Osma križarska vojna je bila druga križarska vojna francoskega kralja Ludvika IX., ki jo je leta 1270 sprožil proti dinastiji Hafsidov v Tuniziji. Znana je tudi kot križarska vojna Ludvika IX. proti Tuniziji ali druga križarska vojna Ludvika IX. V vojni ni bilo večjih bojev, saj je Ludvik kmalu po prihodu v Tunizijo umrl zaradi griže. Križarji in Hafsidi so sklenili Tuniški sporazum. Vojna ni prinesla nobenih ozemeljskih sprememb, kristjani pa so prejeli nekaj trgovskih in političnih pravic. Križarji so se kmalu po sklenitvi sporazuma vrnili v Evropo.
Razmere v Sveti deželi Neuspela sedma križarska vojna, ki se je končala z ujetjem francoskega kralja Ludvika IX. s strani Mamelukov, kralja ni odvrnila od zanimanja za nove križarske podvige. Med letoma 1254 in 1266 je še naprej finančno in vojaško podpiral naselja v Levantu, s ciljem, da bi se sčasoma vrnil v Sveto deželo.
Jeruzalemsko kraljestvo Sedma križarska vojna se je uradno končala 24. aprila 1254 z odhodom francoskega kralja Ludvika IX. iz Svete dežele. Kralj je je za svojega predstavnika, uradno senešala v Jeruzalemskem kraljestvu, pustil Geoffreya Sergineškega. Bailli kraljestva je bil Ivan Ibelinski, ki je leta 1254 nasledil svojega bratranca Ivana Arsufa. Ivan Arsuf se je vrnil na Ciper, kjer je postal svetovalec Plaisancu Antioškemu, regentu Huga II. Ciprskega. Slednji je imel zahteve po obeh kraljestvih – Cipru in Jeruzalemu. Po smrti Konrada II. Jeruzalemskega maja 1254 se je nominalna jeruzalemska krona uradno prenesla na njegovega dvoletnega sina Konradina.Chisholm, Hugh, ur. (1911). "Conradin". Encyclopædia Britannica. 6 (11. izdaja). Cambridge University Press. str. 968–969. Ludvik je pred svojim odhodom sklenil premirje z Damaskom, ki je trajalo do oktobra 1256. Premirje je odražalo strah damaščanskega emirja an-Nasirja Jusufa pred Mongoli, zaradi katerih si ni želel še vojne s Franki. Egiptovski sultan Ajbak se je prav tako želel izogniti vojni in je leta 1255 sklenil desetletno premirje s Franki. Jafa je bila izrecno izključena iz premirja, saj jo je sultan želel ohraniti kot palestinsko pristanišče. Vzpostavljena meja ni bila zanesljiva. Januarja 1256 je mameluški guverner Jeruzalema vodil odpravo, da bi kaznoval skupino frankovskih plenilcev, a je bil poražen in ubit. Ajbak je nato sklenil nov sporazum z Damaskom, pri katerem je posredoval kalif al-Mustasim. Oba muslimanska voditelja sta obnovila premirje s Franki, v katero sta bila tokrat vključeni tudi Palestina in Jafa.
Urban IV. Leta 1254 je umrl latinski patriarh Robert Nantski, med sedmo križarsko vojno ujet skupaj z Ludvikom IX. Za novega patriarha je papež Aleksander IV. imenoval verdunskega škofa Jakoba Pantaléona, ki je bil kasneje imenovan za Aleksandrovega naslednika in je prevzel ime Urban IV. Novi papež je imel izkušnje iz pruske križarske vojne, saj je leta 1249 sodeloval pri pogajanjih za sklenitev Kristburškega sporazuma. Za patriarha je bil imenovan decembra 1255, v Akon pa je prišel šele poleti 1260. Brez njegove pomoči se je Jeruzalemsko kraljestvo soočalo z nenehnimi grožnjami muslimanov in Mongolov ter z notranjimi spori.
Konflikt zaradi lavre svetega Sabe Poleg vojn z muslimanskimi Mameluki in Ajubidi ter mongolskimi vpadi v Levant, so se morale krščanske države v Levantu soočati tudi z vojno med italijanskimi mestnimi državami Benetke, Genova in Pisa, ki so bile prisotne v vseh pristaniščih in od tam vladale sredozemski trgovini. Trgovina je bila enako koristna za krščanske vladarje in muslimanske emirje, zato sta obe strani pokazali pripravljenost za podpis sporazumov, deloma tudi zaradi strahu pred prekinitvijo virov dohodkov. Med Ludvikovo prisotnostjo v Jeruzalemskem kraljestvu so se razmere nekoliko umirile, po njegovem odhodu pa so spet izbruhnile. Leta 1256 je izbruhnilo rivalstvo med beneškimi in genovskimi trgovskimi kolonijami zaradi posesti samostana Save Posvečenega v Akri. Genovežani so s pomočjo pisanskih trgovcev napadli beneško četrt in požgali njihove ladje, potem pa so jih Benečani pregnali.
