Kazenski zakoni (irsko Na Péindlíthe, angleško Penal laws) na Irskem so bili vrsta zakonskih omejitev, ki so bile v 17. in začetku 18. stoletja naložene rimskokatoliški večini na Irskem in v manjši meri protestantskim disidentom. Sprejel jih je Irski parlament in z njimi zagotovil protestantsko prevlado z nadaljnjo koncentracijo premoženja in javnih funkcij v rokah tistih, ki so kot člani novoustanovljene irske cerkve podpisali prisego angleški nadvladi. Prisega je priznavala britanskega monarha za vrhovnega upravitelja tako duhovnih kot posvetnih zadev ter se odpovedovala "vsem tujim jurisdikcijam [in] oblastem" – implicitno papežu v Rimu in stuartskim pretendentom na angleški prestol na dvoru francoskega kralja.
Zakoni so vključevali Zakon o izobraževanju iz leta 1695, Zakon o izgonu iz leta 1697, Zakon o registraciji iz leta 1704, Zakon o papeštvu iz let 1704 in 1709 ter Zakon o odvzemu volilne pravice iz leta 1728. Pod pritiskom britanske vlade, ki si je v svojem rivalstvu s Francijo prizadevala pridobiti katoliška zavezništva v tujini in zvestobo katolikov doma, so bili zakoni omiljeni z vrsto olajšav, ki so se začele sprejemati leta 1771. Zadnja pomembna omejitev, zahteva, da poslanci s prisego priznajo angleško nadvlado, je bila odpravljena leta 1829, potem ko je bila Irska z Akti o uniji iz leta 1800 vključena v Združeno kraljestvo z Veliko Britanijo. Zakon o vladi Irske iz leta 1920, ki je začel veljati med irsko vojno za neodvisnost, je v 5. členu vseboval splošno določbo, ki je odpravila vse preostale prepovedi, ki so tehnično še obstajale.
Stuartska in cromwellska oblast Po Edmundu Burku, anglo-irskem piscu, filozofu in pokitiku (1729–1797), so bili kazenski zakoni
"modra in dovršena iznajdba, ki je izhajala iz perverzne človeške iznajdljivosti, primerena tako za zatiranje, siromašenje in degradacijo ljudstva kot za poniževanje same človeške narave v njem."
Burke je dolgo svetoval angleški vladi, naj vzpostavi prijaznejše odnose z Irci, tudi tistimimi v Ameriki, saj se je bal, da bo kaznovalni duh, ki so ga spodbujali Britanci, uničil angleški značaj in spodbudil nasilni upor.
Monarha Anglije in Irske sta bila sprva previdna pri uporabi kazenskih zakonov na Irskem, ker sta potrebovala podporo višjih slojev katoliške duhovščine, da bi zatrla upor gelskih Ircev v devetletni vojni (1594–1603). Poleg tega so znaten del irske katoliške aristokracije tvorili stari Angleži, ki so bili tradicionalno zvesti angleški vladavini na Irskem. Ko se je na angleški in irski prestol leta 1603 kot Jakob I. povzpel Jakob VI. Škotski, je končna zmaga v devetletni vojni prinesla uvedbo vrste novih prisilnih zakonov. Leta 1605 je skupina angleških katolikov, razočarana v svojih upih, da bo Jakob omilil zakone proti katolikom, načrtovala tako imenovano "smodnišno zaroto". Zarota je dala nov zagon in opravičilo za nove omejevalne zakone proti katolikom na Irskem, Škotskem in v Angliji. Leta 1607 je beg grofov, ki so v Evropi iskali pomoč katoliških vladarjev za nadaljnji upor, postavil temelje za obsežno kolonizacijo Ulstra s strani nižinskih Škotov in severnih Angležev.
Od leta 1607 je bilo katolikom prepovedano opravljati javne funkcije ali služiti v irski vojski. To je pomenilo, da sta bila Irski tajni svet in lordov sodnik, ki sta skupaj z lordom namestnikom Irske sestavljala vlado države, v prihodnje angličana. Leta 1613 so bile volilne enote za spodnji dom irskega parlamenta spremenjene, da bi kolonisti dobili večino. Poleg tega so morali katoliki v vseh treh kraljestvih plačevati "globo za oklevanje" zaradi neudeležbe na anglikanskih bogoslužjih. Katoliške cerkve so bile prenesene na anglikansko cerkev Irske. Katoliško bogoslužje se je na tiho na splošno toleriralo, če je potekalo zasebno. Tolerirani so bili tudi katoliški duhovniki, škofje pa so bili prisiljeni delovati na skrivaj. Leta 1634 se je pojavilo vprašanje "milosti", velikodušne obdavčitve v korist Karla I., čigar kraljica Henrieta Marija je bila katoličanka. Milost so podprli irski katoliški zemljiški gospodje z dogovorom, da ji bodo sledile zakonske reforme, ko je bil davek sprejet, pa je Karlov podkralj zavrnil dve od 51 milosti, kasnejše zakone pa je blokirala katoliška večina v irski lordski zbornici.
