Avtohtonistične teorije o izvoru Slovencev (tudi domorodne ali staroselske ~ ~) trdijo, da so predniki Slovencev na današnjem ozemlju avtohtoni. Zgodovinsko se jih povezuje z nacionalističnimi miti – poenostavljeno (ali izmišljeno) razumljeno narodno zgodovino in vanjo vnešene domnevne kontinuitete brez znanstvenih dokazov. Glavni namen teh teorij je narodna afirmacija in ne znanstvenokritična analiza virov, zato so zgodovinski kritiki hitro opozorili na njihovo psevdoznanstveno vrednost. Večina posameznikov, ki so sodelovali pri oblikovanju različnih avtohtonističnih teorij je – po oceni Petra Štiha – diletantov.Štih, P. (1996), str. 72
Zgodovinski in arheološki dokazi, podkrepljeni z jezikoslovnimi analizami in tudi z genetskimi raziskavami, podpirajo model poznejše naselitve v alpski svet v zgodnjem srednjem veku. Alternativne avtohtonistične teorije ostajajo v znanstvenem diskurzu na robu, a so zanimive kot družbeni in ideološki fenomen, vendar ne kot uveljavljena razlaga poselitve in etnogeneze Slovencev.
Venetska teorija – povezava z Veneti
Ena od najbolj znanih in razširjenih teorij je venetska teorija. Izoblikovali so jo Ivan Tomažič, Matej Bor in Jožko Šavli v 1980-ih. Predstavili so avtohtonistično teorijo o izvoru Slovencev iz Venetov.Šavli (1985); Bor et al. (1989). Bor je utemeljeval teorijo z jezikoslovnega, Šavli pa z zgodovinskega, arheološkega, imenoslovnega in etnografskega stališča, medtem ko je Tomažič, ki je ves čas organizacijsko in finančno podpiral projekt, napisal pregled in komentar k različnim mnenjem. Na podlagi relativno številnih omemb različnih, mnogokrat težko opredeljivih ljudstev s historičnim imenom Veneti ipd., poskusa branja venetskih napisov s pomočjo slovenščine in razlaganja izvora slovensko zvenečih zemljepisnih imen v Evropi so oblikovali hipotezo, da so bili predniki sodobnih Slovencev in zahodnih Slovanov pravzaprav predrimsko ljudstvo, imenovano Veneti (kamor spadajo jadranski Veneti, baltski Veneti, panonski Veneti in nekatera druga ljudstva, ki jih prevladujoče zgodovinopisje opredeljuje kot Kelte ali Ilire). Po njihovi teoriji so starodavni Veneti govorili praslovansko, iz katere sta nastala sodobna slovenščina in zahodnoslovanski jeziki. Njihovi neposredni potomci in avtohtoni prebivalci Slovenije naj bi bili današnji Slovenci. Avtorji venetske teorije so zavrnili v znanosti uveljavljeno razlago o naselitvi Slovanov v Vzhodne Alpe med 6. in 9. stoletjem. Vendar pa ta teorija v znanstvenih krogih velja za mitološko in psevdoznanstveno interpretacijo, saj temelji na terminološko in metodološko napačnih interpretacijah arheoloških, jezikoslovnih, genetskih in zgodovinskih podatkih. Prvi slovenski predstavnik te teorije je bil Adam Bohorič, ki je Slovene/Slovence enačil z Veneti in Vandali.Rolih, A. (2006), str. 21 Thomas Salmon je leta 1740 prebivalce country of Windeſmarch (Slovenske krajine) opisal kot »deſcendants of the ancient Veneti« in starodavne Venete označil za »the moſt conſiderable branch of the Sclavonian nation«.
Povezavo med Slovenci in Veneti je iskal tudi Davorin Trstenjak, ki je v svojih spisih je utemeljeval, da so Slovenci staroselci, ki so na tem območju živeli vsaj že v 4. stol. pr. n. št.. Pisal je o "dokazanosti": »da so Tacitovi Veneti bili Slaveni, in ker tudi sosedni Finci in Skandinavci od nekdaj Slovene imenujejo Wane, Veneje, Venelaiset, to je zemljo Venov, Venetov, in ker po postavah in lastnostih svojega jezika Slavene tudi Nemci imenujejo Wenedi, Wanadi, Vinuli, Windili, Wenden, Winden, in Kelti: Vineth, Veoned, Gwineth, smemo brez vse spotike povsod iskati slovenskega plemena, kjer ime Venet najdemo.« V sestavku je navajal antične vire, ki so pisali o naselitvi Venetov v Paflagoniji (Mala Azija ob Črnem morju), Armeniji in spodnjem Istru, to je Donavi, ob Jadranu, Atlantiku in Baltiku.Krnel-Umek, Duša (2014), str. 30-32. V razpravi o Slovanskih elementih v venetščini je pisal, da o slovanskem izvoru Venetov, Noričanov, Karnov in Panonov ne pišejo samo slovanski in slovenski pisci: Lorenz Surowiecki, Pavol Josef Šafařik, Valentin Vodnik, Aleksander Fedorovič Gil'ferding, ampak tudi nemški: August Ludwig von Schlötzer, Konrad Mannert, Johann Georg Hahn in Leopold Contzen. Trstenjak ni le dokazoval, da so Slovenci od nekdaj prebivali na svojih sedanjih tleh, marveč da so nekoč Slovanom pripadala najrazličnejša ljudstva na vseh treh celinah starega sveta.Štih, P. (1996), str. 68. Njegov znanstveni diletantizem se je kazal v nemogočem etimologiziranju in tudi mitologiziranju, s katerima je "podpiral" svoje teze, ki so imele narodno-politični namen krepiti narodno zavest in nasprotovati protislovenskemu razpoloženju nemškega tabora. Toda kljub gorečnosti, s katero je branil avtohtonistično teorijo, je Trstenjak v starejših letih zmogel toliko poguma in poštenja, da se ji je vsaj posredno odpovedal.
