Chiang Mai, (, , , }} včasih zapisano kot Chiengmai ali Chiangmai, je največje mesto na severu Tajske, glavno mesto province Chiang Mai in drugo največje mesto na Tajskem. Jee 700 km severno od Bangkoka v goratem območju, imenovanem Tajsko višavje in ima v mestni občini približno 127.000 prebivalcev (od leta 2023).
Središče mesta je običajno opredeljeno kot kvadratna površina velikosti približno 1,6 km x 1,6 km. Meji na starodavne rdeče opečne zidove (danes so le še ostanki) in ga obdaja jarek.
Vendar pa širše mestno območje, ki vključuje okoliške četrti, kot so Hang Dong, San Sai in Saraphi, tvori metropolitansko regijo z ocenjenim številom prebivalcev, ki presega 1 milijon. Na ravni province je imel Chiang Mai leta 2023 ocenjeno število prebivalcev 1,8 milijona, po podatkih tajskega nacionalnega statističnega urada.
Chiang Mai (kar v tajščini pomeni novo mesto) je bil ustanovljen leta 1296 kot nova prestolnica Lan Na, ki je nasledila prejšnjo prestolnico Chiang Rai. Lega mesta ob reki Ping (glavni pritok reke Chao Phraya) in bližina glavnih trgovskih poti sta prispevali k njegovemu zgodovinskemu pomenu.
Mestna občina Chiang Mai (thesaban nakhon) uradno pokriva le dele (40,2 km2) okrožja Mueang Chiang Mai v središču mesta in ima 127.000 prebivalcev. To popisno območje sega v leto 1983, ko je bilo občinsko območje Chiang Maija prvič in zadnjič razširjeno, odkar je leta 1935 postal prva mestna občina na Tajskem (takrat Siam). Mesto se je od takrat razširilo na več sosednjih okrožij, in sicer na Hang Dong na jugu, Mae Rim na severu, Suthep na zahodu in San Kamphaeng na vzhodu, s čimer je nastalo urbano območje Chiang Maija z več kot milijonom prebivalcev.
Mestna občina je razdeljena na štiri khwaenge (volilne okraje): Nakhon Ping, Sriwichai, Mengrai in Kawila. Prvi trije so na zahodnem bregu reke Ping, Kawila pa na vzhodnem bregu. Okrožje Nakhon Ping vključuje severni del mesta. Sriwichai, Mengrai in Kawila sestavljajo zahodni, južni in vzhodni del. Središče mesta – znotraj mestnega obzidja – je večinoma znotraj okrožja Sriwichai.
Zgodovina
Mangrai je ustanovil Chiang Mai leta 1294 ali 1296 na mestu, ki so ga ljudstvo Lawa imenovalo Wiang Nopburi.See also the chronicle of Chiang Mai, Zinme Yazawin, in Forbes, Andrew, and Henley, David, Ancient Chiang Mai Volume 4. Chiang Mai, Cognoscenti Books, 2012. ASIN: B006J541LE
Mesto je nasledilo Chiang Rai kot glavno mesto Lan Na. Pha Yu ga je razširil in utrdil ter zgradil Wat Phra Singh v čast svojemu očetu Kham Fuju. Z upadom Lan Na je Chiang Mai izgubil pomen in so ga leta 1556 zasedli Taunguji. Formalno je postal del kraljestva Thonburi leta 1774 s sporazumom s Chao Kavilo, potem ko je kralj Taksin Thonburi pomagal pregnati Taungu Bamarje. Kasnejši protinapadi Taungujev so med letoma 1776 in 1791 privedli do zapustitve Chiang Maija.
Sodobna občina izvira iz sanitarnega okrožja (sukhaphiban), ki je bilo ustanovljeno leta 1915; 29. marca 1935 je bila nadgrajena v mestno občino (thesaban nakhon). Mesto je sprva obsegalo le 17,5 kvadratnih kilometrov, 5. aprila 1983 pa se je razširilo na 40,2 kvadratnih kilometrov.
Maja 2006 je bil Chiang Mai prizorišče pobude Chiang Mai, sklenjene med ASEAN in državami "ASEAN+3" (Kitajska, Japonska in Južna Koreja). Chiang Mai je bilo eno od treh tajskih mest, ki so se potegovala za tajsko kandidaturo za gostitelja svetovne razstave Expo 2020. Tajski parlament je na koncu izbral Ayutthayo za prijavo na mednarodno tekmovanje.
Chiang Mai je bil ena od dveh turističnih destinacij na Tajskem na TripAdvisorjevem seznamu 25 najboljših destinacij na svetu iz leta 2014, kjer je zasedel 24. mesto. Chiang Mai je tudi kraj, kjer je bila ustanovljena nova idol skupina CGM48.
Emblem Mestni emblem prikazuje stupo v Wat Phra That Doi Suthep v njenem središču. Pod njo so oblaki, ki predstavljajo zmerno podnebje v gorah severne Tajske. Tam je nāga, mitološka kača, ki naj bi bila izvir reke Ping, in riževa stebla, ki se nanašajo na rodovitnost zemlje.
