Gorée

Otok Gorée (, ; ) je ena od 19 občin (okrožij) mesta Dakar v Senegalu. Gre za 18,2 hektarja velik otok, ki leži dva kilometra na morju od glavnega pristanišča Dakar () in je znan kot destinacija za ljudi, ki jih zanima atlantska trgovina s sužnji.

Po popisu prebivalstva leta 2013 je imel kraj 1680 prebivalcev, kar je le polovica povprečne gostote mesta Dakar. Gorée je najmanjša in najmanj poseljena od 19 občin (okrožja) Dakarja.

Druga pomembna središča za trgovino s sužnji iz Senegala so bila severneje, v Saint-Louisu v Senegalu ali južneje v Gambiji, ob ustjih večjih rek za trgovino.Les Guides Bleus: Afrique de l'Ouest (1958 ed.), p. 123 Je na Unescovem seznamu svetovne dediščine in je bila ena prvih 12 lokacij na svetu, ki je bila leta 1978 označena kot taka.

Ime je popačena različica izvirnega nizozemskega imena Goeree, poimenovanega po nizozemskem otoku Goeree. Otok je bil znan tudi kot Palma ali v portugalščini.

Zgodovina in trgovina s sužnji

Gorée je majhen otok, dolg 900 metrov in širok 350 metrov, ki ga varuje polotok Zeleni rt (). Danes je del mesta Dakar in je bil manjše pristanišče in lokacija evropskih naselij ob obali.

Ker otok skoraj ni bil naseljen pred prihodom Evropejcev, čeprav prisotnost udomačenih ovac, ki so jo opazili portugalski raziskovalci kaže, da so ga pogosto obiskovali lokalni prebivalci bližnje celine. Otok Gorée je bil eden prvih krajev v Afriki, ki so ga pogosto obiskovali evropski trgovci, saj so se portugalski trgovci na otoku naselili leta 1444. Po besedah ​​Valentima Fernandesa so Portugalci na otoku postavili kapelo iz suhozida in streho iz slame. To kapelo je obiskal Vasco da Gama leta 1502 in verjetno tudi Amerigo Vespucci, Tristão da Cunha in Afonso de Albuquerque leta 1501 oziroma 1506.

Vladavina Nizozemske zahodnoindijske družbe

Zaradi uničenja večjega dela arhiva prve Nizozemske zahodnoindijske družbe ni znano, kdaj in kako so Nizozemci nadomestili Portugalce na otoku. Po Olfertu Dapperju je otok Nizozemski zahodnoindijski družbi podaril lokalni poglavar Biram leta 1617. Ta trditev je problematična, predvsem zato, ker je bila Nizozemska zahodnoindijska družba ustanovljena šele leta 1621. Prvo sodobno nizozemsko poročilo o izkrcanju pri Goréeju je od Johannesa de Laeta, ki je poročal, da se je flota Dircka Symonsza van Uytgeesta, namenjena v Brazilijo, 20. julija 1628 zasidrala pri Goréeju. De Laet omenja, da je Nizozemska zahodnoindijska družba na otoku zgradila utrdbo in otok poimenovala Goeree. To bi lahko bilo po nizozemskem otoku Goeree ali pa, kot velja za sam nizozemski otok, aluzija na kakovost sidrišča na otoku, saj goede reede v nizozemščini pomeni 'dobra opora'.

Posedovanje Goréeja je bilo ključ do dostopa do trgovine celotne obale južno od Cap Verta, vključno s pomembnimi trgovskimi postajami v Rufisqueu, Saly-Portudalu, Joalu in Cacheuu, poleg trgovine po reki Gambiji, saj je služila kot skladišče in prostor za pretovarjanje. Poleg tega je bila priročna postaja na najkrajši poti iz Evrope v Karibe. V 1660-ih in 1670-ih letih so skozi Gorée prepeljali veliko sužnjev v nizozemsko kolonijo Curaçao.

Otok so v začetku leta 1629 napadli Portugalci, vendar ga niso mogli obdržati. S to izgubo jim je bil prekinjen dostop do donosne obalne trgovine, pomen in bogastvo Santiaga na Zelenortskih otokih pa sta upadla. Tudi Britanci so poskušali nadzorovati to trgovino in leta 1663 zavzeli otok z floto pod poveljstvom Roberta Holmesa, a ga je kmalu ponovno zavzel Michiel de Ruyter. Vendar so ponavljajoče se vojne oslabile Nizozemsko zahodnoindijsko družbo in tretja anglo-nizozemska vojna je leta 1674 povzročila bankrot družbe. Leta 1677 je francoska flota pod vodstvom Jeana d'Estréesa premagala Nizozemce in zavzela Gorée ter njihove obalne trgovske postojanke.

