Palača navarskih kraljev v Oliteju ali Kraljeva palača Olite je grad-palača v mestu Olite v Navari v Španiji. Bila je eden od sedežev dvora kraljestva Navara, od vladavine Karla III. Plemenitega do njegove osvojitve s strani Kastilje (1512).
Ta spomenik je bil leta 1813 precej poškodovan (razen cerkve) v požaru, ki ga je povzročil general Espoz y Mina med Napoleonovo francosko invazijo, da bi preprečil njegovo zasedbo s strani francoskih čet. Od leta 1937 je bil v veliki meri obnovljen v delih, ki so trajala 30 let in so mu vrnila prvotni videz. Kljub temu je bila razna arhitekturna dekoracija notranjosti in zunanjih vrtov izgubljena.
Zgodovina Utrdba je hkrati grad in palača, čeprav je bila zgrajena bolj kot dvorna stavba za izpolnjevanje vojaške funkcije. Od 13. stoletja se grad Olite imenuje Palača navarskega kralja.
Na starodavni rimski utrdbi je bila zgrajena med vladavino Sanča VII. Navarskega Močnega (13. stoletje) in razširjena s strani njegovih naslednikov Teobalda I. in Teobalda II. Slednji je bil leta 1269 nameščen v palači in tam je podpisal soglasje za poroko Blanke Artois s svojim bratom Henrikom I. Navarskim, ki je kot kralj po letu 1271 palačo uporabljal kot začasno prebivališče. To starodavno območje je znano kot Stara palača.
V tem času je navarski dvor potoval, zato palače ni bilo mogoče šteti za kraljevski sedež, saj so grad občasno zasedali kralji glede na svoje preference. Tako je bil v njem prisoten kralj Karel II. Navarski v letih 1380, 1381 in 1384.
Nato je bila palača od 14. do 16. stoletja dom navarskega dvora. Od priključitve (integracije) kraljestva Navara k Kastiljski kroni leta 1512 se je začel propad gradu in s tem njegovo praktično zanemarjanje in propadanje. Takrat je bil uradna rezidenca navarskih podkraljev.
Leta 1813 je navarski gverilski borec Espoz y Mina med Napoleonovo francosko invazijo palačo požgal, da bi Francozi v njej ne mogli graditi utrdb, kar jo je skoraj uničilo. Leta 1937 sta arhitekta José in Javier Yarnoz Larrosa začela z obnovo (razen nepoškodovane cerkve) grajske palače, s čimer sta ji vrnila prvotni videz in podobo, kot jo ima danes. Obnovitvena dela so bila končana leta 1967 in jih je financirala foralna vlada Navare.
Opis Palača navarskih kraljev v Oliteju je sestavljena iz treh jeder: Stare palače, Nove palače in cerkve Santa María la Real.
Stara palača
Stara palača, zgrajena v 13. stoletju v gotskem slogu, je strukturirana okoli pravokotnega dvorišča, okoli katerega so bili vsi prizidki luenga. V pritličju so bile trgovine in kapela sv. Jurija, zgrajena pred letom 1357. V pritličju je stala tudi Velika dvorana kraljevega dvora, katere glavna vrata so na glavni fasadi. Veliko dvorano so krasili trije stolpi. Danes sta ostala le dva: osrednji, nad glavnimi vrati, je bil odstranjen leta 1414. V zgornjem nadstropju je obstajalo več sob, vključno z Cambra luenga (dolga soba) in sosednjo Cambra de doña Juana (soba doña Juana).
Z razvojem Nove palače v 14. stoletju se je kraljevi dvor preselil iz Stare palače. Deli Stare palače so bili nato uporabljeni kot hlevi, kuhinje in druga stranska poslopja. Leta 1584 je markiz Almazan obnovil glavno fasado Stare palače in vanjo namestil grb Filipa II. Španskega. Ta grb je še danes viden, vendar je zelo dotrajan. Stara palača je sčasoma propadla in bila večinoma zapuščena. Večina njene notranje strukture je propadla, ohranila pa se je glavna fasada in štirje stolpi. Stavba je bila obnovljena v 20. stoletju, vendar so bili notranji prostori nepopravljivo izgubljeni. Štirje preostali stolpi so znani kot Torre de San Jorge (stolp svetega Jurija), Torre de la Prisión (zaporniški stolp), Torre de la Cigueña ali de la Atalaya (stolp žerjava); četrti stolp nima posebnega imena.
Danes je Stara palača hotel Parador de Turismo z imenom Principe de Viana, obrnjen proti trgu, znanemu kot Plaza de los Teobaldos. Od prvotne notranje strukture stare palače ni ostalo nič, razen sten in zunanje fasade, ki imata nekoliko dotrajano gotsko okno z dvema ščitoma na vrhu med okenskimi vrhovi.
