Gregor Komar (tudi Cömar), kranjski rudarski inženir in rudniški upravitelj, trgovec * neznano, Kranjska † 1609, Ljubljana

Začetki kariere Leta 1569 je postal protipisar furlanskega urada, kjer je bil zaposlen do leta 1578, ko je neuspešno zaprosil za odprtje železovega rudnika s pripadajočo pečjo v tolminskem gospostvu. Spodnjeavstrijska komora mu ob odhodu ni hotela plačati pripadajoče odpravnine, zato je bil v letih 1579–1584 glavni rudarski sodnik Kranjske. Nato je na Goriškem pobiral davke v imenu furlanske gozdne uprave.

Idrijski rudnik Komar je 9. julija 1586 prevzel upravljanje rudnika živega srebra, ko je avstrijska dvorna kamera odstavila prejšnjega, ostarelega in koruptivnega upravitelja Urbana Ainkhürna, deželni knez pa mu je naročil nenadno reorganizacijo in izboljšavo stanja rudnika, kar je uspešno izvedel. Sprva je imel 300 goldinarjev plače, a je takoj uspešno zaprosil za milostni dodatek 1000 goldinarjev in letni dodatek 100 goldinarjev.

Komar je rudnik prejel v zelo slabem tehničnem stanju. Po izsledkih vizitacij vrhovnega rudarskega mojstra Jurija Singerja iz let 1580 in 1598 je rudniku manjkal dodaten rudniški jašek ter stalen dotok vode za pogon kamšti. Uspelo mu je prepričati spodnjeavstrijskega deželnega kneza, naj ta pošlje vrhovnega rudarskega svetnika spodnjeavstrijskih dežel Hansa Huebmayerja, s katerim so nato ocenili stanje rudnika, izsledki pa so bili podobni rezultatom preteklih vizitacij. Izgradil se je jašek sv. Barbare z novo kamštjo, do katere se je pripeljala voda iz bližnjega Podobnikovega potoka ter bolj oddaljene Ljubevščice. Opustili so kompleksno dvigovanje vozičkov z vitli in tako privarčevali pri stroških dela. Oktobra 1587 je Ruprecht Pebinger iz češkega Kuttenberga prispel in na jašku sv. Ahacija postavil novo kamšt. Leta 1588 je dal zgraditi klavže na reki Zali.

Tako kot Ainkhürn je tudi Komar izkoriščal rudarske delavce in preko upraviteljske funkcije pridobival osebne koristi. Sama idrijska okolica ni dajala dovolj žita, zato je bilo to uvoženo brez mitnin, namenjeno pa le delavcem, tega pa je Komar prodajal in na vsak star (okrog 100 kg) žita imel 48 krajcarjev dodatka. Komar je neuspešno predlagal socialno namestitev invalidnih rudniških delavcev. Podpiral je evangeličane ter šolstvo, na rudarje pa je izvajal verski pritisk. V Ljubljani naj bi imel meščansko trgovino.

Komar si je prizadeval tudi za izboljšanje žgalne tehnologije, saj je leta 1593 neuspešno zaprosil graško komoro, da ta pošlje odposlanca v almadenski rudnik. Cesar je nato neuspešno do bratov Fugger, ki so bili zakupniki almadenskega rudnika, poslal odposlanca, a Fuggerji idrijskemu rudniku kot konkurentu niso hoteli pomagati.

Leta 1595 je odstopil z mesta rudarskega upravitelja zaradi njegove evangeličanske vere, vendar ni znano ali zaradi posredovanja graških oblasti ali po svoji želji. Do leta 1600 je verjetno prestopil v katoliško vero, saj Kranjske ni zapustil. Upravljanje idrijskega rudnika je prevzel Georg Adler, ki je zaključil obnovitvena dela, rudnik pa je postal eden tehnično najbolj dovršenih evropskih rudnikov.

Spodnjeidrijska fužina Komar se omenja tudi v zgodovini fužine v Spodnji Idriji s pripadajočim rudnikom železa na Veharšah (Jelični Vrh), kjer je junija 1588 sodeloval kot komisar spodnjeavstrijske komore, ko je sankcionirala tedanjega novega lastnika fužine Hieronima Gnecca. Ta je prekršil kupno pogodbo iz januarja 1586 z neplačevanjem obrokov posojila komore, Komar pa je komori poročal o Gneccovemu zanemarjanju fužine, odsvetoval podaljšanje plačilnega roka in priporočil zaseg Gneccovega grodlja. Deželni knez je ukazal zaseg, saj je komora podaljšala rok odplačila, upniki pa so že posegali po Gnecccovemu premoženju. Gnecco se je nato večkrat neuspešno pritožil deželnemu knezu, zadeva pa ni bila razrešena. Komar je sicer nasprotoval opustitvi fužine, vendar o njej omemb po letu 1590 ni.

Poznejša leta Leta 1600 je ponovno kandidiral za glavnega rudarskega sodnika Kranjske, a neuspešno, saj oblast na podlagi mnenja upravitelja Vicedomskega urada Kranjske ni zaupala njegovemu verskemu prepričanju. Leta 1602 je neuspešno kandidiral tudi za mesto upravitelja idrijskega rudnika, oblast pa ga je imenovala za protipisarja Vicedomskega urada Kranjske, kar predstavlja njegov socialni padec.

Umrl je leta 1609 v Ljubljani.

Sklici

Viri

Kategorija:Slovenski rudarji Kategorija:Osebnosti idrijskega rudnika