Demografija Po širitvi mestnega območja občine na 40,2 km² leta 1983 ni bilo na njem nobenih sprememb ali posodobitev, čeprav se je prebivalstvo v naslednjih letih znatno povečalo. Leta 1983 je mestno območje Chiang Maija s 127.000 prebivalci že preseglo meje mestnega območja in se je do leta 2022 povečalo na več kot milijon ljudi.
Da bi odražali rast mesta zunaj meja občine, se uradni vladni dokumenti redno posodabljajo in orisujejo trenutne meje mesta. Novi obseg, ki meri 405 km², služi kot glavna mestna meja in urbano območje Chiang Maija. Urbano območje ima skupaj 1.198.000 prebivalcev, zaradi česar je Chiang Mai drugo največje mesto na Tajskem za Bangkokom (10,7 milijona ljudi) in dvakrat večje od tretjega največjega mesta Nakhon Ratchasima (ocena: 500.000 ljudi).
Od leta 2022 poteka četrta revizija urbanega območja Chiang Maija, ki je trenutno predmet javne razprave. Predlogi kažejo na širitev sedanjega urbanega območja na sosednja podokrožja in velika gozdna območja, zlasti okoli Doi Suthepa.
Ker tajske zastarele metode popisa prebivalstva preprečujejo določitev uradnih metropolitanskih območij zunaj Bangkoka, trenutno ni uradnih virov, ki bi kazali na velikost razširjenega metropolitanskega območja.
Geografija Občina Chiang Mai pokriva površino 40,2 kvadratnih kilometrov, medtem ko mestno jedro pokriva površino 405 kvadratnih kilometrov. Mesto se razteza v šest sosednjih okrožij: Mae Rim, Doi Saket, San Kamphaeng, Hang Dong, Saraphi in Suthep. Chiang Mai je edino mesto zunaj Bangkoka, ki sega v druga okrožja.
Mesto je v široki kotlini v Tajskem višavju in leži na povprečni nadmorski višini 300 m. Središče mesta Chiang Mai leži zahodno od reke Ping, pritoka reke Chao Phraya. Mesto se razteza v vse smeri, zlasti proti severu, jugu in vzhodu. Vzhodno od mesta je gorovje Khun Tan. Na zahodni strani Chiang Maija leži gorovje Thanon Thong Chai, z dvojnima vrhovoma Doi Pui in Doi Suthep, ki se dvigata nad mestom z višino več kot 1700 oziroma 1600 metrov.
V mestu je več parkov in zelenih površin. Javni park Buak Hat v jugozahodnem kotu starega mestnega jedra, je najbolj obiskan javni park v Chiang Maiju. Neposredno nasproti, na jugozahodu, je park Kanchanaphisek, park z ostanki starega razširjenega mestnega obzidja. Večji parki so park Lanna Rama 9 na severu v okrožju Chang Phueak in rezervoar Ang Keaw, ki je v bližini severnega vhoda na univerzo Chiang Mai. Od leta 2024 načrtujejo ponovno odprtje železniškega parka Chiang Mai nasproti glavne železniške postaje.
Podnebje Chiang Mai ima tropsko savansko podnebje (Köppen Aw), ki ga blažijo nizka zemljepisna širina in zmerna nadmorska višina, s toplim do vročim vremenom skozi vse leto, čeprav so lahko nočne razmere v sušnem obdobju hladne in precej nižje od dnevnih. Najvišja temperatura, ki je bila kdaj koli zabeležena, je bila 42,5 °C maja 2016. Učinki hladnega in vročega vremena se pojavijo takoj, vendar učinki mraza trajajo dlje kot učinki vročine in prispevajo k večjemu tveganju za smrt zaradi mraza pri starejših, starejših od 85 let.
Turizem Po podatkih tajske turistične agencije je Chiang Mai leta 2013 obiskalo 14,1 milijona obiskovalcev: 4,6 milijona tujcev in 9,5 milijona Tajcev. Leta 2016 naj bi se število prihodov turistov povečalo za približno 10 odstotkov na 9,1 milijona, pri čemer se je število kitajskih turistov povečalo za sedem odstotkov na 750.000, število mednarodnih prihodov pa za 10 odstotkov na 2,6 milijona. Turizem v Chiang Maiju od leta 2011 vsako leto raste za 15 odstotkov, predvsem zaradi kitajskih turistov, ki predstavljajo 30 odstotkov mednarodnih prihodov. Leta 2015 je Chiang Mai obiskalo 7,4 milijona turistov. Od teh je bilo 35 odstotkov tujih turistov. Število turistov se je med letoma 2009 in 2015 povečalo s povprečno stopnjo 13,6 odstotka letno. Glavni razlogi, zaradi katerih je Chiang Mai postal turistična atrakcija, so njegova topografija, podnebje in kulturna zgodovina. Ocenjuje se, da ima Chiang Mai 32.000–40.000 hotelskih sob, mednarodno letališče Chiang Mai (CNX) pa je četrto največje letališče na Tajskem, takoj za Suvarnabhumijem (BKK), Don Mueangom (DMK) in Phuketom (HKT).