Leta 1257 so Benečani osvojili samostan in uničili njegove utrdbe, vendar Genovežanov niso mogli popolnoma izgnati. Blokirali so genoveško četrt, vendar njene oskrbe niso mogli prekiniti. Avgusta 1257 je Ivan Arsufski poskušal končati vojno tako, da je trgovske pravice v Akri podelil Ankonski republiki, italijanskemu zavezniku Genove, vendar so plemiči, razen Filipa Montfortskega in hospitalcev, še naprej podpirali Benetke.
Plesanca Ciprska se vrne v Akro Plesanca Ciprska je bila ciprska kraljica in regentka Jeruzalemskega kraljestva. Februarja 1258 sta s petletnim sinom Hugom II. Ciprskim prišla v Tripoli, da bi se srečala s svojim bratom Bohemondom VI. Antiohijskim,. Iz Tripolija sta odšla v Akro. V Jeruzalemu je bilo sklicano visoko sodišče, na katerem je Bohemond prosil, naj se potrdi zahteva Huga II. za Konradinovega naslednika, ker je bil slednji dolgo odsoten. Hugo II. naj bi postal kralj, Plesanca pa njegova regentka. Bohemond je upal, da bo prisotnost njegove sestre umirila državljansko vojno. Ibelini, templjarji in tevtonski vitezi so zahteve sprejeli, hospitalci pa so izjavili, da se brez Konradinove prisotnosti ne more sprejeti nobene odločitve. Kraljeva družina se je s tem vpletla v državljansko vojno. Benečani so podpirali Plesanco in njenega sina, Genovežani, hospitalci in Filip Montfortski pa Konradina, četudi so bili v preteklosti ogorčeni nasprotniki Friderika II. Večina glasov je priznala Plesanco za vladarico. Plesanca in Bohemond sta se vrnila na Ciper in naročila svojim upraviteljem, naj odločno ukrepajo proti upornikom.
Težave so se zaostrile, še preden je novi latinski patriarh Jakob Pantaleon prispel v Akro. Patriarh je podprl Plaisance in pozval Aleksandra IV. k ukrepanju. Papež je na svoj dvor v Viterbu poklical delegate treh republik in odredil takojšnje premirje, sprte strani pa so se kljub temu spopadle v odločilni bitki pri Akri 24. junija 1258. Genovežani so se v neredu umaknili v Tir. Filipov prodor so ustavile akrejske milice, genoveška četrt v mestu pa je bila okupirana. Posledično so Genovežani zapustili Akro in svoj sedež preselili v Tir.
Aprila 1259 je papež na vzhod poslal legata Tomaža Agnija, betlehemskega škofa in kasneje latinskega patriarha, z ukazom, naj reši spor. Januarja 1261 je bil na srečanju visokega sodišča z delegati Italijanskih republik dosežen sporazum. Genovežani so ohranili svoj sedež v Tiru, Benečani in Pisančani pa v Akri. Spravili so se tudi sprti plemiči in vojaški redovi. Italijani dogovora niso nikoli imeli za dokončnega in vojna se je kmalu znova začela in trajala do leta 1270.
Geoffrey Sargiski je v kraljestvu vzpostavil nekaj reda, vendar njegova oblast ni segala v grofijo Tripoli. Leta 1258 so baroni pod vodstvom genovskega plemiča Bertranda Embriaca odkorakali na Tripoli in oblegali mesto, v katerem je prebival Bohemond Antiohijski. Bohemond je bil premagan in ranjen, templjarji pa so ga poskušali rešiti. Medtem so Embriaca napadli in ubili neznani kmetje in njegovo glavo kot darilo poslali Bohemondu. Umor je nedvomno spodbudil Bohemond. Uporniki so se umaknili v Džebail. Med Antiohijo in družino Embriaco je nastal nepopravljiv spor.
Bizantinci ponovno zavzamejo Konstantinopel Nedokončani konflikti v Levantu so imeli posledice tudi drugod. Latinsko cesarstvo s središčem v Konstantinoplu je uspevalo s pomočjo trgovine italijanskih mestnih držav. Benetke so imele posesti tako v Konstantinoplu kot na egejskih otokih, zato so bile še posebej zainteresirane za obstoj Latinskega cesarstva. Da bi to preprečila, je Genovska republika aktivno podpirala nikejskega cesarja Mihaela VIII. Paleologa. Mihael je z zmago v bitki pri Pelagoniji leta 1259 postavil temelje za ponovno osvojitev Konstantinopla. V bitki je bil ujet ahajski knez Viljem Villehardouinski z vsemi svojimi baroni in prisiljen predati trdnjave, ki so obvladovale vzhodna polovico polotoka. Marca 1261 je Mihael podpisal sporazum z Genovežani, s katerim naj bi jih prednostno obravnaval v vseh svojih sedanjih in prihodnih domenah. 25. julija 1261 so njegove čete s pomočjo Genovežanov vstopile v Konstantinopel. Latinsko cesarstvo, rojeno v četrti križarski vojni, je bilo razpuščeno.
