Chignectojska ožina

Chignectojska ožina je ožina, ki meji na provinci Novi Brunswick in Nova Škotska ter povezuje polotok Nova Škotska s Severno Ameriko.

Ožina ločuje vode zaliva Chignecto, podbazena zaliva Fundy, od voda zaliva Baie Verte, podbazena Northumberlandske ožine, ki je krak zaliva sv. Lovrenca. Ožina se razteza od svoje severne točke na območju doline reke Petitcodiac blizu mesta Dieppe v Novem Brunswicku do svoje južne točke na območju blizu mesta Amherst v Novi Škotski. Na najožji točki med Amherstom in Tidnishom meri ožina v širino 24 kilometrov. Zaradi svojega strateškega položaja je bila skozi večino svoje zgodovine okupacije pomembna za konkurenčne sile.

Ime Chignecto izhaja iz imena Siknikt ljudstva Mi'kmaq, kar pomeni 'drenažni kraj'; ime okrožja Mi'kmaq, kjer je na ožini.

Geografija Večina zemljišč, ki sestavljajo ožino, ima nizko nadmorsko višino; velik del sestavljajo močvirja Tantramar, pa tudi plimske reke, blatne ravnice, celinska sladkovodna močvirja, obalna slanovodna močvirja in mešani gozd. Nad okoliškimi nižinami in močvirji vzdolž obale zaliva Fundy se dviga več izrazitih grebenov, in sicer greben Fort Lawrence (v Novi Škotski), greben Aulac, greben Sackville in greben Memramcook (v Novem Brunswicku).

V nasprotju z obalo zaliva Fundy na zahodu je obala Northumberlandske ožine na vzhodu večinoma gozdnata, z vijugastimi plimskimi estuariji, kot je reka Tidnish, ki prodirajo v notranjost. Najožja točka na obali Northumberlanda je nasproti Cumberlandske kotline pri Baie Verte. Če bi se morska gladina dvignila za 12 metrov, bi bila ožina poplavljena, kar bi celinsko Novo Škotsko dejansko spremenilo v otok.

Promet Ker je bila Chignectojska ožina od 17. stoletja ključna površinska prometna pot, so francoski in kasneje britanski kolonisti zgradili vojaške ceste čez njo do močvirij Tantramar in vzdolž strateških grebenov.

Leta 1872 je Medkolonialna železnica Kanade zgradila glavno progo med Halifaxom v Novi Škotski in Monctonom v Novem Brunswicku čez južni del ožine. Obkrožala je rob zaliva Fundy, medtem ko je prečkala močvirja Tantramar med Amherstom v Novi Škotski in Sackvillom v Novem Brunswicku.

Leta 1886 je bila zgrajena železniška proga od Sackvilla čez ožino do Port Elgina in naprej do rta Tormentine. Slednji je bil pristanišče za ledeno linijo. Leta 1917 so Kanadske nacionalne železnice vzpostavile železniško trajektno linijo do otoka princa Edvarda, da bi se povezale z železnico Otoka princa Edvarda.

Sredi 1880-ih je bila ožina tudi lokacija enega najzgodnejših kanadskih mega projektov: gradnja širokotirne železnice od pristanišča Amherst do Northumberlandske ožine pri Tidnishu za prevoz majhnih tovornih in potniških ladij. Ta ladijska železnica ni bila nikoli uspešno delujoča, gradnja pa je bila opuščena kmalu pred dokončanjem.

V 1950-ih, medtem ko je bila v teku gradnja morske poti sv. Lovrenca, je skupina industrialcev in politikov pozvala k izgradnji prekopa Chignecto kot bližnjice za oceanske ladje, ki potujejo med Saint Johnom in ameriškimi pristanišči do Velikih jezer, da bi se izognile potovanju okoli Nove Škotske. Projekt, ki sta ga podprli tako druga Flemmingova vlada iz Novega Brunswicka kot vlada Robichauda, ​​ki jo je nasledila, ni nikoli napredoval dlje od faze geodetskih raziskav.

V začetku 1960-ih je bila na ožini zgrajena Trans-Canada Highway, ki je povezala Novo Škotsko in otok Princa Edwarda. Proga št. 2 v Novem Brunswicku in cesta št. 104 v Novi Škotski sta bili zgrajeni vzporedno z obstoječimi tiri Kanadske nacionalne železnice; ta medprovincialna cesta je bila v 1990-ih nadgrajena v štiripasovno hitro cesto. Proga št. 16 v Novem Brunswicku je bila zgrajena od križišča s progo št. 2 v Aulacu do trajektnega terminala pri rtu Tormentine. Ta je bila nato leta 1997 spremenjena, da se je povezala s Konfederacijskim mostom pri rtu Jourimain.