Iglesia de Santa María la Real
()
Gotska cerkev je bila znotraj kraljeve palače zgrajena v 13. stoletju. Njeni poudarki so sestavljeni iz petih okrašenih koničastih arhivolt, kot je timpanon, ki predstavlja podobo svete Marije, glave templja. Na obeh straneh je skupina slepih lokov s podobami, ki predstavljajo apostole. Pred glavno fasado je čudovit križni hodnik iz istega obdobja.
V notranjosti stoji renesančni retabel iz 16. stoletja, ki ga pripisujejo Pedru de Aponteju, na čelu katerega je gotska skulptura Device Marije.
Čeprav je cerkev med Staro in Novo palačo, ni bila Palatinski tempelj, saj so imeli kralji svojo kapelo, znano kot kapela San Jorge.
Nova palača Nova palača se s pročeljem odpira na trg, imenovan Plaza de Carlos III el Noble. Konec 14. stoletja je navarski kralj Karel III. Plemeniti iz hiše Évreux naročil širitvena dela na Stari palači, da bi dvoru zagotovil stalno in stabilno rezidenco. Čeprav so prva dela obsegala popravila stavbe in odprtje novih prostorov za dvorjane, so potrebe gradu kmalu prerasle, zato je moral kralj razmisliti o gradnji novih stavb, ki bi lahko sprejele kraljevi dvor. Poleg tega njegova žena Eleonora Kastiljska ni čutila posebne naklonjenosti do Stare palače, saj jo je imela za staro in neudobno, kar je spodbudilo gradnjo nove palače-gradu.
Karel III. se je leta 1375 poročil z Eleonoro Kastiljsko in imel je osem otrok; Blanche, ki je bila med letoma 1425 in 1442 kraljica Navare in mati princa Viane, ki je umrl brez potomcev. Karel III. je pokopan v stolnici v Pamploni z ženo, ki je umrla leta 1415.
Med letoma 1395 in 1400 so kupili več hiš vzdolž Stare palače, da bi začeli gradnjo. Pod vodstvom Elanore Kastiljske so Staro palačo razširili za cerkvijo Santa María la Real.
Pomembna dela na palači pa so bila delo kralja Karla III. Ta so se začela leta 1406 in so bila naročena Saúlu de Arnedu, leta 1424 pa so bila dela skoraj končana, razen nekaj manjših popravkov.
Zgrajena z velikimi kamnitimi zidovi, so prizidki dobili poligonalno obliko z nekoliko neurejenimi vhodnimi in izhodnimi stranmi ter številnimi stolpi, pokritimi s skrilastimi strehami namesto originalov, ki so bili pokriti s svinčenimi strehami.
V tistem času je grajska palača veljala za vrhunec najrazkošnejših evropskih dvorov. Notranjo dekoracijo, od katere ni ostalo nič drugega kot majhen ostanek, so sestavljali omet, ploščice in azulejos, vitraji in pozlačeni kasetirani stropi. Tla in stene so bile prekrite s tapiserijami.
V palači je delalo veliko umetnikov različnih narodnosti, kar je primer eklekticizma, ki je prevladoval v dvornih stavbah tistega časa; francoski vpliv je očiten v stolpih, oknih in balkonih, medtem ko se hispanski vpliv kaže v kasetiranih stropih, ploščicah in ometu.
Poleg tega je imela palača viseče vrtove, nekatere visoke skoraj 20 metrov, vrtne površine, sadovnjake in živalski vrt, v katerem so bili lev (darilo aragonskega kralja Petra IV.), kamela, papige, lovski psi, sokoli, štirje afriški bivoli, žirafa, veverice itd.
Vhod v palačo je skozi Plaza de Carlos III el Noble. Vhod je sestavljen iz polkrožnega loka, ki vodi na notranji trg, znan kot Patio de los Naranjos, ker je kralj na tem mestu posadil pomaranče in druga sadna drevesa. Danes so tla tlakovana, prvotno pa je bil to vrt z drevesi in cvetjem različnih vrst: limona, pomaranča, aleksandrijski jasmin, murve itd.
S tega mesta je mogoče opazovati zunanjo strukturo apside cerkve Santa María la Real in začetek tempeljskega stolpa.
Za vrtove je skrbelo veliko vrtnarjev, čeprav so bili v skrb zanje vključeni tudi sami kralji, bolj kot karkoli drugega za zabavo. Za zalivanje vrtov je bil uporabljen zapleten sistem namakanja z uporabo svinčenih cevi, ki ga je leta 1409 izdelal Juan D'Espernou, kasneje pa leta 1414 John Nelbort iz Bristola. Ker je bila zima mrzla, so drevesa zaščitili s tendami, ki so bile pritrjene na stene, podobno kot rastlinjaki.
