Frankoitalijanščina, znana tudi kot frankobeneščina ali frankolombardščina (italijansko lingua franco-veneta, frankobeneški jezik), je bila knjižni jezik, ki se je uporabljal v delih severne Italije od sredine 13. stoletja do sredine 15. stoletja. Uporabljali so ga pisci, kot sta bila Brunetto Latini in Rustichello da Pisa. Frankoitalijanščina je bila verjetno le pisni, ne pa tudi govorjeni jezik.
Ker v tistem obdobju ni bilo standardnega jezika za književna dela v galoitalskih jezikih, so pisci v nekaterih žanrih, vključno z romanco, uporabljali hibridni jezik, na katerega je močno vplivala franlkovščina. Včasih so ta knjižni jezik šteli preprosto za frankovski.
Književnost v frankoitalijanskem jeziku se je v severni Italiji začela v prvi polovici 13. stoletja z Livre d'Enanchet. Vitalnost jezika se je v prvi polovici 15. stoletja izčrpala in se končala s torinskim izvodom Huon d'Auvergne iz leta 1441.
Med pomembna dela v frankoitalijanskem jeziku spadata dve različici Pesmi o Rolandu, prva različica Potovanj Marka Pola in Entrée d'Espagne.
Zadnje izvirno besedilo frankoitalijanske tradicije je verjetno Aquilon de Bavière Raffaela iz Verone, napisano med letoma 1379 in 1407.
Sklici
Kategorija:Romanski jeziki