Protestantizem na Slovenskem je versko, kulturno in politično gibanje, ki se je razvilo v okviru reformacije v 16. stoletju. Reformacija, ki se je začela z nastopom Martina Luthra, ko je nadškofu v Mainzu in Magdeburgu ter škofu v Brandenburgu poslal 95 tez o odpustkih, ki bi morali biti po njegovem mnenju prepovedani. Njegov začetek je sprožil preoblikovanje verskega, kulturnega in političnega prostor srednje Evrope. Ideje o utemeljevanju vere na Svetem pismu ter o bogoslužju v občevalnem jeziku so kmalu prodrle tudi v slovenske dežele, zlasti Kranjsko, Štajersko, Koroško in današnje Prekmurje – so ideje zgodaj prodrle po trgih in gradovih. Mnogi plemiči, meščani in izobraženci so sprejeli protestantske zamisli o veri.
Med osrednjimi predstavniki protestantizma na Slovenskem so Primož Trubar, med drugim avtor Abecednika in Katekizma ter Cerkovne ordninge), Adam Bohorič, avtor prve slovenske slovnice (Arcticae horulae), ki je bila napisana v latinščini, Jurij Dalmatin, prevajalec celotnega Svetega pisma v slovenščino, ter Sebastijan Krelj, avtor Otročje biblije. V tem obdobju so nastali tudi prvi jezikoslovni priročniki, začetnice in pesmarice, s čimer so bili postavljeni temelji slovenske knjižne tradicije.
Protestantsko obdobje predstavlja enega ključnih mejnikov v slovenski kulturni zgodovini, saj je v tem času prišlo do razmaha pisne dejavnosti v slovenskem jeziku. Začetki reformacije na Slovenskem so se konkretno oblikovali v tržaškem zaledju, kjer so zaradi trgovskih stikov z današnjo Italijo in Nemčijo zgodaj krožile humanistične in reformacijske ideje. Pomembno vlogo je imel tržaški škof Peter Bonomo. V njegovem krogu je deloval tudi Trubar, ki je tam prišel v stik s humanističnimi in luteranskimi idejami. Leta 1550 je Trubar izdal Catechismus in Abecedarium, prvi dve tiskani knjigi v slovenščini. Na Slovenskem je bila ustanovljena tudi tiskarna, in sicer, v Ljubljani, kjer je bila leta 1575 natisnjena prva knjiga na domačih tleh. V tej dobi se pokaže prva sled srednjega šolstva, leta 1563 so kranjski stanovi na Trubarjevo pobudo ustanovili prvo latinsko-nemško stanovsko šolo. Protestantski pisci so si prizadevali za enoten knjižni jezik in prispevali k širšim južnoslovanskim kulturnim povezavam. Čeprav je imelo gibanje v cerkvenem smislu omejen doseg, je imelo kratkotrajen pomen za razvoj slovenske književnosti in pismenosti. Protestantski pisatelji so sprožili nadalje misel o občeslovanskem književnem jeziku, in če tudi niso mogli tega namena uresničiti, obudili so vendar jugoslovansko književno vzajemnost; kajti njih slovstveno delovanje ni bilo namenjeno samo Slovencem, ampak južnim Slovanom sploh. Protestantstvo je bilo škodljivo v katoliško-cerkvenem oziru, ali vendar je dobro vplivalo na slovstveno gibanje in na omiko Slovencev.
Glede jezika in pisave je treba upoštevati zgodovinske in geografske okoliščine. Jezik protestantskin slovenskih piscev odraža tedanjo govorico urbanega okolja in kaže tudi močan vpliv nemščine, kar je glede na politične in kulturne povezave prostora pričakovano. Slovenske dežele so bile del Svetega rimskega cesarstva nemške narodnosti. Med prebivalstvom je bilo prisotno medkulturno stikanje, izobraženci pa so se šolali na tujih (nemških in italijanskih) univerzah. Zato je bila latinščina prevladujoč uradni jezik, slovenščina pa je ostala predvsem kot jezik ljudstva. V takšnih razmerah knjižni razvoj slovenščine ni mogel potekati brez težav. Prvi prevodi so zato jezikovno in pravopisno še neenotni in pod močnim vplivom tujih izrazov. Kljub temu imajo ti začetki trajen pomen: s tem ko so slovenščino uveljavili kot knjižni jezik, so postavili temelje slovenske pismenosti in s tem tudi etničnega razvoja.
