, ki ustreza pristanišču Sunda Kalapa.
Leta 1522 so Portugalci sklenili politični in gospodarski sporazum s hindujskim kraljestvom Sunda, ki je bilo v pristojnosti pristanišča. V zameno za vojaško pomoč proti grožnji vzhajajočega islamskega javanskega sultanata Demak jim je Prabu Surawisesa, takratni kralj Sunde, podelil prost dostop do trgovine s poprom. Portugalci, ki so bili v službi suverena, so se naselili v Sunda Kelapi in bili prvi kristjani na ozemlju današnje Indonezije.
Vendar pa je leta 1527 Fatahillah v imenu Demaka napadel Portugalce v Sunda Kelapi in 22. junija 1527 uspel osvojiti pristanišče, nakar se je Sunda Kelapa preimenovala v Džajakarto. Kasneje je pristanišče postalo del Bantenskega sultanata.
Nizozemska kolonizacija
Leta 1619 je Jan Pieterszoon Coen, uradnik, ki je delal za Nizozemsko vzhodnoindijsko družbo, od Sultanata Banten zavzel pristanišče Džajakarta in ustanovil Batavijo. V zgodnjem obdobju Nizozemske vzhodnoindijske družbe (NVD) so pristanišče uporabljale predvsem majhne ladje, ki so lahko plule v kanal in proti Kali Besarju, kjer so nakladali blago in popravljali ladje v ladjedelnicah, tj. NVD in kitajskih ladjedelnicah, ki so bile nasproti gradu Batavija. Večjim ladjam je bilo zaradi ozke širine in plitve vode težko vstopiti v pristanišče, zato so se morale zasidrati na morju.
Do konca 17. stoletja se je vzdrževanje pristanišča že izkazalo za zelo težavno zaradi peščenih sipin, ki so se nenehno nabirale ob ustju in okoli območja. Leta 1741 je bila zgrajena utrdba Waterkasteel za zaščito pristanišča. V 18. stoletju je VOC za kratek čas uporabljala sužnje in konje za vleko strgačev vzdolž kanala z njegovega vzhodnega brega. Strategija se je izkazala za neučinkovito in je povzročila izgubo življenj, deloma tudi zaradi nehigienskih razmer in vročine tropskega podnebja.
Sodobni kolonializem V 19. stoletju je bilo pristanišče znano kot Haven Kanaal ('Pristaniški kanal'). Ker je bil edini vhod v Batavijo, si je prislužilo vzdevek Ceste Batavije ali Batavijska cesta. Pristanišče je bilo še vedno ozko kanalizirano pristanišče, zato so morale velike ladje še vedno zasidrati svoje ladje severneje. Za prevoz tovora in potnikov v pristanišče so uporabljali manjše ladje, znane kot lihterji. Lihterji so bili opisani kot zelo majhni in zelo plitvi železni parniki, ki so nadomestili prejšnje velike veslaške čolne. Stanje Haven Kanaala se je v tem obdobju slabšalo in je bilo pod sprejetimi standardi, kar je bilo podobno stanju starega mestnega jedra v tistem času. Celoten postopek prevoza potnikov in tovora je bil dolgotrajen in je lahko bil nevaren v nevihtnem vremenu. Zabeležene so bile nesreče (npr. trčenja ladij s privezanimi džunkami).
Leta 1885 se je Nizozemska vzhodnoindijska vlada odločila zgraditi novo pristanišče Tanjung Priok, da bi se prilagodila naraščajočemu prometu zaradi odprtja Sueškega prekopa.Cobban, James L. 1985. The ephemeral historic district in Jakarta. Geographical Review 75(3):300-318. Novo pristanišče je 9 kilometrov vzhodno od starega pristanišča.
Po osamosvojitvi Po osamosvojitvi Republike Indonezije se je staro pristanišče Batavija preimenovalo nazaj v prvotno ime Sunda Kelapa, kot poklon dolgi zgodovini pristanišča kot zibelke Džakarte.
Sklici
Viri
Adolf Heuken SJ dan Grace Pamungkas, 2000, Galangan Kapal Batavia selama tiga ratus tahun. Jakarta:Cipta Loka Caraka/Sunda Kelapa Lestari Jan Gonda, 1951, Sanskrit in Indonesia.
Supratikno Rahardjo et al., 1996, Sunda Kelapa sebagai Bandar di Jalur Sutra. Laporan Penelitian. Jakarta: Departemen Pendidikan dan Kebudayaan RI Thomas B. Ataladjar dan Sudiyono, 1991, 'Sunda Kelapa' di Ensiklopedi Nasional Indonesia. Jakarta: Cipta Adi Pustaka
Zunanje povezave
Menyusuri Kota Tua Jakarta, Pikiran Rakyat Pelabuhan Sunda Kelapa yang Terabaikan
Kategorija:Zgradbe in objekti v Džakarti