Regentstvo Cipra in Jeruzalema Plesanca je umrla septembra 1261, ko je bil njen sin Hugo II. star osem let. Regentstvo Cipra je prešlo na Huga Antiohijsko-Lusignanskega, 25-letnega bratranca Huga II., regentstvo v Akri pa na na Izabelo Lusignansko. Izabela s svojim možem je prišla v Akro spomladi 1263 in bila sprejeta dejanska vladarica, prisego zvestobe pa so ji zaradi Konradinove odsotnosti odklonili. Geoffrey Sargineški je odstopil s položaja baillija. Izabela je njegov položaj prepustila svojemu možu in se je brez njega vrnila na Ciper.
Izabela je leta 1264 umrla in regentstvo Jeruzalema je bilo spet prosto. Po sporih med plemstvom so pravniki odločili, da ima Izabelin sin Hugo II. prednost pred svojim bratrancem Hugom Brienskim. Huga sta kot reganta priznala Hugo Revelski in Tomaž Bérard, velika mojstra hospitalcev in templjarjev, kar je potrdilo in utrdilo njegov položaj.
Mongoli
Razmere v Sveti deželi je zapletel vzpon Mongolov, zlasti njihovi vpadi v Levant, ki so se začeli v 1240. letih. Mongoli so v jugozahodnem delu svojega imperija ustanovili Ilkanat s središčem v Iranu, ki je služil kot protiutež muslimanskim dinastijam. Mongoli so najprej premagali Ajubide, njihovi odnosi z Mameluki in krščanskim Zahodom pa so se nenehno spreminjali. Včasih so bili zavezniki, včasih pa sovražniki.
Ludvik IX. in Mongoli Ludvik IX. je vzdrževal stike tudi z mongolskimi vladarji tistega časa. Med njegovim prvim križarskim pohodom leta 1248 so se na Ludvika obrnili odposlanci Eldžigideja, mongolskega vojaškega poveljnika v Armeniji in Perziji.Peter Jackson (1980). “The Crisis in the Holy Land in 1260”. The English Historical Review, Vol. 95, No. 376, Oxford University Press, str. 481–513. Eldžigidej je predlagal, da se Ludvik izkrca v Egiptu, medtem ko bi Eldžigidej napadel Bagdad, da bi preprečil združitev Egipčanov in Sircev. Ludvik je poslal dominikanca Andréja de Longjumeauja v Mongolijo kot odposlanca k velikemu kanu Gujuku. Gujuk je še pred njegovim prihodom umrl in pogajanja so obstala. Gujukova vdova in zdaj regentka Ogul Kajmiš je diplomatsko ponudbo vljudno zavrnila. Ludvik je na mongolski dvor poslal še enega odposlanca, frančiškana Viljema Rubruškega, ki je obiskal velikega kana Möngkeja. Viljem je na mongolskem dvoru je preživel več let.
Leta 1259 je Berke, vladar Zlate horde, najzahodnejšega dela Mongolskega cesarstva, zahteval Ludvikovo podreditev, Sinor, Denis (1999). "The Mongols in the West". Journal of Asian History, Vol. 33, No. 1, Harrassowitz Verlag, str. 1–44. medtem ko sta Kublajev brat Möngke in ilkan Hulegu pisno zaprosila Ludvika IX. za vojaško pomoč. Pismo ni nikoli prišlo do Francije.Aigle, Denise (2005). "The Letters of Eljigidei, H¨uleg¨u and Abaqa: Mongol overtures or Christian Ventriloquism?". Inner Asia. 7 (2): 143–162.
Uničenje asasinov v Perziji thumb|Hulegu oblega Alamut
Leta 1257 se je ilkan Hulegu odločil uničiti morilsko sekto ismaelitov, znano kot asasini. Njihov vladar Rukn ad-Din Huršah je poskušal z diplomatskimi manevri preprečiti katastrofo, vendar mu to ni uspelo. Ko se je mongolska vojska približala gradu Alamut, se je Rukn ad-Din predal, guverner gradu pa ne. Grad so Mongoli čez nekaj dni osvojili, Rukn ad-Dina pa poslali v Karakorum, da bi se srečal z Möngkejem, ki ga ni hotel sprejeti. Po vrnitvi v Perzijo bi moral prepričati posadki dveh neosvojenih asasinskih trdnjav, Gerdkuh in Lambsar, da se predata, vendar so ga na poti tja usmrtili. Hulegu je dobil ukaz, naj iztrebi celotno sekto. Do konca leta 1257 je v perzijskih gorah ostalo le še nekaj asasinov.
Mongoli v Siriji