Tolerantno obdobje do protestantizma ni trajalo tako dolgo, saj je habsburška oblast v soglasju s katoliško Cerkvijo v naslednjih desetletjih sprožila protireformacijski pritisk in diskriminacijo. Nastopila je protireformacija, ki je s kombinacijo političnih odločitev in verske propagande obnovila katoliško dominantnost in ponovno nad vero prevzela monopol, pregnala mnoge protestantsko usmerjene plemiče in duhovnike ter sistematično uničila in zažgala protestantske knjige. Protireformacija je z močjo oblasti, ki so jo za prednike Slovencev predstavljali predvsem cesarja Rudolf II. in Ferdinand II. in na Kranjskem škof Tomaž Hren ter na Štajerskem Georg III. Stobäus von Palmburg, obnovili katoliški monopol, a hkrati poskrbeli za razvoj izobraževanja, redov in umetnosti baroka. Vendar so protestantske ideje preživele v Prekmurju, regiji severno od reke Mure, ki je bila do leta 1918 pod ogrsko upravo. Danes se protestantska tradicija tam ohranja, kjer luteranska cerkev ostaja aktivna in povezana z evropskimi evangeličanskimi skupnostmi. Čeprav protestanti trenutno štejejo manj kot 1 % slovenske populacije, država praznuje Dan reformacije ter se zaveda, da je prav protestantizem dal Slovencem jezik, pisano kulturo in zavest, da so del evropskih civilizacijskih tokov.
Razmere pred reformacijo Predreformacijski čas na Slovenskem je bil zaznamovan z napetim odnosom do Cerkve. Verniki so spoštovali obredje in pomembno družbeno vlogo cerkvenih ustanov, hkrati pa so bili vse bolj občutljivi na cerkvene dajatve, odpustke in druge zlorabe, ki so v poznem srednjem veku sprožale kritike tudi v širšem evropskem prostoru. Slovenske dežele so bile del Svetega rimskega cesarstva, zato so nove verske in kulturne ideje vanje prihajale prek mest, trgovskih poti in stikov z nemškim ter italijanskim okoljem. Humanizem se je v širil predvsem prek Tržaškega zaledja.
Pomembno vlogo pri pripravi podlage za reformacijo je imel tudi humanizem. Redki slovenski študenti, ki so se izobraževali na tujih univerzah, so domov prinašali znanje latinščine, zanimanje za antične avtorje in idejo kritičnega branja cerkevnih besedil. Takšna intelektualna klima je olajšala sprejem Luthrovih idej, ker so izobraženci že poznali humanistične metode in pomen vračanja k izvirnim virom. V širšem srednjeevropskem prostoru so bile pomembne tudi reformne in predreformacijske tokove, med njimi husitsko gibanje, ki je bilo eden od pomembnih predhodnikov poznejše reformacije.
Na Slovenskem se je protestantizem nato hitro prijel predvsem med plemstvom, meščani in izobraženci. Poleg verske prenove je prinesel tudi pomembne kulturne spremembe: okrepitev rabe slovenskega jezika, večjo skrb za tiskanje knjig in širjenje pismenosti. Tudi povezave s tujino so bile pri tem zelo pomembne; v Aachnu je bila leta 1495 ustanovljena stalna kaplanija sv. Cirila in Metoda, povezana kranjsko skupnostjo, kar kaže na povezanost s širšim evropskim romanjem in cerkvenim življenjem.
V poznem srednjem veku je bila liturgija večinoma v latinščini, slovenščina pa je v cerkvenem in učenem okolju ostajala predvsem govorjeni jezik ljudstva. Pisna raba slovenščine je obstajala le v posameznih rokopisih in obrobnih prevodih. Ravno zato je reformacija prelomna, saj je slovenščino uveljavila kot knjižni jezik.
Razširjanje, vrh reformacije in krog osebnosti sličica|Cerkev v Derendingenu, v kateri je župnikoval Trubar. Za začetek slovenskega protestantizma je bila pomembna Beneška in tržaška okolica, kjer so se zbirali humanistično usmerjeni učenjaki. Z idejami reform so simpatizirali tudi nekateri plemiči, kar je omogočilo, da so luteranske pridige kmalu prodrle v Ljubljano idr. mesta. Mestna elita je viden del kranjskih in štajerskih deležnih stanov, ki so si prizadevali za samoupravo in gospodarske privilegije, zagovarjala protestantsko vero, medtem ko so državne oblasti še naprej sodelovale s katoliško duhovščino.
Tiskarja Ulrich Morhart in Janez Mandelc sličica|Naslovnica Trubarjeve knjige Catechiſmus, ki ga je leta 1550 založil in natisnil Morhart.
