Wessex

Kraljestvo Zahodnih Sasov, znano tudi kot Kraljestvo Wessex, je bilo anglosaško kraljestvo na jugu Velike Britanije, ki je nastalo okoli leta 519, ko se je Alfred Veliki razglasil za kralja Anglosasov. Ukinjeno je bilo leta 886.

Anglosasi so verjeli, da sta Wessex ustanovila Kerdik in Kinrik iz klana Gewisse, nekateri pa so menili, da je to legenda. Glavna vira za zgodovino Wessexa sta Zahodnosaški rodoslovni seznam vladarjev in Anglosaška kronika. Slednja je črpala podatke iz zgodnje različice Seznama in jih prilagajala. Včasih si podatki tudi nasprotujejo.David N. Dumville, 'The West Saxon Genealogical Regnal List and the Chronology of Early Wessex', Peritia, 4 (1985): 21–66 Wessex je po krstu kralja Kenvalha (vladal 642–645, 648–672) postal krščansko kraljestvo. Kralj Kedvala je kasneje osvojil Sussex, Kent in otok Wight. Njegov naslednik Ine (vladal 689–726) je izdal enega najstarejših ohranjenih angleških zakonikov in ustanovil drugo zahodnosaško škofijo. Prestol je nato prešel v roke vrste kraljev neznanega porekla.

Wessex je med naraščanjem hegemonije Mercije v 8. stoletju večinoma ohranil svojo neodvisnost. V tem obdobju je bil vzpostavljen sistem grofij. Pod Egbertom so bili osvojeni Surrey, Sussex, Kent, Essex in Mercija in deli Dumnonije. Egbert je podredil tudi northumbrijskega kralja. Neodvisnost Mercije je bila obnovljena leta 830. Med vladavino njegovega naslednika Ethelwulfa je v ustje Temze priplula danska vojska in bila odločno poražena. Ko je prestol nasledil Ethelwulfov sin Ethelbald, je bilo kraljestvo razdeljeno, da bi se izognili državljanski vojni. Ethelwulfa so nasledili njegovi štirje sinovi. Najmlajši je bil Alfred Veliki.

Leta 871 so Wessex napadli Danci in Alfred jim je bil prisiljen plačati odkupnino, da so odšli. Vrnili so se leta 876, a so se morali umakniti. Leta 878 so Danci Alfreda prisilili, da je pobegnil v Somerset Levels, a so bili na koncu poraženi v bitki pri Edingtonu. Alfred je med svojim vladanjem izdal nov zakonik, na svojem dvoru zbral učenjake in namenil sredstva za gradnjo ladij, organiziranje vojske in vzpostavitev sistema burgov. Alfredov sin Edvard je od Dancev osvojil vzhodni Midlands in Vzhodno Anglijo ter leta 918 po smrti svoje sestre Ethelfled postal vladar Mercije. Edvardov sin Ethelstan je leta 927 osvojil Northumbrijo in Anglija je prvič postala enotno kraljestvo. Knut Veliki, ki je leta 1016 osvojil Anglijo, je ustvaril bogato in močno grofijo Wessex, ki jo je Harold Godwinson leta 1066 združil s krono in Wessex je prenehal obstajati.

Zgodovina Prazgodovinska Britanija Od neolitika naprej je kredno nižavje v južni Angliji, ki bo postalo Wessex, prečkala Harrowska ali Stara cesta, ki ji je še vedno mogoče slediti od Maraziona v Cornwallu do obale Rokavskega preliva blizu Doverja in je bila verjetno povezana s starodavno trgovino s kositrom. V poznem neolitiku so bila na Salisburyjski ravnini dokončana ceremonialna najdišča Avebury in Stonehenge. Zadnja faza gradnje Stonehengea je bila povezana s tako imenovano wesseško kulturo iz srednje bronaste dobe (ok. 1600–1200 pr. n. št.). Na tem območju je tudi veliko zemeljskih nasipov in kamnitih spomenikov iz neolitika in zgodnje bronaste dobe, vključno z Dorsetskim zemeljskim nasipom, dolgim 10 km in širokim 100 m, ki je bil usmerjen proti zimskemu sončnemu zahodu. V tem dolgem obdobju so se prebivalci ukvarjali s kmetijstvom in lovom, arheoloških dokazov o človeških naseljih pa je malo. Do železne dobe so bretanska keltska plemena, kot so Durotrigi, Atrebati, Belgi in Dobuni, zasedla bodoči Wessex.

Rimska Britanija Po rimski osvojitvi Britanije so od 1. stoletja n. št. v Wessexu nastale številne podeželske rimske vile s pripadajočimi kmetijami in pomembni mesti Dorchester in Winchester. Končnica -chester izhaja iz latinskega castra, vojaški tabor. Rimljani oziroma rimsko-britanski prebivalci so zgradili novo pomembno cesto, ki je povezovala Wessex z Londonom.