Nezadovoljstvo katolikov je bilo dejavnik pri začetku irskega upora leta 1641 in ustanovitvi Konfederacijske Irske leta 1642. Konfederacija, ki je bila ustanovljena s podporo papeža, je bila med Cromwellovim osvajanjem Irske v letih 1649–1653 postopoma uničena. Zakon o naseljevanju iz leta 1652 je katolikom prepovedal članstvo v parlamentu, večjim posestnikom pa je bila večina njihove zemlje zasežena v skladu z Zakonom o pustolovcih iz leta 1640. Prav tako jim je bilo za krajše obdobje prepovedano živeti v mestih. Katoliški duhovniki so bili izgnani iz države, skrite duhovnike pa so po odkritju takoj usmrtili. Številni uporniki so na skrivaj molili na zbirališčih na podeželju, kot so bile mašne skale. Leta 1666 je devetinštirideset katolikov iz skrivališč v gozdovih v grofiji Roscommon podpisalo pismo v podporo papežu in protestiralo proti izgubi svojih "zasluženih svoboščin". Sedemnajst katoliških mučencev iz tega obdobja je bilo leta 1992 beatificiranih.
1660–1693 Po restavraciji angleške oblasti na Irskem je Karel II. (vladal 1660–1685) z Bredsko deklaracijo leta 1660 razveljavil velik del zakonov, ki so zadevali vero in lastništvo nepremičnin. Leta 1673 je uvedel prvi akt o prisegi. Ludvik XIV. Francoski je v Evropi povečal protestantsko paranojo, ko je leta 1685 iz Francije izgnal hugenote in prevzel trdo politiko škofa Bossueta. Po begu Jakoba II. iz Anglije na Irsko, ki je bil posledica angleške slavne revolucije leta 1688, so odločitve Patriotskega parlamenta s katoliško večino v Dublinu v letih 1688/1689 vključevale popolno razveljavitev zakonov o naseljevanju iz 1660. let. Njihove odločitve so bile razveljavljene, potem ko so večinoma rimokatoliški jakobiti izgubili viljemsko vojno na Irskem v letih 1689–1691. Njihova nasprotnika Viljem III. in Marija II. sta bila vnuka kralja Karla I., zato je vojna na koncu odločila, ali bodo vladali katoliški ali protestantski Stuarti.
Vojna se je končala z Limeriškim sporazumom, ki sta ga oktobra 1691 sklenila lorda Sarsfield in Ginkel. Sporazum je v 1. členu določal:
"Rimokatoliki tega kraljestva bodo pri izvajanju svoje vere uživali takšne privilegije, ki so v skladu z irskimi zakoni ali kot so jih uživali v času vladavine kralja Karla II. Njihova veličanstva si bodo, takoj ko jim bodo okoliščine dopuščale sklic parlamenta v tem kraljestvu, prizadevala, da omenjenim rimokatolikom zagotovijo nadaljnjo varnost v tem kraljestvu tako, da jih bodo obvarovala pred kakršnimi koli motnjami zaradi njihove omenjene vere."Treaty of Limerick, 1691
Pogoj za pridobitev teh pravic je bila prisega zvestobe Viljemu in Mariji. Ko je papeštvo leta 1693 začelo podpirati jakobite, so mnogi katoliki to prisego ocenili kot odvratno. V letih 1691–1693 je majhno število katoliških posestnikov priseglo zvestobo in njihove družine so bile zaščitene. Za jakobitske garnizije, ki so se predale, zlasti po sklenitvi Galwayskega sporazuma leta 1691, je posebej veljalo, da je katoliško plemstvo grofij Galway in Mayo zaščiteno pred omejitvami glede lastnine, vendar je bilo izključeno iz neposrednega sodelovanja v politiki.
Člena 2. in 9.Galwayskega sporazum sta zahtevala:
"Nihče ne sme imeti ali uživati ugodnosti tega člena, če zanemari ali zavrne prisego zvestobe, ki jo je v Angliji predpisal zakon parlamenta v prvem letu vladavine njunih sedanjih veličanstev, ko je to potrebno."
"Prisega, ki jo morajo dati rimokatoliki, ki se podredijo vladi njunih veličanstev, je zgoraj navedena prisega in nobena druga."
