Indonezijsko umetnost je precej težko opredeliti, saj je država izjemno raznolika. Obsežen arhipelag sestavlja 17.000 otokov. Dari 17.504 Pulau di Indonesia, 16.056 telah diverifikasi PBB - Eko Prasetya - Merdeka - 19 Agustus 2017 Približno 922 od teh otokov je stalno naseljenih,Based on "Seminar Nasional Penetapan Nama Pulau-pulau Kecil Dalam Presektif Sejarah" or "National Seminary of Name For Little Islands From History Side", 16 to 18 July 2008 at Palembang, South Sumatra, Indonesia z več kot 600 etničnimi skupinami, ki govorijo več kot 700 živih jezikov.

Indonezija ima tudi dolgo zgodovino, pri čemer je vsako obdobje zapustilo edinstveno umetnost. Od prazgodovinskih jamskih poslikav in megalitskih kipov prednikov Osrednjega Sulavezija, plemenskih tradicij lesenega rezbarjenja ljudstev Toraja in Asmat, graciozne hindujsko-budistične umetnosti klasične javanske civilizacije, ki je ustvarila Borobudur in Prambanan, živahnih balijskih slik in uprizoritvenih umetnosti, islamske umetnosti Aceha do sodobne umetnosti sodobnih indonezijskih umetnikov. Tako indonezijska raznolikost kot zgodovina prispevata k kompleksnosti opredelitve in prepoznavanja indonezijske umetnosti.

Vizualna umetnost

Slikarstvo

Prazgodovinske jamske poslikave so bile odkrite na številnih najdiščih v Indoneziji. Med pomembnejšimi so tiste v jamah regentstva Maros v Južnem Sulavesiju, pa tudi v kraški formaciji Sangkulirang-Mengkalihat v Vzhodnem Kutaiju in regentstvu Berau v Vzhodnem Kalimantanu. Jamske poslikave so bile ocenjene na približno 40.000 let.

Slikarska umetnost je na Baliju precej dobro razvita, kjer so prebivalci znani po svoji umetnosti. Tradicija balijskega umetniškega slikarstva se je začela kot klasična vizualna pripoved v slogu Kamasan ali Wayang, ki izhaja iz vzhodnojavanske vizualne umetnosti, odkrite na vzhodnojavanskih basreliefih templjev candi. Balijska slikarska tradicija je znana po svoji zelo živahni, a prefinjeni zapleteni umetnosti, ki spominja na baročno ljudsko umetnost s tropskimi temami. Ubud in Butuan na Baliju sta dobro znana po svojih slikah. Na Baliju se je naselilo veliko slikarjev, kar je otok razvilo v svetovno umetniško enklavo. Balijsko slikarstvo je tudi iskana zbirka ali spominek za obiskovalce Balija.

Sodobno indonezijsko slikarstvo je zasnoval Raden Saleh, arabsko-javanski slikar iz 19. stoletja, znan po svojem romantično-naturalističnem delu v obdobju Nizozemske Vzhodne Indije v Indoneziji. Priljubljen žanr, ki se je razvil med kolonialno nizozemsko Vzhodno Indijo, se imenuje Mooi Indie (nizozemsko za 'Lepe Indije') in večinoma ujame romantične prizore kolonialne Indije.

Med vidnimi indonezijskimi slikarji 20. stoletja so Basuki Abdullah, Lee Man Fong, Willem Jan Pieter van der Does, Ida Bagus Made, Dullah, Affandi, Misbach Tamrin in Amrus.

Kiparstvo

Megalitske skulpture so bile odkrite na več najdiščih v Indoneziji. Kasneje je plemenska umetnost zacvetela v kulturi Nias, Batak, Asmat, Dayak in Toraja. Les in kamen sta bila pogosta materiala, ki sta se uporabljala kot medij za kiparjenje med temi plemeni.

Med 8. in 15. stoletjem je javanska civilizacija razvila prefinjeno umetnost in arhitekturo kiparjenja iz kamna, na katero je vplivala hindujsko-budistična dharmična civilizacija. Slavni primer sta templja Borobudur in Prambanan. Vladavina Šajlendre v kraljestvu Mataram je prav tako ustvarila več templjev s prefinjeno skulpturo hindujskih in budističnih božanstev. Lep primer je Budova podoba Borobudurja z njenim spokojnim izrazom, Vairocana, obdana s Padmapani in Vajrapani v templju Mendut, ter hindujski panteon Šive Mahadeve, Brahme, Višnuja, Ganeša, Durge, Agastye in Nandi v tempeljskem kompleksu Prambanan. Pradžnaparamita z Jave je mojstrovina javanske klasične hindujsko-budistične umetnosti, ustvarjena v 13. stoletju v Singhasariju na vzhodni Javi.

