Valentina Pielich, znana tudi kot Tina Vajtova (tudi Tina Vajtawa), slovenska krošnjarica in ljudska pripovednica rezijskih pravljic, * 4. marec 1900, Ladina pri Solbici, † 21. februar 1984, Pordenon.
Otroštvo Rojena je bila v slovenski družini, v hiši znani kot pri Vajtovih, 4. marca 1900 na Ladini, zaselku na vzhodnem robu Solbice v Reziji. Njena mati je bila krošnjarica in prekupčevalka z lasmi in drobnarijo Žvana Siega (1861–1930), njen oče pa je bil brusar Giosuè Pielich (1861–1904). Imela je dva brata, ki sta umrla v mladosti, in sestro. Ko je imela štiri leta, je njen oče zaradi mraza umrl na brusarskem popotovanju v Zlataru. Njeno edino šolanje so bila tri leta osnovne šole v domači vasi. Rada je poslušala pravljice, predvsem od matere, ki je bila dobra pripovednica.
Delo Po osnovnem šolanju se je pridružila materi in sestri na njunih krošnjarskih poteh in postala krošnjarica. Odkupovala je lase in prodajala nit, trakove, glavnike, gumbe, naprstnike in drugo drobnarijo. Leta 1921 se je poročila z brusarjem Žvanom Negrom (1898–1953), ki je bil rojen v Ojskem. Rodilo se jima je osem otrok, štiri deklice in štirje dečki. Samo štirje od otrok so dočakali odraslost. Preživela je vse svoje otroke razen najmlajše hčere. Na svojih krošnjarskih poteh je slišala veliko pravljic. Na postankih po Istri, v Trnovem, na Pivki, v Vipavi, je namreč pogosto srečala druge rezijanske krošnjarice. Zraven obujanja svežih doživetij so bile ob takih srečanjih zmerom na vrsti pravljice. Imela je odličen spomin, saj je poznala več kot štristo pravljic in pripovedk. Po lastnih besedah »bi bila za eno pravljico šla po golih kolenih noter v Benetke!« in »za pravljico bi skočila v ogenj ali v vodo«. Leta 1965 je njena hči, tovarniška delavka z dvema otrokoma, odovela in Tina se je preselila k njej v Pordenone, da bi ji pomagala. Pri njej je živela do smrti.
Sodelovanje z Milkom Matičetom
Leta 1966 je zanjo in njen pripovedni talent slišal etnolog in etnograf Milko Matičetov. Prvič jo je obiskal jo je avgusta 1966. Od leta 1966 do leta 1984 mu je povedala več kot štiristo pravljic in pripovedk. Poleg tega mu je povedala še več pesmic, pregovorov, ugank, opisov starih šeg, raznih spominov in avtobiografskih pripovedi. Vse mu je pripovedovala v rezijščini. Pri zapisovanju je Milku Matičetovu pomagala njena hči. Vse to je je shranjeno in urejeno v Inštitutu za slovensko narodopisje SAZU. Poleti 1967 je TV Slovenija o Tini v bližini Učje posnela dokumentarni film za uvrstitev v televizijsko serijo Pri naših pravljičarjih. Po tem je s hčerjo in Milkom Matičem obiskala tudi Ljubljano. V tem času so iz nje pravljice tako vrele, da si je bilo treba še na poti zapisovati. Več njenih pravljic je Milko Matičetov objavil v knjigi Zverinice iz Rezije. Najbolj znane pravljice, ki jih je povedala, so: Dekle, ki je hotelo rožico, Dvanajst ujcev in Rusica pregnala babici Mujo Karotovo.
Poznejše življenje in smrt Zadnjih deset let življenja je zelo bolehala in bila velikokrat v bolnišnici. Vsako poletje, ko se je vračala v svojo rojstno vas, si je nekoliko opomogla. Z Milkom Matičem se je zadnjič srečala in mu zaupala še nekaj pripovedi januarja 1984. Tudi iz zadnjih posnetkov njenih pripovedi, ki jih je posnela njena hči v začetku leta 1984, je moč čutiti še zmerom živ dar in oblikovalno mojstrijo. Umrla je 21. februarja 1984 v Pordenonu, kjer je tudi pokopana.
Sklici
Kategorija:Rezija Kategorija:Slovenski pripovedniki Kategorija:Rojeni leta 1900 Kategorija:Umrli leta 1984