Na evropski ravni je bila ta vojna del vojne velike alianse, v kateri je Sveti sedež podpiral zavezništvo Viljema III. proti Franciji. Po novici o zmagi viljemitov v bitki pri Boynu so v Vatikanu v zahvalo zapeli Te Deum. Leta 1693 je papeštvo spremenilo svojo politiko in začelo podpirati Jakoba proti Viljemu. Viljemova politika se je zatem od stopnje strpnosti do katolikov premaknila k veliki sovražnosti do njih. Kralj Jakob je bil takrat nastanjen v Saint-Germainu v Franciji, politično in finančno pa ga je podpiral Ludvik XIV., dolgoletni sovražnik Viljema in Marije. Religija je sčasoma postala pomembno vprašanje pri določanju zvestobe vladarju.
Vladavina protestantov (1691–1778) Po propadu poskusov katolikov, da bi ponovno pridobili oblast in ozemlja na Irskem, si je vladajoči razred, ki je kasneje postal znan kot protestantska elita, prizadeval zagotoviti prevlado s sprejetjem številnih zakonov, ki so omejevali verske, politične in gospodarske dejavnosti katolikov in protestantskih disidentov. Med dolgo špansko nasledstveno vojno, ki se je končala leta 1714, so bili iz političnih razlogov uvedeni še strožji zakoni. Jakoba Stuarta, sina Jakoba II., "Starega pretendenta", je Sveti sedež priznaval za legitimnega kralja Velike Britanije in Irske do njegove smrti leta 1766 in katoliki so ga morali podpirati. Jakob je odobril imenovanja vseh irskih katoliških članov parlamenta, ki so bili izbrani izmed njegovih najbolj gorečih podpornikov. Ti vidiki so zagotovili politično podlago za nove zakone, sprejete več desetletij po letu 1695. Prepovedi, s katerimi so se katoličani in disidenti soočali v skladu s kazenskimi zakoni, so bile: Izključitev katolikov iz večine javnih funkcij (od leta 1607). Prezbiterijancem je bilo prepovedano opravljanje javnih funkcij od leta 1707. Prepoved uporabe irskega jezika na sodišču (1737). Prepoved mešanih zakonov s protestanti. Prepoved je bila razveljavljena leta 1778. Prezbiterijanske poroke država ni pravno priznavala. Prepoved posedovanje strelnega orožja ali služenja v oboroženih silah. Prepoved je bila razveljavljena z Zakonom o milici iz leta 1793. Prisega o vrhovnosti je bila potrebna za članstvo v irskem parlamentu od leta 1652. V letih 1662–1691 je bila razveljavljena in ponovno uveljavljena v letih 1691–1829. Do Zakona o rimokatoliški pomoči iz leta 1829 je veljala tudi za zaporedne parlamente Anglije, Velike Britanije in Združenega kraljestva Velike Britanije in Irske. Zakon o odvzemu parlamentarne volilne pravice iz leta 1728 je veljal do objave Zakona o rimokatoliški pomoči iz leta 1793. Izključitev iz pravnih poklicev in sodstva. Za pravne poklice je bila izključitev razvelavljena leta 1793 in za sodstvo leta 1829. Zakon o izobraževanju iz leta 1695 je prepovedoval izobraževanja v tujini. Razveljavljen je bil leta 1782. Prepoved vpisa katolikov in protestantskih disidentov na Trinity College v Dublinu. Razveljavljena je bila leta 1793. Ob smrti katolika se je njegova zapuščina lahko prenesla na Irsko cerkev. Zakon o papeštvu. Zemlja pokojnega katolika se je morala enakomerno razdeliti med vse pokojnikove sinove. Če se je najstarejši sin spreobrnil v protestantitem, je postal dedič dveh tretjin dediščine, deleži drugih sinov pa niso smeli preseči ene tretjine dediščine. Sistem je bil prehodno odpravljen do leta 1600. Prepoved spreobrnitve iz protestantizma v rimokatoliško vero. Spreobrnjencu je grozil odvzem vsega premoženja v korist vladajočega monarha in ječa po monarhovi volji. Spreobrnjencu je bila odvzeta monarhova zaščita. Nobena škoda, pa naj bo še tako huda, ni mogla biti predmet tožbe ali odškodnine. Prepoved katolikom, da kupujejo zemljišča z najemno pogodbo, daljšo od 31 let. Prepoved je bila razveljavljena leta 1778. Prepoved skrbništva nad sirotami je bila zapovedana katoličanom pod grožnjo globe v višini 500 funtov, ki naj bi bila podarjena bolnišnici Blue Coat v Dublinu. Prepoved katolikom, da dedujejo protestantsko zemljo. Prepoved, da bi katoliki imeli konja, vrednega več kot 5 funtov, da bi konji, primerni za vojaško dejavnost, ne prišli v njihovo posest.