Poplave Prelivu grozi poplava, če bi se nasipi, ki zadržujejo ocean, porušili. Trenutno so nasipi ranljivi za 50-letne nevihte, stanje pa se bo zaradi podnebnih sprememb in erozije le še poslabšalo. Pripravljeni so bili načrti za zaščito preliva, kanadska vlada pa je ponudila plačilo polovice 650 milijonov dolarjev stroškov za okrepitev nasipov. Ta ponudba je od provincialnih vlad Novega Brunswicka in Nove Škotske zahtevala plačilo 162,5 milijona dolarjev. Nova Škotska in Novi Brunswick sta trdila, da bi morala zvezna vlada plačati celotne stroške, in sta zadevo vložila na sodišču.

Vprašanje izhaja iz razprave o tem, ali je projekt nacionalnega pomena ali blažitve in prilagajanja na nesreče. Če gre za projekt blažitve in prilagajanja na nesreče, lahko zvezna vlada plača največ polovico stroškov, če pa je projekt nacionalnega pomena, plača vse zvezna vlada. Poleg tega je zvezna vlada plačala celotne stroške mostu Champlain v Montrealu, vrednega 4 milijarde dolarjev.

Zgodovina Prva evropska naselja na ožini so bila francoska. Na ožini je rasla rastoča akadska kmetijska skupnost, imenovana Beaubassin. Ožina je leta 1713 postala mesto zgodovinske ločnice med britansko kolonijo Novo Škotsko in francoskim ozemljem. Francoske vojaške sile so leta 1749 na grebenu Aulac zgradile utrdbo Beauséjour kot odgovor na britansko gradnjo postojanke Fort Lawrence na grebenu tik vzhodno.

Med obema grebenoma je tekel plimski tok, imenovan reka Missaquash, ki ga je Francija na splošno sprejela kot mejo med ozemljema. Sile niso nikoli določile in se dogovorile o uradni meji. Francija je na obali Northumberlandske ožine zgradila tudi utrdbo Gaspereau, da bi učinkovito nadzorovala potovanje po ožini.

Vojna kralja Viljema

Med vojno kralja Viljema, prvo od štirih francosko-indijanskih vojn, je angleški kolonialni vodja milice Benjamin Church vodil uničujoč napad na Chignectojsko ožino pri Beaubassinu, kot povračilo za prejšnji francoski in domorodni napad na Pemaquid v Mainu (današnji Bristol, Maine) prej istega leta. Church in štiristo mož (od tega 50 do 150 Indijancev, verjetno Irokezi) so 20. septembra prispeli na obalo Beaubassina. Uspelo jim je priti na obalo in presenetiti Akadijce. Mnogi so pobegnili, eden pa je Churcha soočil z dokumenti, ki so dokazovali, da so leta 1690 podpisali prisego zvestobe angleškemu kralju.

Church ni bil prepričan. Požgal je številne stavbe, pobil prebivalce, oropal njihovo gospodinjsko blago in poklal njihovo živino. Guverner Villebon je poročal, da so Angleži ostali v Beaubassinu celih devet dni, ne da bi s svojih ladij črpali kakršne koli zaloge, in celo tisti naseljenci, do katerih so se pretvarjali, da so usmiljeni, so ostali s praznimi hišami in hlevi ter nič drugega kot oblačila na sebi.

Vojna kraljice Ane Major Church se je med vojno kraljice Ane vrnil v Akadijo kot povračilo za napade Francozov in njihovih zaveznikov Abenaki med kampanjo na severovzhodni obali (1703) in napadom na Deerfield v Massachusettsu. V Deerfieldu so ubili veliko angleških kolonistov in jih več kot 100 vzeli v ujetništvo. Ujetniki so bili večinoma ženske in otroci; prisiljeni so bili na kopenski pohod iz zahodnega Massachusettsa v Montreal. Nekatere so Indijanci zadržali za odkupnino, saj so bili napadi aktivni na obeh straneh. Druge so posvojile družine Mohawkov v katoliški vasi južno od francoskega mesta. Nekatere odrasle, kot je bil minister iz Deerfielda, so odkupile njihove skupnosti ali družine, ki so plačale odkupnino, vendar je postopek včasih trajal leta. Njegova hči Emily, ki je bila posvojena kot najstnica, se ni nikoli vrnila živet k svoji angleški družini, saj se je poročila z Mohawkom in z njim imela družino.

17. julija 1704 je Church napadel Chignecto. Akadijski naseljenci so vrnili nekaj strelov, a so hitro poiskali zavetje v gozdu. Church je požgal 40 praznih hiš in ubil več kot 200 glav goveda in druge živine.

Na tej kampanji proti Akadiji je Church napadel tudi Castine, Maine, Grand Pré in Pisiguit (današnji Windsor/Falmouth).

Britanci so po Utrechtski pogodbi (1713) prevzeli nadzor nad današnjo celinsko Novo Škotsko, Beaubassin pa je postal del britanskega ozemlja.