Sala de las excavaciones (Izkopavalnica) je bila stara stražarnica palače. V tej sobi so našli obokano sobo, katere funkcija ni znana, napolnjena pa je bila z materiali iz stare palače.
Sala de los Arcos (Archsova soba), znana tudi kot Netopirjeva jama. To priljubljeno ime je dobila zaradi skoraj popolne odsotnosti svetlobe in je velika soba, katere edina funkcija je podpirati težo kraljičinega vrta, ki se nahaja na vrhu. Pokrita je z velikimi koničastimi loki.
Cuerpo principal ali Gran Torre
(Glavni del ali Veliki stolp) je glavni del gradu. V prvem nadstropju so apartmaji kralja in kraljice, v drugem nadstropju pa je razstavna soba z razstavo Olite, prestol kraljestva. Nadaljujemo po spiralnem stopnišču in prispemo do Stolpa poklona. Skupaj 133 stopnic.
Torre del Homenaje
(Stolp poklona), znan kot Torre de la Vit (vit v francoščini pomeni polž in je poimenovan po spiralnem stopnišču, ki poteka vzdolž njegove notranjosti). Stolp, visok 40 metrov, je edina vojaška stavba v palači. Ima pravokotno podlago, na vogalih terase pa so štirje majhni krožni stolpiči, ki dajejo trdnim stenam iz klesanega kamna določeno lahkotnost. V glavnem nadstropju se poleg glavnih sob kralja in kraljice nahajajo tudi nekatere manjše sobe, ki so bile namenjene damam in kraljevi službi.
Sala de la Reina (Kraljičina soba) To so zasebne sobe kraljice, s kaminom in kamnitimi klopmi ob oknih. Okrašena je bila z lesenimi podstavki, tapiserijami, slikami in ometom v morski tradiciji. Tla so bila tlakovana z glaziranimi opekami, stropi pa so bili obloženi z lesenimi ploščami z zlatimi poudarki. Okna so bila zaprta z vitraži. Zraven je bila majhna soba, znana kot kraljičino stranišče. Tla so bila prekrita s preprogami in tapiserijami.
Sala del Rey (Kraljeva soba) je velika soba, ki je služila predvsem kot prostor za bankete, ima pa tudi drugo manjšo sobo, ki je bila uporabljena kot počivališče monarha. Ima kamnit dimnik in velika gotska okna s klopmi.
Cámara de los Yesos ali Sala Mudéjar (Mavčarjeva soba ali Mudéjar soba). To je edini prostor, ki ohranja originalno mavčno dekoracijo. Obstaja deset mavčnih plošč, ki so jih izdelali morski mojstri in predstavljajo heraldične ščite, zvezde, loke, islamske geometrijske vzorce in rastlinsko dekoracijo. Eden od motivov, ki se pojavlja, so kostanjevi listi značke Karla III. Soba je običajno zaprta za javnost, odprta je le po dogovoru, da se prepreči poškodba mavčnih plošč, ki so v precej slabem stanju. Plošče, od leve proti desni, so prikazane spodaj:
Galerija del Rey ali Galerija Dorada
(Galerija kralja ali Zlata galerija) je galerija poleg kraljeve sobe, ki gleda na dvorišče, znano kot Patio de las Moreras. Sestavljena je iz krila z loki iz gotskega kroga. To sta dva nadgrajena gotska loka, spodnji je višji od zgornjega. Razdeljena je na tri navpične dele, ločene z diamantnimi stebri, dva od končnih tvorjena s petimi loki, medtem ko je sredinski tvorjen le s štirimi.
Galerija de la Reina (Kraljičina galerija) je poleg kraljičine sobe in je majhen vrt za izključno uporabo kraljice. Leži znotraj visečega vrta, saj je več metrov visok. Za gradnjo teh vrtov je bilo treba zgraditi prostor, znan kot Loki, ki je podpiral galerijo. Galerija je bila v celoti prenovljena v križni hodnik in je sestavljena iz visokih lokov z gotskimi krogi in majhnimi okraski na vrhu. Ta vrt je eden od krajev, zaščitenih pred vetrom, zato je bil idealen kraj za gradnjo kraljičinega vrta.
Torre de Fenero (Fenerov stolp) Nadzoroval je prehod skozi mestna vrata Fenera, tako imenovana, ker so skozi ta odprta vrata v obzidju prihajali vozovi s senom. Gre za preprosto predsobo, ki jo tvori koničast lok brez kakršne koli dekoracije.
Torre de la Atalaya, del Vigía ali de la Joyosa Guarda