Chiapas, uradno Svobodna in suverena država Chiapas, je ena od zveznih držav, ki sestavljajo 32 zveznih enot Mehike. Septembra 2017 obsega 124 občin, njeno glavno in največje mesto pa je Tuxtla Gutiérrez. Druga pomembna središča v Chiapasu so Ocosingo, Tapachula, San Cristóbal de las Casas, Comitán in Arriaga. Chiapas je najjužnejša zvezna država v Mehiki in meji na zvezne države Oaxaca na zahodu, Veracruz na severozahodu in Tabasco na severu, ter departmaje Petén, Quiché, Huehuetenango in San Marcos v Gvatemali na vzhodu in jugovzhodu. Chiapas ima na jugozahodu pomembno obalo ob Tihem oceanu.
Na splošno ima Chiapas vlažno, tropsko podnebje. Na severnem območju, ki meji na Tabasco, blizu Teape, lahko povprečno pade več kot 3000 mm padavin na leto. V preteklosti je bila naravna vegetacija v tej regiji nižinski, visoki trajni deževni gozd, vendar je bila ta vegetacija skoraj popolnoma izkrčena, da bi omogočila kmetijstvo in živinorejo. Količina padavin se zmanjšuje proti Tihemu oceanu, vendar je še vedno dovolj obilna, da omogoča gojenje banan in mnogih drugih tropskih pridelkov v bližini Tapachule. Na več vzporednih gorovjih ali gorskih verigah, ki potekajo vzdolž središča Chiapasa, je podnebje lahko precej zmerno in megleno, kar omogoča razvoj oblačnih gozdov, kot so tisti v rezervatu Reserva de la Biosfera El Triunfo, kjer živi peščica rogatih gvanov (Oreophasis derbianus), sijajnih kvecalov in modrohrbti tanager (Poecilostreptus cabanisi ).
V Chiapasu so starodavne majevske ruševine Palenque, Yaxchilán, Bonampak, Lacanha, Chinkultic, El Lagartero in Toniná. Prav tako je dom ene največjih avtohtonih populacij v državi, z dvanajstimi zvezno priznanimi etničnimi skupinami.
Etimologija Uradno ime države je Chiapas, za katerega velja, da izvira iz starodavnega mesta Chiapan, kar v nahuatlščini pomeni kraj, kjer raste chia žajbelj (Salvia hispanica). Po prihodu Špancev (1522) so ustanovili dve mesti, imenovani Chiapas de los Indios in Chiapas de los Españoles (1528), območje okoli mest pa so poimenovali Provincia de Chiapas. Prvi grb regije izvira iz leta 1535, in sicer grb Ciudad Reala (San Cristóbal de las Casas). Sodoben grb je oblikoval slikar iz Chiapasa Javier Vargas Ballinas.
Zgodovina Predkolumbovska doba Lovci in nabiralci so začeli naseljevati osrednjo dolino države okoli leta 7000 pr. n. št., vendar je o njih znanega le malo.Jiménez González, p. 29. V predklasičnem obdobju, od leta 1800 pr. n. št. do 300 n. št., so se po vsej državi pojavljale kmetijske vasi, čeprav so se lovsko-nabiralniške skupine ohranile še dolgo po tem obdobju.
Nedavna izkopavanja v regiji Soconusco v državi kažejo, da je najstarejša civilizacija, ki se je pojavila na območju današnjega sodobnega Chiapasa, civilizacija Mokayev, ki so gojili koruzo in živeli v hišah že leta 1500 pr. n. št., zaradi česar so eni najstarejših v Mezoameriki.Jiménez González, p. 35. Obstajajo ugibanja, da so bili to predniki Olmekov, ki so se preselili čez dolino reke Grijalva na obalno ravnico Mehiškega zaliva na severu, ki je bilo ozemlje Olmekov. Potomci Mokayev so Mixe-Zoque. V predklasičnem obdobju je znano, da večina Chiapasa ni bila Olmeška, vendar je imela z njimi tesne odnose, zlasti Olmeki iz Tehuantepeške ožine.
Tudi majevska civilizacija se je začela v predklasičnem obdobju, vendar je postala pomembna šele v klasičnem obdobju (300–900 n. št.). Razvoj te kulture je bil v predklasičnem obdobju v kmetijskih vaseh, v klasičnem obdobju pa v gradnji mest, saj je družbena stratifikacija postala bolj zapletena. V Chiapasu so majevska najdišča večinoma skoncentrirana vzdolž meja države s Tabascom in Gvatemalo, blizu majevskih najdišč v teh entitetah. Večina tega območja spada v Lacandonsko džunglo. Majevsko civilizacijo na območju Lacandona zaznamuje naraščajoče izkoriščanje virov deževnega gozda, toga družbena stratifikacija, goreča lokalna identiteta, vojskovanje proti sosednjim ljudstvom. Na vrhuncu je imela velika mesta, pisavo in razvoj znanstvenega znanja, kot sta matematika in astronomija.