Vojna kralja Jurija Med vojno kralja Jurija so Francozi uporabljali Chignecto kot izhodišče za svoje napade na britansko Novo Škotsko. Pred obleganjem Annapolisa Royal (1744) je bil to zbirališče za De Ramezaya. Chignecto je bil tudi oporišče Nicolasa Antoina II. Coulona de Villiersa pred bitko pri Grand Pré (1747).

Vojna očeta Le Loutra Bitka pri Chignectu (1749) Med vojno očeta Le Loutra se je spopad v Akadiji nadaljeval. 18. septembra 1749 je več Mi'kmaqov in Maliseetov pri Chignectu ubilo tri Angleže. V spopadu je bilo ubitih tudi sedem domorodcev.

Bitka pri Chignectu (1750) Maja 1750 Lawrenceu ni uspelo dobiti baze v Chignectu, ker je Le Loutre požgal vas Beaubassin, kar je Lawrenceu preprečilo uporabo njenih zalog za postavitev utrdbe. (Po besedah ​​zgodovinarja Franka Pattersona so Akadijci pri Cobequidu prav tako požgali svoje domove, ko so se leta 1754 pred Britanci umikali v Tatamagouche v Novi Škotski.) Lawrence se je umaknil, a se je septembra 1750 vrnil.

3. septembra so Rous, Lawrence in Gorham vodili več kot 700 mož v Chignecto, kjer so Mi'kmaqi in Akadijci nasprotovali njihovemu izkrcanju. Ubili so dvajset Britancev, ki so nato ubili več Mi'kmaqov. Le Loutrejeva milica se je sčasoma umaknila in med potjo požgala preostanek akadskih pridelkov in hiš.: 159  Le Loutre in vodja akadske milice Joseph Broussard sta se uprla britanskemu napadu. Britanske čete so premagale odpor in začele graditi utrdbo Fort Lawrence v bližini ruševin Beaubassina. Dela na utrdbi so hitro napredovala in objekt so dokončali v nekaj tednih. Da bi omejili Britance na polotok Novo Škotsko, so Francozi začeli utrjevati tudi Chignecto in njegove pristope; Zgradili so utrdbo Beauséjour in dve satelitski utrdbi: eno na današnjem mestu Strait Shores v Novem Brunswicku (Fort Gaspareaux) in drugo na današnjem mestu Saint John v Novem Brunswicku (Fort Menagoueche).

V teh mesecih je 35 Mi'kmakov in Akadijcev iz zasede napadlo kapetana gozdnih čuvajev Francisa Bartela, njega in šest njegovih mož ubilo, sedem drugih pa je ujelo. Mi'kmaki so vso noč izvajali ritualno mučenje ujetnikov, kar je imelo grozljiv učinek na Novoangležane.

Napad na Chignecto (1751) Britanci so se maščevali za napad na Dartmouth (1751) tako, da so v Chignecto poslali več oboroženih čet. Ubili so nekaj francoskih branilcev in prebili nasipe, kar je omogočilo poplavljanje nižavja. Uničenih je bilo na stotine hektarjev pridelkov, kar je bilo katastrofalno za Akadijce in francoske čete. Poleti 1752 je oče Le Loutre odšel v Quebec in nato v Francijo, da bi zbral sredstva in zaloge za obnovo nasipov. Vrnil se je spomladi 1753.

Maja 1753 so domorodci v utrdbi Fort Lawrence skalpirali dva britanska vojaka.

Sedemletna vojna

Britanska flota treh vojnih ladij in triintridesetih transportnih ladij, ki so prevažale 2100 vojakov iz Bostona v Massachusettsu, se je 3. junija 1755 izkrcala v utrdbi Fort Lawrence. Naslednji dan so napadli utrdbo Beauséjour. Francoske sile so 16. junija 1755 zapustile utrdbo Gaspareaux in se namesto tega odločile za ponovno namestitev v trdnjavi Louisbourg. Ta bitka se je izkazala za eno ključnih zmag za Britance v sedemletni vojni, v kateri je Velika Britanija pridobila nadzor nad vso Novo Francijo in Akadijo.

Na ožini so Britanci zapustili utrdbo Fort Lawrence in zavzeli bolje zgrajeno utrdbo Fort Beauséjour, ki so jo preimenovali v utrdbo Fort Cumberland. Kmalu zatem se je začel veliki pretres, ko so britanske sile med kampanjo v zalivu Fundy (1755) začele zbirati francoske naseljence. Večina teh naseljencev je bila deportiranih, njihove vasi pa so bile požgane za njimi, da bi preprečili njihovo vrnitev.

Med sedemletno vojno je bil v utrdbi Fort Moncton (prej Fort Gaspareaux) eden od vojakov kapitana Silvausa Cobba ustreljen s konja in ubit v zasedi. Cobb je zbral 100 vojakov, vendar Mi'kmakov ni mogel ujeti. Monckton je iz utrdbe Fort Lawrence poslal 200 mož, vendar mu ni uspelo ujeti nobenega Mi'kmaqa.