Mestna hiša v Torontu ali Nova mestna hiša je sedež občinske uprave Toronta v Ontariu v Kanadi in ena najprepoznavnejših znamenitosti mesta. Ta primer neoekspresionistične moderne arhitekture, ki jo je zasnoval Viljo Revell in jo je projektiral Hannskarl Bandel, je bil odprt leta 1965. Zraven je javni trg Nathan Phillips Square, ki je bil zasnovan in odprt skupaj s hišo.
Mestna hiša v Torontu je nadomestila sosednjo Staro mestno hišo, ki jo je občinska uprava zasedala od leta 1899, vendar ni bila več ustrezne velikosti. Načrti za mestni trg izvirajo iz 20. stoletja, navdihnjeni z gibanjem City Beautiful.
Zasnova dvorane in trga je bila rezultat mednarodnega oblikovalskega natečaja leta 1958. Oblikovalski natečaj je sprožil nacionalno razpravo o pomenu monumentalnih javnih stavb, vlogi natečajev pri oblikovanju in mestu mestnega javnega prostora v družbi. To je bil prvi arhitekturni natečaj v Ontariu, ki je dovolil sodelovanje mednarodnih arhitektov, zaradi česar je lokalno združenje arhitektov na pobudo takratnega župana Toronta Nathana Phillipsa, po katerem je trg poimenovan, moralo spremeniti svoja pravila in dovoliti odprti natečaj.
Zgodovina Prvi predlog za izgradnjo mestnega trga na križišču ulic Queen Street West in Bay Street je bil podan pred prvo svetovno vojno leta 1905, sledil pa mu je Lylejev načrt iz leta 1911. Vključeval je mestni trg in monumentalne vladne stavbe, ki jih je navdihnilo gibanje City Beautiful. Čeprav predlog na koncu ni bil uspešen, je bil en del zgrajen: zemljiškoknjižni urad v klasičnem slogu iz leta 1917. Drug predlog iz leta 1927 ni bil uspešen zaradi začetka velike depresije, saj ni bilo več državljanske volje za porabo denarja.
Do konca druge svetovne vojne je bila stara mestna hiša polna, občinski uslužbenci pa so bili nastanjeni drugje. Zanimanje za novo mestno hišo in trg se je obnovilo. Leta 1943 je poročilo mestnemu svetu priporočilo novo mestno hišo in trg v bloku, ki ga omejujejo ulice Queen Street West, Bay Street, Chestnut Street in črta 140 m severno od ulice Albert Street. Volivci so na referendumu na novoletni dan leta 1947 odobrili porabo 2.000.000 kanadskih dolarjev (kar ustreza 30.504.854 dolarjem leta 2023) za pridobitev zemljišč. Pridobitve zemljišč v predlaganem bloku so se nadaljevale, vendar ni bilo nobenih drugih dejavnosti. Večina stavb v bloku so bile majhne dvonadstropne stavbe, v katerih je bila prva kitajska četrt v Torontu; na zalivu Bay (takrat Teraulay) je bil velik Shea's Hippodrome iz leta 1914, ogromno gledališče za vaudeville in kino (nekoč je veljalo za eno od "velikih štirih" gledališč v Severni Ameriki), ki je na tem mestu delovalo do leta 1956.
Oktobra 1952 je odbor državljanov, ki ga je imenoval mestni svet, predlagal novo stavbo, obrnjeno proti mestnemu trgu. Zasnova je predlagala poslovno stavbo s sejno dvorano, ki bi povezovala obstoječi zemljiškoknjižni urad z novim policijskim sedežem, vse v istem slogu kot zemljiškoknjižni urad, in bi jo zasnovalo lokalno podjetje Marani in Morris. Ta predlog so kritizirali zaposleni in študenti oddelka za arhitekturo Univerze v Torontu ter lokalni arhitekti, zato je bil zavrnjen.
Leta 1954 je mestni svet odobril partnerstvo treh največjih torontskih arhitekturnih podjetij – Marani in Morris, Mathers in Haldenby ter Shore in Moffat – za oblikovanje zasnove. Njihova zasnova, predstavljena novembra 1955, je predlagala konzervativno, simetrično stavbo z apnenčasto oblogo v modernističnem slogu, obrnjeno proti urejenemu trgu. Zemljiškoknjižni urad je ohranil na zahodnem delu lokacije in vključeval tudi urejen javni prostor pred njo. Podij nove mestne hiše naj bi gostil mestne sejne dvorane in je dobil stebre, ki so dopolnjevali osem stebrov stavbe registra, s katerimi je bil poravnan čez novi javni prostor pred njim. Stolp je bil praktično enak stavbi Imperial Oil Building, ki sta jo Mathers in Haldenby gradila na St. Clair Avenue West.