Francoska kolonialna oblast Po francoski invaziji leta 1677, med francosko-nizozemsko vojno, je otok ostal večinoma pod francosko oblastjo do leta 1960. Med različnimi vojnami med Francijo in Veliko Britanijo je prišlo do kratkih obdobij britanske okupacije. Britanci so otok zasedli med letoma 1758 in 1763 po zavzetju Goréeja in širšem zavzetju Senegala med sedemletno vojno, preden so ga s Pariško pogodbo (1763) vrnili Franciji. Za kratek čas med letoma 1779 in 1783 je bil Gorée ponovno pod britanskim nadzorom, dokler ga leta 1783 s Pariško pogodbo (1783) ni ponovno prepustil Franciji. V tem času je bil tam namestnik guvernerja zloglasni Joseph Wall, ki je leta 1782 nekatere svoje može nezakonito prebičal do smrti; zaradi teh zločinov je bil Wall kasneje usmrčen v Angliji.For last period, see for example,

Gorée je bil predvsem trgovska postojanka, upravno povezana s Saint-Louisom, glavnim mestom kolonije Senegal. Poleg sužnjev so trgovali tudi s čebeljim voskom, kožami in žitom. Prebivalstvo otoka je nihalo glede na okoliščine, od nekaj sto svobodnih Afričanov in Kreolcev do približno 1500. Hkrati je bilo tam le malo evropskih prebivalcev.

Po upadu trgovine s sužnji iz Senegala v 1770-ih in 1780-ih je mesto postalo pomembno pristanišče za prevoz arašidov, arašidovega olja, gumiarabika, slonovine in drugih izdelkov 'zakonite' trgovine. Verjetno je bila v povezavi s to trgovino zgrajena tako imenovana Maison des Esclaves.

V 18. in 19. stoletju je bil Gorée dom francosko-afriške kreolske ali metisske skupnosti trgovcev s povezavami s podobnimi skupnostmi v Saint-Louisu in Gambiji ter čez Atlantik s francoskimi kolonijami v Ameriki. Métiske, imenovane signares iz portugalskega imena senhora, potomk afriških žensk in evropskih trgovk, so bile še posebej pomembne za poslovno življenje mesta. Signares so imele v lasti ladje in nepremičnine ter so poveljevale moškim uradnikom. Znane so bile tudi po gojenju mode in zabave. Ena takšnih signares, Anne Rossignol, je živela v Saint-Domingueu (današnji Haiti) v 1780-ih pred haitijsko revolucijo.

Februarja 1794 je Francija med francosko revolucijo odpravila suženjstvo in trgovina s sužnji iz Senegala naj bi se ustavila. Francoska grafika iz okoli leta 1797 (na sliki) prikazuje, da se še vedno dogaja, vendar je to morda anakronizem. Aprila 1801 so Britanci Gorée ponovno zavzeli.

Januarja 1804 je majhna francoska eskadrilja iz Curaçaa zavzela Gorée, vendar so ga Britanci marca ponovno zavzeli.

Marca 1815 je Napoleon med svojim političnim povratkom, znanim kot Sto dni, dokončno odpravil trgovino s sužnji, da bi vzpostavil odnose z Veliko Britanijo. Tokrat se je odprava nadaljevala.

Ko je trgovina s sužnji konec 18. stoletja upadla, se je Gorée preusmeril v legitimno trgovino. Majhno mesto in pristanišče sta bila slabo locirana za pošiljanje industrijskih količin arašidov, ki so začeli v razsutem stanju prihajati s celine. Posledično so se trgovci naselili neposredno na celini, najprej v Rufisqueu (1840) in nato v Dakarju (1857). Številne uveljavljene družine so začele zapuščati otok.

Državljanska volilna pravica za prebivalce Goréeja je bila institucionalizirana leta 1872, ko je postal francoska občina z izvoljenim županom in občinskim svetom. Blaise Diagne, prvi afriški poslanec, izvoljen v francoski državni zbor (od leta 1914 do 1934), se je rodil na Goréeju. Z največjega števila približno 4500 prebivalcev leta 1845 se je število prebivalcev zmanjšalo na 1500 leta 1904. Leta 1940 je bil Gorée priključen občini Dakar.