Tiskanje v dobi reformacije je bilo logistično zapleteno. Tisk kot obrt je temeljil na ročnih stiskalnicah in mlinčkih za papir, zato je bila vsaka knjiga dragocena in pogosto v skupni uporabi več družin. Kranjska in štajerska plemiška zadruga je financirala tisk v nemških mestih, ker v deželi ni bilo dovoljenja za protestantske tiskarne. Knjige so potovale v zabojih oz. sodih preko Alp, pogosto z lažnimi oznakami, da bi se izognile cenzuri. Prejemniki so organizirali tajne sklade in nočne razdelitve. Tiskarska dejavnost, pomembna za Slovence, se je razvila v Tübingenu, Urachu, Wittenbergu in pozneje tudi v Ljubljani. Trubar in njegovi sodelavci so na začetku tiskali v Urachu pri Ulrichu Morhartu (ok. 1490–1554). Morhart je sprva tiskal besedila avtorjev, ki so nasprotovala Luthru in Zwingliju. Slovenski lektorji so prepisovali in popravljali besedila, skrbeli za jezikovno enotnost in delali do poznih nočnih ur. Prav v tej tiskarni so nastali najzgodnejši primerki slovenske pismenosti, kot so Catechismus, Abecedarium, Cerkovna ordninga in Postilla. Ko je Ulrlich Morhart umrl je njegovo delo založništva prevzela njegova vdova (njegova tretja žena) Magdalena Morhart, por. Gruppenbach. Ko pa je umrla še ona, je družinski posel prevzel Ulrcihov vnuk in Magdalenin sin Georg Gruppenbach.
Slovenski protestantje so na Slovenskem začeli tiskati, ko je v Ljubljani slovenski tiskar Janez (Janž) Mandelc († po 1605) leta 1575 ustanovil prvo tiskarno na Slovenskem sploh. V Ljubljano je prišel pred letom 1575, dobil meščanske pravice in sprva deloval kot knjigotržec. Spomladi 1575 je na prigovarjanje J. Dalmatina, J. Khisla in K. Spindlerja zaprosil deželne stanove za dovoljenje, da odpre tiskarno, ki je pričela delovati že poleti istega leta. S tem je razširil svojo dejavnost na tiskarstvo in založništvo. Uspešno delovanje tiskarne in priprave za natis protestantskih knjig je sprožilo reakcijo v katoliških krogih, ki so dosegli, da so tiskarno 1581. leta zaprli, Mandelc pa je moral zapustiti Habsburško monarhijo. Po prisiljenem izgonu iz Ljubljane aprila 1582 je nato 23 let uspešno deloval na Ogrskem v Slovenski okroglini (Prekmurje in Porabje) in na Zahodnem Ogrskem (Gradiščanskem), in Hrvaškem. Čeprav je znan predvsem po tiskih protestantskih piscev je natisnil tudi nekaj katoliških del.
Protestantski pisci, prevajalci, uradniki
Primož Trubar
sličica|Primož Trubar, 1578 Primož Trubar (ok. 1508–1586), roj. v Rašici je bil najpomembnejša in osrednja osebnost reformacije na Slovenskem. Leta 1520 mu je verjetno turjaški grof omogočil, da se gre šolat za duhovnika, zato je pri dvanajstih letih odšel iz rojstnega kraja. Eno leto se je šolal na Reki, nato dve leti v Salzburgu, kjer je pridobival temeljno izobrazbo gramatike, dialektike, retorike in nemščine. Od tam je odšel v Trst pod tutorstvo rimskokatoliškega škofa Petra Bonoma, kjer je prišel v stik s humanističnimi misleci, še posebej z Erazmom Roterdamskim. Spoznal je tudi zdravnika in filozofa Melh. Cerronija, pridigarja Giulija Terenziana, reformatorja Giovannija Mollioja. Leta 1530 ga je Bonomo posvetil v duhovnika in poslal za vikarja v Laško. Ok. leta 1533 je prišel za pridigarja v ljubljansko stolnico sv. Nikolaja. Četudi še ni širil izrazito protikatoloških naukov, je moral po štirih letih zapustiti Ljubljano zaradi ostrih pridig in odvračanja vernikov od romanj in zaradi nasprotovanja zidanja novih cerkva. Neposreden povod je bilo nasprotovanje zidavi cerkve na Skalnici (Sv. Gora pri Gor.) 1539, s čimer si je nakopal zamero frančiškanov in oglejskega patriarha. Leta 1540 se je odpravil k Bonomu v Trst. Službo v Ljubljani je izgubil, obdržal je le beneficiat v Loki. V Trstu je postal Bonomov tajnik in slovenski pridigar, skromne dohodke pa mu je izboljšal kaplanski beneficij pri sv. Maksimilijanu v Celju, ki mu ga je prepustil Bonomo. Z Bonomovo pomočjo in ob naklonjenosti novega ljubljanskega škofa Franca Kacijanarja je prejel kanonikat in se lahko leta 1542 preselil v Ljubljano kot »pravilno poklican, prezentiran in potrjen kanonik«.