Načrt so kritizirali vodilni arhitekti, vključno s Frankom Lloydom Wrightom (ki ga je označil za »sterilizacijo« in »že zastarel kliše«) in Walterjem Gropiusom (ki ga je označil za »zelo slabo psevdomoderno zasnovo, nedostojno mesta Toronto«), vsi predmeti Fakultete za arhitekturo Univerze v Torontu pa so soavtorji pisma, v katerem so obsodili predlog in pozvali k mednarodnemu natečaju. Celoten predlog v vrednosti 18 milijonov kanadskih dolarjev je bil zavrnjen, ko so ga volivci na občinskih volitvah leta 1955 zavrnili.
Župan Nathan Phillips je predlagal mednarodni natečaj za projekt in odobritev projekta dal na referendum. Na občinskih volitvah leta 1955 so volivci načeloma odobrili načrt za gradnjo nove mestne hiše in trga v vrednosti 18 milijonov kanadskih dolarjev, brez posebnega načrta.
Natečaj za oblikovanje Mestni svet Toronta se je leta 1956 pod vodstvom župana Nathana Phillipsa odločil, da bo razpisal mednarodni natečaj za izbiro novega načrta pod pogoji, ki jih je določila Mednarodna zveza arhitektov. To je povzročilo nekaj polemik, saj so nekateri menili, da bi delo moral opraviti Kanadčan. Združenje arhitektov Ontaria (OAA) so uspešno prepričali, da dovoli mednarodni natečaj, svoj prvi, če bi mednarodni arhitekti sodelovali z lokalnim arhitektom. Komisar za načrtovanje Matthew Lawson in svetovalec Eric Arthur, profesor arhitekture na Univerzi v Torontu, sta izbrala petčlansko žirijo iz mednarodnih arhitekturnih strokovnjakov. Žirijo so sestavljali arhitekti Kanadčan Charles E. "Ned" Pratt, Italijan Ernesto Nathan Rogers, Američan Eero Saarinen in Britanec-Kanadčan Gordon Stephenson ter britanski načrtovalec William Holford. Eden od pogojev je bila prijavnina v višini 5 dolarjev; vendar Arthur ni navedel kanadskih sredstev. Arthur bi prejel pesose, pezete, krone, marke in številne druge valute, skupaj s knjigami v vrednosti več kot 5 dolarjev, ki so bile vse vrnjene neuspešnim prijaviteljem. En udeleženec je ponudil brezplačne počitnice na Madžarskem.
Odziv arhitektov je bil navdušen. Do oktobra 1957 je bilo prejetih 731 prijav. To število se je do roka 18. aprila 1958 zmanjšalo na 540 zadovoljivih prijav iz 42 držav, od tega 132 iz Združenih držav Amerike, 75 iz Kanade in 65 iz Velike Britanije. Arthur je uredil najem stavbe za vrtnarstvo CNE za dva tedna, da bi lahko namestil vse prejete modele. Izdelan je bil arhitekturni model okoliške soseske s prostorom v središču, kamor je bilo mogoče postaviti model vsakega prispevka, da bi ga lahko ocenili v kontekstu. Žirija je »iskala predvsem modele, ki imajo arhitekturno kakovost v kombinaciji z domišljijo« in »izvirne rešitve za ta zahteven problem«. Številni prispevki so sledili slogu uglednih arhitektov, kot so Mies van der Rohe, Frank Lloyd Wright in Le Corbusier, pa tudi »neoklasicističnim zasnovam, ki bi v času prve svetovne vojne izgledale sveže, in palačam v sovjetskem slogu, ki bi razveselile srce vsakega stalinista«. Ena edinstvena zasnova je vključevala dvorano s plesiščem, barom in orkestrsko jamo v pritličju javnega prostora. Žirija je dokaj hitro zmanjšala število možnih zasnov na 200. Med prvotno zavrnjenimi je bila tudi zasnova Vilja Revella. Saarinen je prispel dan in pol pozneje in zahteval ogled zavrnjenih zasnov. Izbral je Revellovo zasnovo in prepričal druge sodnike, naj jo ponovno preučijo. Revellova zasnova je bila uvrščena med osem finalistov in je bila edini finski prispevek med enim kanadskim, enim danskim in petimi ameriškimi zasnovami. Izbrana sta bila tudi dva alternativna zasnova, ena ameriška in ena nemška, če kateri od osmih finalistov ne bi nadaljeval, čeprav se je vseh osem odločilo za nadaljevanje.