Sredi 4. stoletja so se v rimsko Britanijo vse pogosteje vdirali tujci, med njimi Pikti, Škoti, Atakoti in Franki, pa tudi Sasi. Leta 367 so ta plemena hkrati napadla Britanijo s severa, zahoda in vzhoda. Napadalci naj bi premagali ali kooptirali rimske sile v večjem delu severne in zahodne Britanije. Rimski general Teodozij je do konca leta 368 ponovno zavzel večino izgubljenih ozemelj. Leta 380–381 je Magn Maksim odbil nadaljnje napade tujcev. V tem času so se v Rimskem cesarstvu stopnjevali notranji konflikti. Med letoma 383 in 384 je Maksim v kontekstu strmoglavljenja cesarja Gracijana večino britanske vojske odpeljal v Galijo, kjer je postal avgust Zahoda in vladal Britaniji, Galiji, Španiji in Rimski Afriki. Po Maksimovi smrti leta 388 je rimska oblast v Britaniji ponovno oslabela. Konec 390. let je Stilihon poskušal ponovno vzpostaviti oblast s pohodom proti Piktom, vendar je njegov načrt propadel, ko je leta 401 premestil vojsko na celino, da bi se borila proti Gotom. Dva naslednja rimska vladarja Britanije sta bila umorjena. Leta 407 se je Konstantin III., rimski častnik v Britaniji, razglasil za avgusta Zahoda, odšel v Galijo in s seboj odpeljal rimske čete. Leta 410 so rimsko-britanski uradniki zaprosili cesarja Honorija za vojaško pomoč in dobili odgovor, da morajo za svojo obrambo poskrbeti sami. Po teh dogodkih je prišlo do upada britanskega gospodarstva. Raba rimskega denarja se je končala, uvoz blaga iz Rimskega cesarstva pa se je ustavil.

Anglosaška naselitev Britanije

thumb|John Speed (1611): Domišjijska upodobitev Kerdika v Saški heptarhiji

Teorije o naselitvi Sasov, Jutov in Anglov v Britaniji je zgodovinar Peter Hunter Blair (1956) združil v dve kategoriji: valižansko in angleško.

Valižansko izročilo Valižansko izročilo predstavlja Gildas v delu De Excidio et Conquestu Britanniae (O uničenju in osvojitvi Britanije). Avtor na kratko navaja, da so keltski Briti po odhodu Rimljanov nekaj časa obstajati brez večjih motenj. Ko pa so se končno soočili s severnimi napadalci, je nek neimenovan vladar, ki ga Gildas imenuje "ponosni tiran", zaprosil za pomoč Sase v zameno za zemljo.

Med Briti in Sasi nekaj časa ni bilo konfliktov, po "sporu o oskrbi z živili" pa se je začela vojna Sasov proti Britom in močno prizadela dele države. Sčasoma je del Sasov zapustil Britanijo in Briti so nato premagali tiste, ki so ostali.

Sledilo je dolgo obdobje spopadov, v katerem nobena stran ni pridobila odločilne prednosti, dokler niso Briti premagali Sasov v bitki pri Mons Badonicus. Sledilo je obdobje miru, v katerem je živel Gildas, ko je napisal delo De Excidio et Conquestu Britanniae.Blair 2003, str. 13–14

Angleško izročilo En od angleških izročil o prihodu Sasov se nanaša na Hengesta in Horso. Ko je Beda pisal svojo Cerkveno zgodovino angleškega ljudstva, je prilagodil Gildasovo pripoved in dodal podrobnosti, kot so imena vpletenih. "Ponosnemu tiranu" je dal ime Vortigern, saškima poveljnikoma pa Hengest in Horsa.

Nadaljnje podrobnosti so bile dodane v zgodbi v Historia Brittonum, ki ga je delno napisal Nennius. Po Zgodovini sta se Hengest in Horsa borila proti napadalcem Britanije pod pogojem, da osvojita otok Thanet. Hengestova hči Rowena je kasneje prispela na ladji z okrepitvami in Vortigern se je z njo poročil.

V Kentu je zaradi spora med Hengestom in Vortigernovim sinom izbruhnila vojna. Po več izgubljenih bitkah so Sasi Brite končno premagali tako, da so jih zahrbtno napadli, ko sta se sprti strani sestali na pogajanjih. Nekaj dodatnih podrobnosti o legendi o Hengestu in Horsi najdemo v Anglosaški kroniki. Kronika beleži tudi kasnejše prihode Sasov, vključno s prihodom Kerdika, ustanovitelja Wessexa, leta 495.Blair 2003, str. 14–16

Anglosaška kronika Po Anglosaški kroniki sta se Kerdik Wesseški in njegov sin Kinrik leta 495 izkrcala v južnem Hampshireju. Zgodovinarji tega zapisa nimajo za zanesljivega zaradi podvajanja vnosov v kroniki in dokazov, da so to območje najprej naselili Juti. Kronika omenja Kinrika kot Kerdikovega sina, drug vir pa ga omenja kot sina Kerdikovega sina Kreode.