Umetnost rezbarjenja lesa je v Indoneziji precej dobro razvita. Poleg plemenske umetnosti so rezbarjenja lesa območja Asmat, Dayak, Nias in Toraja dobro znana po svoji prefinjeni kulturi rezbarjenja lesa; to so Jepara v osrednji Javi in ​​Bali. Vas Mas blizu Ubuda na Baliju je znana po svoji umetnosti rezbarjenja lesa. Balijsko rezbarjenje lesa ima danes na Baliju stalen turistični trg.

Kino Prvi film, posnet v Indoneziji, je bil nizozemski vzhodnoindijski film Loetoeng Kasaroeng iz leta 1926, nemi film, ki je bil priredba istoimenske sundanske legende. Indonezijska filmska industrija je dosegla vrhunec v 1980-ih, preden je v 1990-ih utrpela znaten upad tako v kakovosti kot količini. V 2000-ih se je indonezijski film začel oživljati in v 2010-ih je spet postal rastoča industrija: leta 2005 je indonezijska filmska industrija producirala 33 filmov, medtem ko se je leta 2014 povečala na 99 filmov na leto. V zadnjih letih so indonezijski filmi, zlasti žanr akcijskih filmov silat, pridobili svetovno pozornost, zlasti s priljubljenostjo serije The Raid.

Uporabna umetnost Uporabna umetnost se nanaša na predmete, ki služijo predvsem praktičnim namenom. Vključuje predmete, povezane z bistvenimi človekovimi potrebami in potrebščinami, kot so oblačila, bivališča, orodja in drugi uporabni predmeti, ki so pogosto okrašeni in okrašeni na načine, ki ne služijo nujno uporabnemu namenu samega predmeta. Glavni primer vsakdanjih funkcionalnih predmetov, ki so se razvili v umetniška dela, vključuje tekstil in tkanje; pletene predmete iz rastlinskih vlaken; ter orodja in posode, kot sta tkanje iz bambusa in ratana. Eden najbolj dovršenih primerov funkcionalne umetnosti so tradicionalne bivalne strukture v indonezijski ljudski arhitekturi.

Pleteno protje Potreba po funkcionalnem orodju in uporabnih stvareh je privedla do nastanka različnih pletenih ročnih izdelkov; kot so posode, torbe, klobuki, do kuhinjskih in jedilnih pripomočkov. Leseni materiali, kokosove lupine in rastlinska vlakna, kot so trst, bambus in ratan, se že dolgo uporabljajo v tradicionalnih tkanjih v indonezijski tradicionalni družbi za izdelavo orodij ali posod. Primeri vključujejo tkane torbe noken, ki so jih izdelali domorodni Papuanci, sundske tkane bambusove posode in kuhinjske pripomočke ter klobuke, tkane iz vrbovega protja, ki so jih izdelali Dayak in Torajan.

Kot glavna svetovna proizvajalka ratana ima Indonezija precej dobro razvito industrijo ratana iz vrbovega protja, spodbuja pa se tudi lokalna umetnost, ki proizvaja številne izdelke iz ratana. Indonezija je tudi vodilni izvoznik izdelkov iz ratana iz vrbovega protja.

Tekstil Indonezijski tekstil je raznolik; od tkanine iz lubja vzhodne Indonezije do zapleteno tkanih tkanin tenun iz Sumbe. Primeri indonezijskega tekstila vključujejo batik z Jave do songketa in ikata, razvitega v mnogih delih arhipelaga.

Batik, ki je umetnost barvanja z voskom, ki ustvarja zapletene motive, je bil povzdignjen kot nacionalna umetniška oblika – narodna noša Indonezije, ki presega indonezijske etnične skupine. Razvili so se številni vzorci in motivi, zlasti na Javi, ki vsebujejo simbolne pomene. Batik tkanina in srajce so se nosile kot formalna oblačila, pogosto pa so jih ponosno nosili tudi kot uniforme. Oktobra 2009 je UNESCO indonezijski batik razglasil za mojstrovino ustne in nematerialne dediščine človeštva.