V novejšem času se še živi zagovorniki venetske teorije opirajo tudi na genetske raziskave in na teorijo paleolitske kontinuitete, čeprav se v osnovnih podmenah teoriji razhajata. Novejše genetske analize še dodatno kontrirajo venetsko teorijo. Venetska teorija je izvorno izhajala iz predpostavke, da naj bi bili Veneti prvotni prebivalci Evrope, ki naj bi izšli iz lužiške arheološke kulture na današnjem Nemškem in Poljskem,Štih, P. (1996), str. 70 in nato med 13. in 10. stoletjem pr. n. št. osvojili dobri dve tretjini Evrope.Šavli (1985); Bor et al. (1989). Bili naj bi ne le neposredni predniki Slovanov in predvsem Slovencev, temveč tudi večine srednjeevropskih narodov. Toda na začetku devetdesetih let se je eden izmed vodilnih teoretikov venetske teorije, Jožko Šavli v svoji knjigi »Etruščani in Veneti« oddaljil od te hipoteze in zatrdil, da naj bi se kljub venetski ekspanziji marsikje – še zlasti pa na širšem območju severnega Jadrana – ohranile številne kulturne in tudi nekatere jezikovne posebnosti predindoevropskih prebivalcev (ki jih Šavli imenuje »afro-evropski« in jih na več mestih izmenično enači z Baski oz. Berberi). Ti Veneto-protoSloveni naj bi njihovem mnenju nato kot hribovsko kmečko ljudstvo v Vzhodnih Alpah preživeli najprej keltsko, nato pa še rimsko zasedbo, kateri naj bi se končno uprli, porušili in požgali osovražena rimska mesta in vrgli s sebe jarem rimske uprave, kulture in krščanske vere in v Karantaniji osnovali svojo državo, ki naj bi do prihoda Frankov obdržala svojo samostojnost in se uspešno upirala pritiskom avarskih in bavarskih sosedov.
Jurij Venelin je opisoval starodavna ozemlja in na njih naseljena plemena: Benetke, Kranjsko, Istro, Panonijo, Norik, Retijo, Vindelicijo, Dalmacijo, Ilirijo. Navedel je, da so bili staroselski prebivalci Slovenije Veneti (Venedi, Veneti), in poskusil pokazati na sorodniško vez Vendov z Vandali. Zapisal je tudi: Navedel bom tudi citate; nekdo tretji bo trdil, da so bili Veneti – v nasprotju s tem in v skladu s starodavnim razumevanjem – pravzaprav Slovani [Словене], ter bo v potrditev tega navedel izjave ali odlomke antičnih avtorjev, v katerih se pojavlja ime Veneti, oziroma srednjeveške zapise z imenom Venedi; spet nekdo drug bo rekel: »Ah! Vsa ta ljudstva sploh niso bila slovanska, saj so ti tja prišli šele v šestem stoletju« (čeprav za to zadnjo trditev ni dokazov)! Kaj naj stori ubogi, nepoučeni bralec? Te na videz nasprotujoče si in medsebojno izključujoče se besede so zgolj imena, ki po svojem pomenu sodijo v različne kategorije, v resnici pa označujejo eno in isto stvar.
