Erik I., imenovan Krvava sekira (staronordijsko Eiríkr blóðøx, norveško Eirik I. Blodøks Haraldsson), je bil najstarejši sin kralja Haralda Lepolasega, drugi kralj Norveške in zadnji vikinški kralj Yorka (Jorvika), * okoli 885, † 954.

Oče ga je v nasprotju s takratnimi vikinškimi zakoni dedovanja, ki so določali enakomerno razdelitev zapuščine med dediče, določil za edinega dediča in naslednika. Razlog za njegovo odločitev je bil, da je bila njegova mati, Ragnhilda Mogočna Jutlandska, kraljevega rodu. Njegovo premoč nad drugimi brati je še bolj poudarila poroka z Gunhildo, hčerko danskega kralja Gorma Starega, ki je upal, da bo s to zvezo stabiliziral dansko oblast. Gunhildin brat je bil bodoči kralj Harald Modrozobi, ki je postal tudi norveški kralj. V tem zakonu so bili rojeni sinovi Gamle Eriksson (umrl leta 955 v bitki pri Rastarkalvu), Guttorm (umrl leta 953 v bitki pri Avaldsnesu), Harald Greyfell, Ragnfred, Erling, Gudrød in Sigurd Sleva.

Erikovi bratje niso spoštovali očetove odločitve, zato so se med njimi vneli boji že takrat, ko je bil oče še živ. Erik naj bi po prevzemu oblasti začel ubijati svojih osemnajst bratov. Izjema je bil njegov naslednik Haakon, ki je živel v Angliji. Erik skoraj zagotovo ni imel osemnajst bratov.

Vse sage preprosto navajajo, da je bil Erik kralj v Vestlandu in samo tam. Tam je kot kralj žalostno propadel in je moral po dveh letih vladanja leta 935 zapustiti državo. Haakon se je nato vrnil iz Anglije. Nekatere sage trdijo, da so Haakona poklicali daljnovidni možje, ko so postali nezadovoljni z Erikom. Druge sage pravijo, da se je Haakon vrnil po lastni volji, da bi prevzel kraljestvo.

Kam je Erik odšel, ko je zapustil Norveško, ni znano. Odšel je morda v Anglijo, nekatera poročila pa trdijo, da je od leta 937 kot oporišče za svoje napade uporabljal Orkneyjske otoke. Neuspešno je poskušal ponovno prevzeti oblast v Trøndelagu. Ob koncu življenja je zabeležen kot kralj v Jorviku (Yorku). Erikova vladavina v Jorviku je naletela na ostro nasprotovanje.

Umrl je leta 954 v bitki pri Stainmoreu v Westmorlandu v Angliji, v kateri se je spopadel s svojim tekmecem, kraljem Magnusom, sinom dublinskega kralja Olafa Cuarana.

Sklici thumb|200px| Gunhilda izve za Erikovo smrt, ilustracija za sago o Haakonu Dobrem po Christianu Krohgu (1899)

Viri

Ólafia Einarsdóttir: Dateringen af Harald hårfagers død. V: (v norveščini) Historisk Tidskrift, Bd. 47, 1968, str. 15–34. Finnur Jónsson (ur.): Den norsk-islandske skjaldedigtning. V: Rettet tekst. sl. 1, Gyldendal, København 1912 f. Halvdan Koht: Biografi. In: Norsk biografisk leksikon. Erste Ausgabe (NBL1), sl. 3, 1926. Halvdan Koht: Når levde Harald Hårfagre og sønene hans? V: Historisk tidsskrift (HT), sl. 27, 1927, str. 146–169. P. Sawyer: The Last Scandinavian Kings of York. V: Northern History. zvezek 31, 1995, str. 39–44. K. von See: Zwei eddische Preislieder: Eiríksmál und Hákonarmál. V: Edda, Saga, Skaldendichtung. Aufsätze zur skandinavischen Literatur des Mittelalter. Heidelberg 1981, str. 318–328. E. M. Stenton: Anglo-Saxon England. Oxford 1975. D. Whitelock (ur.): English Historical Documents. Band 1, London 1979.

Kategorija:Rojeni v 880. letih Kategorija:Umrli leta 954 Kategorija:Norveški kralji Kategorija:Vikingi Kategorija:Vladarji v 10. stoletju