Orožje Kris je indonezijsko asimetrično bodalo z značilnim vzorcem rezila, ki ga dosežemo z izmeničnimi laminacijami železa in nikljevega železa (pamor). Kris je znan po svojem značilnem valovitem rezilu, čeprav imajo mnogi tudi ravna rezila. Tradicionalno so ga nosili kot statusni simbol in so ga bojevniki nosili, ko so v bitki izgubili svoje glavno orožje, danes pa je glavno orožje mnogih borilnih veščin v Indoneziji. Kris je simbol moči in etničnega ponosa v večini skupnosti v indonezijskem arhipelagu. Kris, ki je tako orožje kot duhovni predmet, pogosto velja za nekaj, kar ima bistvo ali prisotnost, za kar velja, da ima magične moči, pri čemer imajo nekatera rezila srečo, druga pa slabo. Krisi se uporabljajo za razstavljanje, kot talismani z magičnimi močmi, orožje, posvečena dediščina (pusaka), pomožna oprema za dvorne vojake, dodatek k slovesni obleki, pokazatelj družbenega statusa, simbol junaštva itd. Legendarni krisi, ki imajo nadnaravno moč in izjemne sposobnosti, so bili omenjeni v tradicionalnih ljudskih pravljicah.

Drugo orožje iz Indonezije je parang, golok, kerambit, mandau, rencong, celurit, klewang, kujang in badik.

Lončarstvo

Lončarstvo se je v Indoneziji razvilo že leta 400 pr. n. št. v kulturi Buni na obali Zahodne Jave, ki je proizvajala nenavadno keramiko z vrezanimi, geometrijskimi okraski. To je bilo prvo indijsko ruletirano blago, zabeleženo v jugovzhodni Aziji. Kasneje so se razvili glineni lončarski izdelki, o čemer so odkrili dokaze od Anyerja do Cirebona. Najdeni so bili artefakti, kot so posode za hrano in pijačo, datirani od leta 400 pr. n. št. do leta 100 n. št., večinoma kot pogrebna darila.

Okoli 13. do 15. stoletja je kraljestvo Majapahit razvilo svojo terakotno umetnost. Odkriti so bili številni glineni in terakotni artefakti, zlasti iz Trovulana, nekdanje kraljeve prestolnice Majapahita. Med artefakti so figurice, glave, vključno z moško glavo, za katero se domneva, da je upodobljena Gajah Mada, živalske figure, med drugim znameniti Majapahit pujsek, različne posode, posode za vodo kendi z nenavadnim izlivom, podobnim prsim, basreliefi, talne in strešne ploščice ter cevi in ​​arhitekturni okraski. Doslej še niso našli nobene peči, kar kaže na to, da je večina predmetov relativno nizko žgana.Soedarmadji J H Darmais, Majapahit Terracotta, 2012, BAB Publishing,

Umetnost terakote Majapahit je verjetno vplivala na in se ohranila v umetnosti terakote Kasongan, ki jo najdemo v okrožju Bantul blizu Yogyakarte in tisti na Baliju. Kasonganska terakota je znana po svoji lončenini, vazah in vrčih, lončeni kuhinjski posodi, čajnikih in skodelicah, človeških in živalskih figuricah, kot so konji in sloni, ter petelinjem pujsku. Podobna umetnost terakote iz lončene keramike se je razvila tudi na območju Plered, blizu Purwakarte v Zahodni Javi.

Arhitektura

Ljudska arhitektura Indonezije je raznolika in se je razvila glede na tradicije, zgodovino in vplive, ki jih je doživela posamezna kultura ali družba. Sega od preprostih trstičnih struktur domačinov Papuancev, lesenih struktur na kolih z izrazito streho tongkonan in Rumah gadang do dovršeno izrezljane palače na Javi in ​​tempeljskega kompleksa Balija.

Uprizoritvena umetnost

Uprizoritvene umetnosti v Indoneziji imajo korenine v ritualih in služijo tudi kot ljudska zabava. Med pomembne indonezijske uprizoritvene umetnosti spadajo ritualni plesi, plesna drama, ki pripoveduje starodavne epe, legende in zgodbe; tudi wayang, tradicionalna senčna lutkovna predstava.

Ples

Indonezijski plesi so izjemno raznoliki, saj ima vsaka etnična skupina svoje plese. To pomeni, da je v Indoneziji skupno več kot 3000 originalnih indonezijskih plesov. Stare tradicije plesa in drame se ohranjajo v številnih plesnih šolah, ki uspevajo ne le na dvorih, temveč tudi v sodobnih, vladnih ali nadzorovanih umetniških akademijah.

Za namene klasifikacije lahko indonezijske plese razdelimo glede na več vidikov. Zgodovinsko gledano jih lahko razdelimo na tri obdobja: prazgodovinsko-plemensko obdobje, hindujsko-budistično obdobje in obdobje islama. Glede na pokrovitelje ga lahko razdelimo na dva žanra; dvorni ples in ljudski ples. Po svoji tradiciji lahko indonezijske plese razdelimo na dve vrsti; tradicionalni ples in sodobni ples. Pomembni indonezijski plesi vključujejo Aceh saman; balijski pendet, legong, barong in kecak; Sundanski jaipongan tudi javanski kuda lumping, ronggeng in reog.

Gledališče