Ni znano, kaj je končalo majevsko civilizacijo, vendar teorije segajo od prevelike populacije, naravnih nesreč, bolezni in izgube naravnih virov zaradi prekomernega izkoriščanja ali podnebnih sprememb. Skoraj vsa majevska mesta so propadla približno v istem času, leta 900 n. št. Od takrat do leta 1500 n. št. se je družbena organizacija regije razdrobila na veliko manjše enote, družbena struktura pa je postala veliko manj kompleksna. Prisoten je bil nekaj vpliva vzhajajočih sil osrednje Mehike, vendar sta se v tem času pojavili dve glavni avtohtoni skupini, Zoque in različni potomci Majev. Chiapani, po katerih je država dobila ime, so se v tem času preselili v središče države in se naselili okoli Chiapa de Corzo, stare trdnjave Mixe-Zoque. Obstajajo dokazi, da so se Azteki pojavili v središču države okoli Chiapa de Corza v 15. stoletju, vendar niso mogli izpodriniti domačega plemena Chiapa. Vendar so imeli dovolj vpliva, da je ime tega območja in države izviralo iz nahuatlščine.
Kolonialno obdobje
Ko so Španci prispeli v 16. stoletju, so našli avtohtona ljudstva razdeljena na Maje in nemaje, pri čemer so slednji prevladovali Zoque in Chiapaneca. Prvi stik med Španci in prebivalci Chiapasa se je zgodil leta 1522, ko je Hernán Cortés po padcu Azteškega imperija na območje poslal pobiralce davkov. Prvi vojaški vdor je vodil Luis Marín, ki je prispel leta 1523. Po treh letih si je Marín uspel podjarmiti številna lokalna ljudstva, vendar se je v višavju srečal z ostrim odporom Tzotzilov. Španska kolonialna vlada je nato poslala novo odpravo pod vodstvom Diega de Mazariegosa. Mazariegos je bil bolj uspešen kot njegov predhodnik, vendar so mnogi domačini raje storili samomor, kot da bi se podredili Špancem. Znan primer tega je bitka pri Tepetchii, kjer so mnogi skočili v smrt v kanjonu Sumidero.
Odpor domorodcev je bil oslabljen zaradi nenehnega vojskovanja s Španci in bolezni. Do leta 1530 so bila skoraj vsa domorodna ljudstva na tem območju potlačena, z izjemo Lacandoncev v globokih džunglah, ki so se aktivno upirali do leta 1695. Vendar sta bili glavni dve skupini, Tzotzili in Tzeltali iz osrednjega višavja, dovolj potlačeni, da so leta 1528 ustanovili prvo špansko mesto, danes imenovano San Cristóbal de las Casas. Bilo je eno od dveh naselij, ki sta se sprva imenovali Villa Real de Chiapa de los Españoles, in drugo Chiapa de los Indios.
Sistem encomiend, ki je povzročil veliko zlorab avtohtonih ljudstev, povezanih z delom, je do konca 16. stoletja upadel in so ga nadomestile haciende. Vendar pa je uporaba in zloraba indijanske delovne sile ostala velik del politike Chiapasa vse do sodobnega časa. Maltretiranje in plačevanje davkov sta ustvarila podton zamere med avtohtonim prebivalstvom, ki se je prenašal iz roda v rod. Leta 1712 se je v skupnostih Tzeltal v regiji Los Alto zgodil upor proti visokim davkom. Kmalu so se Tzoltzili in Ch'oli pridružili uporu Tzeltalov, a je vladi v enem letu uspelo upor zadušiti.
Leta 1778 je Thomas Kitchin opisal Chiapas kot »metropolo prvotnih Mehičanov« s približno 20.000 prebivalci, ki so jo sestavljali predvsem avtohtoni prebivalci. Španci so uvedli nove pridelke, kot so sladkorni trs, pšenica, ječmen in indigo, kot glavne gospodarske osnove poleg domačih, kot so koruza, bombaž, kakavovec in fižol. Uvedena je bila tudi živina, kot so govedo, konji in ovce. Regije so se specializirale za določene pridelke in živali, odvisno od lokalnih razmer, in za mnoge od teh regij sta bila komunikacija in potovanje otežena. Večina Evropejcev in njihovih potomcev se je nagibala k temu, da se je osredotočila v mesta, kot so Ciudad Real, Comitán, Chiapa in Tuxtla. Mešanje ras je bilo s kolonialno zakonodajo prepovedano, vendar je bilo do konca 17. stoletja veliko mestizov. K temu je bilo treba dodati še populacijo afriških sužnjev, ki so jih Španci pripeljali sredi 16. stoletja zaradi izgube domače delovne sile.Jiménez González, pp. 30–31.