Kronika se nadaljuje z navedbo, da so se "Port in njegova dva sinova, Bjeda in Megla", leta 501 izkrcali v Portsmouthu in ubili visokega britskega plemiča.Giles, str. 9 Leta 508 sta Kerdik in Kinrik ubila britskega kralja Natanleoda in pet tisoč njegovih mož. Natanleodova zgodovinska verodostojnost je sporna,Yorke 2002, str. 4 Kerdik pa je ne glede na to leta 519 postal prvi kralj Wessexa.

Sasi so leta 519 napadli Cerdicesford (Charford), da bi lahko prečkali reko Avon in blokirali cesto, ki je povezovala Old Sarum in britsko trdnjavo Badbury Rings. Zdi se, da se je bitka končala neodločeno, širitev Wessexa pa se je odmaknila za približno trideset let, verjetno zaradi izgub med bitko in domnevnega mirovnega sporazuma z Briti.

Domneva se, da se je bitka pri Badonskem griču odvila približno v tem času. Gildas navaja, da so bili Sasi v bitki, v kateri je sodeloval tudi kralj Artur, popolnoma poraženi. Ta poraz v Aglosaški kroniki ni zabeležen.Major, Albany F. Early Wars of Wessex (1912), str. 11–20 Tridesetletno obdobje miru je bilo začasno prekinjeno,Major, str. 19 ko so Sasi leta 530 v bitki pri Carisbrooku osvojili otok Wight.

Kinrik je postal vladar Wessexa po Kerdikovi smrti leta 534 in vladal šestindvajset let. Okoli leta 581 ga je nasledil sin Kevlin. Njegova vladavina naj bi bila bolj zanesljivo dokumentirana kot vladavini njegovih predhodnikov. Kevlin je osvojil žepe uporniških Britov v Chilternsu, kar mu jer odprlo pot proti jugozahodu.

Kevlin je eden od sedmih kraljev, ki so v Bedejevi Cerkveni zgodovini angleškega ljudstva imenovani kot nosilci oblasti v južni Angliji. Kronika je kasneje to trditev ponovila in Kevlina označila za bretwaldo ali "britanskega vladarja". Kevlina je odstavil morda njegov nečak Keol. Leto kasneje je umrl.

Šest let pozneje, okoli leta 594, je Keola nasledil brat Keolvulf, njega pa okoli leta 617 Kinegils Wesseški.

Pokristjanjevanje Wessexa thumb|right|250px|Keltska in anglosaška kraljestva okoli leta 600 Prvi dogodek v zahodnosaški zgodovini, ki ga je mogoče z razumno gotovostjo datirati, je Kinegilov krst, ki ga je opravil Birinus konec 630. let, morda leta 640. Birinus je bil nato imenovan za škofa Zahodnih Sasov s sedežem v Dorchesterju na Temzi. Kinegil je bil prvi zahodnosaši kralj, ki se je spreobrnil v krščanstvo, vendar tega ni spremljala takojšnja spreobrnitev vseh Zahodnih Sasov. Kinegilov naslednik Kenvealh, verjetno njegov sin, ki je prišel na prestol okoli leta 642, je bil ob svojem nastopu pogan. Nekaj let kasneje je bil tudi on krščen in Wessex se je trdno uveljavil kot krščansko kraljestvo. Kinegilov boter je bil kralj Osvald iz Northumbrije, njegova spreobrnitev pa je bila morda povezana z zavezništvom proti kralju Pendi iz Mercije, ki je pred tem napadel Wessex.

Napadi Mercije so zaznamovali začetek nenehnega pritiska na Wessex, ki je sčasoma izgubil ozemlje severno od Temze in (Bristolskega) Avona, kar je spodbudilo preusmeritev kraljestva proti jugu. Kenvealh se je poročil s Pendovo hčerko, ko jo je kasneje zavrnil, pa je Penda ponovno napadel državo in ga za nekaj časa, morda tri leta, pregnal v izgnanstvo. Datumi so nezanesljivi, vendar se je to zgodilo verjetno konec 640. ali v začetku 650. let. Izgnanstvo je preživel v Vzhodni Angliji in se tam spreobrnil v krščanstvo. Po vrnitvi se je Kenevealh soočil z nadaljnjimi napadi Pendovega naslednika Vulfhereja, vendar mu je uspelo razširiti zahodnosaško ozemlje v Somersetu na račun Britov. V Winchesterju je ustanovil drugo škofijo. Tista v Dorchesterju je bila kmalu opuščena, ko se je mercijska oblast prodirala proti jugu.