Tajski urad za kongrese in razstave (TCEB) si prizadeva v okviru petletnega načrta Chiang Mai predstaviti kot globalno mesto za srečanja in dogodke (MICE). TCEB napoveduje, da se bodo prihodki od srečanj in dogodkov v letu 2013 povečali za 10 odstotkov na 4,24 milijarde bahtov, število potnikov, ki potujejo v srečanja in dogodke, pa za pet odstotkov na 72.424.
Budistične lokacije Chiang Mai ima v okrožju Mueang (glavno mesto) 117 budističnih templjev (wat v tajščini)."Lan Na Rebirth: Recently Re-established Temples", in Forbes, Andrew, and Henley, David, Ancient Chiang Mai, Volume 3. Chiang Mai, Cognoscenti Books 2012 ASIN: B006IN1RNW Mednje spadajo:
Wat Phra That Doi Suthep, najbolj znan tempelj v mestu, stoji na gori Doi Suthep severozahodno od mesta, na nadmorski višini 1073 metrov. Wat Chiang Man, najstarejši tempelj v Chiang Maiju, iz 13. stoletja. Kralj Mengrai je tukaj živel med gradnjo mesta. V tem templju sta dve pomembni in cenjeni figuri Bude, marmorna Phra Sila in kristalna Phra Satang Man. Wat Phra Singh je znotraj mestnega obzidja, iz leta 1345 in ponuja primer klasične arhitekture v severnem tajskem slogu. V njem je Buda Phra Singh, zelo cenjena figura, ki so jo pred mnogimi leti prinesli iz Chiang Raija. Wat Chedi Luang je bil ustanovljen leta 1401 in v njem prevladuje velik chedi v slogu Lanna, katerega dokončanje je trajalo več let. Potres je chedi poškodoval v 16. stoletju in ohranjeni sta le dve tretjini."Wat Chedi Luang: Temple of the Great Stupa", in Forbes, Andrew, and Henley, David, Ancient Chiang Mai, Volume 4. Chiang Mai, Cognoscenti Books, 2012. ASIN: B006J541LE Wat Ku Tao v mestnem okrožju Chang Phuak izvira (vsaj) iz 13. stoletja in se odlikuje po nenavadni stupi v obliki sklede za miloščino, za katero velja, da vsebuje pepel kralja Nawrahte Minsawa, prvega bamarskega vladarja Chiang Maija."Wat Ku Tao: Chang Phuak's Watermelon Temple", in Forbes, Andrew, and Henley, David, Ancient Chiang Mai, Volume 1. Chiang Mai, Cognoscenti Books 2012 Wat Chet Yot je na obrobju mesta. Tempelj, zgrajen leta 1455, je leta 1477 gostil Osmi svetovni budistični svet. Wat Sri Suphan je znan kot Srebrni tempelj, ker je bila njegova dvorana za posvečenje zgrajena iz srebra, aluminija in niklja. Wat Umong je gozdni in jamski wat v vznožju zahodno od mesta, blizu univerze Chiang Mai. Wat U-Mong je znan po svojem 'postnem Budi', ki predstavlja Bude na koncu njegovega dolgega in brezplodnega posta pred dosego razsvetljenja. Wat Rampoeng (Wat Tapotaram), v bližini Wat U-Monga, je znan po svojem meditacijskem centru. Tempelj uči tradicionalno tehniko vipassane, učenci pa ostanejo od 10 dni do več kot mesec dni, medtem ko poskušajo meditirati vsaj 10 ur na dan. Wat RamPoeng hrani največjo zbirko Tipitake, celotnega teravadskega kanona, v več severnih narečjih."Wat Rampoeng Tapotharam" in Forbes, Andrew, and Henley, David, Ancient Chiang Mai, Volume 3. Chiang Mai, Cognoscenti Books 2012 Wat Suan Dok je tempelj iz 14. stoletja, ki leži zahodno od starega mestnega obzidja. Zgradil ga je kralj za cenjenega meniha, ki je prišel iz Sukhothaija na umik v deževnem obdobju. V templju je tudi budistična univerza Mahachulalongkorn Rajavidyalaya, kjer menihi nadaljujejo svoj študij."Wat Suan Dok, the Flower Garden temple", in Forbes, Andrew, and Henley, David, Ancient Chiang Mai, Volume 3. Chiang Mai, Cognoscenti Books, 2012. ASIN: B006IN1RNW Wat Pan Sao je tempelj v okviru sekte budizma Mahanikaya in ima stupo v slogu Chiang Maija, na katero je vplivala arhitektura Sukhothai.