Teorija paleolitske kontinuitete – paleoavtohtoni predniki Slovencev in drugih Evropejcev
Slovenski nasledniki venetske teorije (iz 1980-ih) so avtohtonistično teorijo dodatno razvilo v še bolj radikalno tezo, da naj bi bili Veneti samo vmesna stopnja pri razvoju slovenščine in današnjih Slovencev. Kontinuiteta slovenščine Slovencev, Slovanov (in sosednjih srednjeevropskih ljudstev) naj bi torej kljub venetski invaziji in vsem kasnejšim spremembam (venetski invaziji, germanizaciji, romanizaciji in madžarizaciji staroselskega prebivalstva) segala vse do paleolitika. To je tako imenovana teorija paleolitske kontinuitete. Prvi njen utemeljitelj je Mario Alinei, Italijan, ki je zagovarjal tezo, da se selitev narodov v Evropi ni mogla zgoditi tako pozno (med 4. in 6. stoletja n. št.), pač pa naj bi etnični in jezikovni fenomeni v Evropi obstajali delno že od paleolitika. Svojo tezo utemeljuje zlasti s kontinuiteto arheoloških kultur in novejšimi raziskavami genetskega materiala. Nasprotno pa je glavna teza teorije paleolitske kontinuitete, da naj bi ne le etnični in genetski, temveč tudi jezikovni fenomeni v Evropi obstajali v osnovi nespremenjeni že od paleolitika, pri čemer Alinei predpostavlja, da naj bi Slovani (ne Veneti) že od paleolitika živeli na območju jugovzhodne Evrope in se od tam širili proti severu in severovzhodu, medtem ko naj bi v preostalem delu Evrope kontinuirano živela keltska, germanska in italska ljudstva (med slednje uvršča tudi severnojadranske Venete).Mario A. Origini delle lingue d'Europa. Bologna, 1996, 2000. Alneijeve trditve so bile v mednarodni strokovni javnosti deležne številnih zavračanj, a tudi odobravanj.
Paleoavtohtona teorija ali teorija kontinuitete postavlja kontinuiteto poselitve Slovanov/Slověnov, približno vse od časa starega veka. Po tej ideji naj bi Slovani oz. njihovi predniki živeli na tem prostoru že v kameni dobi in/ali bronasti dobi, ne da bi bile potrebne migracije. Prvi pristaš takšne teorije je bil Anton Vramec, ki je v svoji knjigi Kronika za leto 1787 (tj. 2175 pr. n. št.) že zapisal zgodovinsko prisotnost Slovanov (Zlouenia Tuiskona).Vramec, A. (1578), str. 2 (dlib 8). Temu je sledil Pavel Ritter Vitezovič, ki je leta 1698 izdal knjigo Kronika aliti szpomenek vszega szveta vekov, v kateri je ime Slovenci v obdobju pred našim štetjem zapisano 19 krat, pridevnik Slovinski je zapisano 1 krat in Slovenji 1 krat. Ime Sloveni v 2. izdaji Ritterjeve Kronike skoraj ni uporabljeno (razen enkrat v obliki Slovenji pred našim štetjem, ter enkrat Sloveni po Kristusovem rojstvu), temveč ga nadomešča ime Slovenci. Pridevnik Slovenski je v obdobju pred našim štetjem zapisan skupaj 19 krat (Slovenski Kralj 9x, Slovenska Vojska 1x, Slovenski Orsag 2x, Slovenski vojvoda 2x; Slovensko ladanje 1 x, Slovenski Narodi 1x, Slovenski varaš 1x; Slovensko kraljestvo 1x, Slovenska Zemlja 1x).Šiško, A. (2013), str. 167-169.
S podobno interpretacijo o izvoru Slovencev so nadaljevali drugi avtorji. Matevž Ravnikar - Poženčan je zapisal: »Naš narod se ni, kakor so nekateri tako bledli, več sto let po Kristusovem rojstvu v te kraje vrinil« […] ampak, da se je »ob silno silno starih časih v te dežele naselil […] V teh deželah ni pred noben narodom stanoval in v nadaljevanju objavil Vodnikovo pesem Od perviga tukaj stanuje moj rod […] Neobjavljene spise o staroselcih, ki jih je napisal Ravnikar, je uredil in objavil Davorin Trstenjak v letih 1868 in 1869. V prvem delu je pisal o prvi naselitvi Slovencev v Aziji in o podobnosti slovenščine in sanskrta, v drugem pa o sledeh Slovencev v stari Evropi.Krnel-Umek, D. (2014), str. 29-30. Vrsta slovenskih avtohtonistov se je nadaljevala z Davorinom Žunkovičem. V številnih tekstih, od katerih so mnogi izšli v knjižni obliki (zlasti v nemščini, pa tudi češčini), je dokazoval avtohtonost Slovanov v srednji Evropi in trdil, da je njihove jezikovne sledi moč slediti vse do konca ledene dobe (diluvija). Pritegovala pa ga je tudi domnevna zveza med Etruščani in Slovani, germanske rune pa je razglasil za slovanski črkopis. Žunkovič je okrog sebe ustvaril krog somišljenikov in sodelavcev, med katerimi je bil Ivan Topolovšek, ki je študiral primerjalno jezikoslovje, vendar študija ni končal. Po dogovoru z Žunkovičem naj bi ob študiju tudi najbolj eksotičnih jezikov utemeljil skupni izvor jezikov in na to temo je objavil delo o jezikovni prasorodnosti Indogermanov, Semitov in Indijancev. Žunkovičova dela je Jože Glonar primerjal z diluvijalnim sračjim gnezdom.Štih, P. (1996), str. 74