Semantična prozodija označuje tendenco, da na videz nevtralne besede ali fraze zaradi pogostega pojavljanja v določenih kolokacijah dojemamo s pozitivnimi ali negativnimi konotacijami.
Osnovni koncept semantične prozodije je razvil Bill Louw, ki pripisuje osnovno idejo ter avtorstvo izraza Johnu Sinclairju. Sinclair naj bi s tem izrazom želel opisati pojav ugodne (angl. favourable) ali neugodne (angl. unfavourable) konotacije, ki je izražena v kombinacijami z drugimi leksikalnimi elementi. Louw trdi, da običajni kolokatorji posamezno enoto lahko obarvajo tako, da je ni več moč obravnavati izven njene semantične prozodije in z izrazom semantična prozodija opisuje dejstvo, da se pomen posamezne besede v določenih besednih kombinacijah prelije iz enega sestavnega dela na drugega in pogosto postane dominanten v pomenu celotne besedne zveze. Besede ali besedne zveze imajo negativno ali pozitivno semantično prozodijo, kadar se tipično sopojavljajo z leksikalnimi enotami, ki imajo pozitiven ali negativen pomen. Sinclair nadalje razlaga, da je semantična prozodija subtilen element izražanja odnosa ali ocene pisca ali govorca ter pogosto tudi pragmatičnega pomena ter je bolj abstraktna in se kaže preko daljših delov besedila.
Drug pogled na izraz podajajo avtorji, ki semantično prozodijo enačijo s konotacijo, ki se razširi na več besed. Tako Alan Partington pravi, da se semantična prozodija »nanaša na širjenje konotacijske obarvanosti izven meja posamezne besede« in predstavlja »vrsto vrednotenjskega pomena, ki se širi preko jezikovne enote, potencialno precej širše od zgolj ortografske besede, in ki je manj razvidno s prostim očesom«.
Skoraj vsi avtorji pripisujejo semantični prozodiji vrednotenjsko funkcijo in implicitnost; dejanska jezikovna raba jo implicira, vendar le redko neposredno izrazi. Izmuzljivost oziroma nestalnost prozodije je vzrok, da jo je na primer Whitsitt označil za plod domišljije korpusnega jezikoslovca.
Leksikografi v preteklosti pogosto niso upoštevali semantične prozodije pri opredeljevanju besed, vendar se z nedavnim razvojem in vse večjo uporabo računalnikov področje korpusne lingvistike združuje s področjem leksikografije.
Preučevanje semantične prozodije je mogoče medjezikovno s primerjavo semantične prozodije podobnih sopomenk v različnih jezikih.
Učinki Če se beseda z močno negativno semantično prozodijo (npr. napad) pojavi skupaj s pozitivno besedo (npr. gostoljubnost, napad gostoljubnosti) namesto s pričakovano negativno besedo, lahko takšno kolokacijsko nasprotje ustvari vrsto učinkov:
ironija, izražanje subtilnega pomena, negativna ocena, poetična ali humorna raba.
Sklici
Kategorija:Korpusno jezikoslovje