Gradnja
Časovna kapsula za mestno hišo je bila postavljena na veliki slovesnosti 7. novembra 1962. Vsebuje občinske priročnike, kovance iz obdobja ustanovitve Toronta, poštne znamke, stari in novi mestni grb, mikrofilme treh mestnih časopisov, zemljevid mesta in fotografije mestnega sprejema za kraljico Elizabeto II. in princa Filipa leta 1959.
Projekt je med gradnjo doživel več zamud. Anglin Norcross je od arhitektov prejel svoje risbe pozno. Že sama ta zamuda je pomenila, da mesto poleti 1964 ni moglo sprejeti kraljice Elizabete v novi mestni hiši. Neodločenost glede lokacije kavarne je privedla do nove zamude. Nekateri svetniki so se zavzemali za lokacijo na strehi vzhodnega stolpa, drugi pa niso želeli porabiti dodatnega denarja. Končno je mesto odobrilo dodatek kavarne v kleti. Do julija 1962 Revell in Parkin še nista ustanovila gradbišča, zaradi česar je glavni izvajalec dolgo časa ni mogle delati. Do oktobra 1962 je projekt zaostajal za osem tednov, saj se oba stolpa nista dvignila nad nivo zemlje. Marca 1963 je mestni svet glasoval za ustavitev plačil izvajalcu in prepoved nadaljnjih sprememb v načrtu; konstrukcijska dela so zaostajala za pet mesecev, mehanska dela pa še dlje. Mesto je še dolgo v letu 1963 ohranilo odprto možnost strešne restavracije. Načrt za odprtje mestne hiše za vselitev poleti 1964 je bil opuščen.
Rušenje zemljiškoknjižnega urada je bilo končano po fazah. En del je bil porušen leta 1962, preostali del pa je ostal v uporabi, medtem ko so se izvajali izkopi za podzemno parkirno hišo. Sodišča v Osgoode Hallu so ugovarjala gradbenemu hrupu med sojenji, šerif okrožja York pa je opozoril, da bo izdan poziv zaradi nespoštovanja sodišča. Dela so bila nato časovno usklajena s časom sojenja. Stavba je bila dokončno izpraznjena maja 1964, podjetje Anglin Norcross pa je najelo podjetje, da jo poruši. Dela se niso začela takoj in so bila končana šele konec decembra.
Prišlo je do sporov glede kakovosti in barv betonske obloge, električnega ogrevanja in strehe podija. Ti spori so bili rešeni v začetku leta 1964, gradnja pa je pospešila svoj tempo. Revell je projekt zadnjič obiskal jeseni 1964 in bil je »na splošno zadovoljen«, čeprav je novinarju Toronto Stara opozoril na nekaj napak. Le nekaj dni po obisku je doživel srčni napad. Ta jesen je zaznamovala dokončanje podzemne parkirne hiše, ki je takrat veljala za največjo podzemno parkirno hišo na svetu, pozneje iste jeseni pa je bil dokončan tudi južni del trga, kar je prvič omogočilo drsanje na odsevnem bazenu.
Še zadnji spor je nastal glede notranje opreme. Revellu je bilo obljubljeno oblikovanje in izbira pohištva. Namesto tega je mesto ustanovilo Odbor za oblikovanje pohištva, ki bi nadzoroval oblikovalski natečaj pod vodstvom Erica Arthurja. Revell je načrtu oporekal, a je kasneje umrl, zaradi česar je bila točka brezpredmetna. Odbor je izbral podjetje Knoll International, čeprav je bilo skoraj 200.000 kanadskih dolarjev dražje od predvidenega proračuna v višini 850.000 kanadskih dolarjev. To je privedlo do prizadevanj mestnih uradnikov, politikov in zainteresiranih državljanov, da bi vplivali na izid. Na koncu je Knollov predlog na mestnem svetu prevladal z majhno večino.
Otvoritev in spremembe po dokončanju
Stavbo je za javnost uradno odprl v ponedeljek, 13. septembra 1965, generalni guverner Kanade Georges Vanier. Slovesnost je bila del šestdnevnih praznovanj. Prvi večer je bila vojaška parada. Drugi večer so nastopili Simfonični orkester Toronta, Kanadska operna družba in Nacionalni balet Kanade. V sredo je bil kvadratni ples, v četrtek predstavitev odbora za izobraževanje, v petek ljudska umetnost v skupnosti, v soboto pa ples Toronto A-Go-Go. Vsak večer se je zabava zaključila z ognjemetom s praznega zemljišča na južni strani ulice Queen Street.