Sprva se je Chiapas nanašal na prvi dve mesti, ki so jih Španci ustanovili v današnjem središču države in okolici. Ustanovljeni sta bili tudi dve drugi regiji, Soconusco in Tuxtla, vse pod regionalno kolonialno vlado Gvatemale. Regije Chiapas, Soconusco in Tuxla so bile prvič združene kot intendencija med Bourbonskimi reformami leta 1790 kot upravna regija pod imenom Chiapas. Vendar pa je znotraj te intendencije delitev med regijama Chiapas in Soconusco ostala močna in je imela posledice ob koncu kolonialnega obdobja.
Doba neodvisnosti Od kolonialnega obdobja je bil Chiapas relativno izoliran od kolonialnih oblasti v Ciudad de Mexico in regionalnih oblasti v Gvatemali. Eden od razlogov za to je bil razgiban teren. Drug razlog je bil, da velik del Chiapasa ni bil privlačen za Špance. Primanjkovalo mu je mineralnega bogastva, velikih območij obdelovalnih zemljišč in lahkega dostopa do trgov. Ta izolacija ga je prihranila pred bitkami, povezanimi z neodvisnostjo.Jiménez González, p. 31.
Po koncu španske vladavine v Novi Španiji ni bilo jasno, kakšne nove politične ureditve se bodo pojavile. Izolacija Chiapasa od središč moči je skupaj z močnimi notranjimi delitvami v intendenciji povzročila politično krizo, potem ko je kraljeva vlada leta 1821 v Ciudad de Mexico propadla, s čimer se je končala mehiška vojna za neodvisnost. Med to vojno si je skupina vplivnih trgovcev in rančarjev iz Chiapasa prizadevala za ustanovitev Svobodne države Chiapas. Ta skupina je postala znana kot La Familia Chiapaneca. Vendar to zavezništvo ni trajalo, saj so nižavja raje izbrala vključitev med nove republike Srednje Amerike, višavje pa priključitev Mehiki.Higgens, p. 81. Leta 1821 je več mest v Chiapasu, začenši s Comitánom, razglasilo ločitev države od španskega imperija. Leta 1823 je Gvatemala postala del Združenih provinc Srednje Amerike, ki so se združile v zvezno republiko, ki je trajala od leta 1823 do 1839. Z izjemo promehiškega Ciudad Reala (San Cristóbal) in nekaterih drugih so mnoga mesta in vasi v Chiapaneku podpirala Chiapas, neodvisno od Mehike, nekatera pa so bila za združitev z Gvatemalo.
Elite v višavskih mestih so si prizadevale za vključitev v Mehiko. Leta 1822 je takratni cesar Agustín de Iturbide odredil, da je Chiapas del Mehike. Leta 1823 je bila sklicana generalna vlada (Hunta General de Gobierno) in Chiapas je ponovno razglasil neodvisnost. Julija 1824 se je okrožje Soconusco v jugozahodnem Chiapasu odcepilo od Chiapasa in napovedalo, da se bo pridružilo Srednjeameriški federaciji. Septembra istega leta je bil izveden referendum o tem, ali se bo intendencia pridružila Srednji Ameriki ali Mehiki, pri čemer je veliko elite podprlo združitev z Mehiko. Ta referendum se je končal v prid priključitvi k Mehiki (domnevno z manipulacijo elite v višavju), vendar je regija Soconusco ohranila nevtralen status do leta 1842, ko so Oaxacani pod generalom Antoniom Lópezom de Santa Anno zasedli območje in ga razglasili za ponovno vključeno v Mehiko. Elite območja tega niso sprejele do leta 1844.Jiménez González, p. 32. Gvatemala ni priznala mehiške priključitve regije Soconusco do leta 1895, čeprav je bila meja med Chiapasom in Gvatemalo dogovorjena že leta 1882. Država Chiapas je bila uradno razglašena leta 1824, prva ustava pa leta 1826. Ciudad Real se je leta 1828 preimenoval v San Cristóbal de las Casas.
V desetletjih po uradnem koncu vojne sta se provinci Chiapas in Soconusco združili, oblast pa je bila skoncentrirana v San Cristóbal de las Casas. Družba v državi se je razvila v tri različne sfere: avtohtono prebivalstvo, mestizo s kmetij in haciend ter španska kolonialna mesta. Večina političnih bojev je bila med zadnjima dvema skupinama, zlasti glede tega, kdo bo nadzoroval avtohtono delovno silo.
Doba liberalnih reform