Od leta 1913 do 1938 je bil Gorée dom École normale supérieure William Ponty, vladne učiteljske šole, ki jo je vodila francoska kolonialna vlada. Mnogi diplomanti šole so nekega dne vodili boj za neodvisnost od Francije. Leta 1925 je afroameriški zgodovinar, sociolog in panafrikanist W. E. B. Du Bois o šoli zapisal: »Na slikovitem otoku Gorée, čigar starodavno obzidje je obrnjeno proti sodobnemu in komercialnemu Dakarju, sem videl dvesto ali tristo odličnih temnopoltih fantov srednješolskega ranga, zbranih iz vsega Senegala na tekmovalnih testih, ki so jih temeljito poučevali odlični francoski učitelji v skladu z učnim načrtom, ki je bil, kolikor je šlo, enak učnemu načrtu katere koli evropske šole«, pri čemer je kolonialni Franciji očital, kako omejena je bila njena infrastruktura javnega izobraževanja v državi na splošno, in izrazil pesimizem glede nadaljnjih naložb.

Po osamosvojitvi Gorée je s celino povezan z rednim 30-minutnim trajektom, namenjenim samo pešcem; na otoku ni avtomobilov. Otok, glavna turistična znamenitost Senegala, je bil leta 1978 uvrščen na seznam svetovne dediščine Unesca. Danes služi predvsem kot spomenik trgovini s sužnji. Številne zgodovinske poslovne in stanovanjske stavbe so bile spremenjene v restavracije in hotele za podporo turističnemu prometu.

Gorée je znan kot lokacija Hiše sužnjev (), ki jo je okoli leta 1780–1784 zgradila afro-francoska družina Métis. Hiša sužnjev je ena najstarejših hiš na otoku. Danes se uporablja kot turistična destinacija za prikaz grozot trgovine s sužnji po vsem atlantskem svetu. Kot je razložila zgodovinarka Ana Lucia Araujo, je stavba začela pridobivati ​​sloves skladišča sužnjev predvsem zaradi dela njenega kustosa Boubacarja Josepha Ndiayeja, ki je s svojo predstavo ganil občinstvo, ki je obiskalo hišo.Araujo, Ana Lucia. Public Memory of Slavery: Victims and Perpetrators in the South Atlantic (Amherst, NY: Cambria Press, 2010)Araujo, Ana Lucia. Shadows of the Slave Past: Memory, Heritage, and Slavery (New York: Routledge, 2014), 57–65. Hišo sužnjev, ki služi kot spominski prostor na suženjstvo, obiščejo številne javne osebnosti. Junija 2013 je stavbo obiskal predsednik Združenih držav Amerike Barack Obama.

Plavalni maraton Dakar-Gorée se je začel leta 1985 kot poklon žrtvam suženjstva, ki so pokazale odpornost s poskusom plavanja proti svobodi. Skozi celotno zgodovino se je to ponavljal dogodek, razen v letih 2020 in 2021, ko je bil odpovedan zaradi pandemije COVID-19.

Uprava

Z ustanovitvijo Dakarja leta 1857 je Gorée postopoma izgubljal svoj pomen. Leta 1872 so francoske kolonialne oblasti ustanovile dve občini, Saint-Louis in Gorée, prvi občini zahodnega tipa v Zahodni Afriki, z enakim statusom kot katera koli občina v Franciji. Dakar na celini je bil del občine Gorée, katere uprava je bila na otoku. Vendar je bil Dakar že leta 1887 ločen od občine Gorée in preoblikovan v samostojno občino. Tako je bila občina Gorée omejena na svoj majhen otok.

Leta 1891 je imelo Gorée še vedno 2100 prebivalcev, medtem ko je imel Dakar le 8737 prebivalcev. Vendar se je do leta 1926 prebivalstvo Goréeja zmanjšalo na le 700 prebivalcev, medtem ko se je prebivalstvo Dakarja povečalo na 33.679 prebivalcev. Tako se je leta 1929 občina Gorée združila z Dakarjem. Občina Gorée je izginila in Gorée je bila zdaj le majhen otok občine Dakar.

Leta 1996 je senegalski parlament izglasoval obsežno reformo upravne in politične delitve Senegala. Občina Dakar, ki je bila ocenjena kot prevelika in preveč naseljena, da bi jo lahko ustrezno upravljala centralna občina, je bila razdeljena na 19 občin, ki so jim bile podeljene obsežne pristojnosti. Občina Dakar je ostala nad temi 19 občinami. Koordinira dejavnosti občin, podobno kot Veliki London koordinira dejavnosti londonskih okrožij.

Tako je bila leta 1996 občina Gorée ponovno oživljena, čeprav je zdaj le še občina (vendar v resnici s pristojnostmi, precej podobnimi pristojnostim občine). Nova občina Gorée (uradno Commune d'Arrondissement de l'île de Gorée) je prevzela staro mestno hišo (marie) v središču otoka. Ta je bila med letoma 1872 in 1929 uporabljena kot mestna hiša nekdanje občine Gorée.

Občino Gorée vodi občinski svet (conseil municipal), ki ga demokratično izvolijo vsakih 5 let, in župan, ki ga izvolijo člani občinskega sveta.

Arheologija otoka Gorée