Frederick North, 2. grof Guilfordski, (13. april 1732 – 5. avgust 1792), znan pod svojim vljudnostnim nazivom Lord North, je bil britanski politik, najbolj znan po tem, da je bil premier Velike Britanije od leta 1770 do 1782 in po svoji vlogi pri izbruhu ameriške revolucije.
Zgodnje življenje
Rodil se je v plemiški družini, njegov polbrat pa je bil slavni filantrop William Legge, 2. grof Dartmouthski (lord Dartmouthski). Izobraževal se je na Oxfordu in opravil potovanje po Evropi, preden je leta 1754 začel svojo politično kariero v House of Commons. Čeprav je bil sprva vigovec, je sčasoma začel simpatizirati s torijci, čeprav je služil kot minister v več vigovskih vladah in si pridobil sloves solidnega administratorja.
Predsednik vlade
Postal je predsednik vlade, potem ko je bil njegov predhodnik, Augustus FitzRoy, 3. vojvoda Grafton, prisiljen odstopiti, ker ni hotel vojaško posredovati, da bi preprečil francosko invazijo na Korziko in priključitev Korzike. North se je pred tem zbližal s kraljem Jurijem III. Britanskim, s katerim je kot torijevec delil konservativizem in antipatijo do vigovske elite, ki je prevladovala v parlamentu in britanski politiki. Na začetku svojega mandata je prisilil španski imperij, da je zapustil okupirane Falklandske otoke in si pridobil izjemno priljubljenost.
Njegova politika do Severne Amerike (trinajst kolonij), je bila trda in je zagovarjal ukrepe za "spravljanje uporniških severnoameriških kolonistov v red". To se je leta 1775 stopnjevalo v oborožen spopad, po katerem so uporniki razglasili neodvisnost, novo entiteto, znano kot Združene države Amerike. Northove poskuse zatiranja upora je močno oviralo posredovanje francoskega kraljestva na strani upornikov, ki se jim je pridružila Španija. Do leta 1780 je bila Velika Britanija brez zaveznikov in je bila prisiljena boriti se na različnih frontah po vsem svetu, zaradi česar se je finančno in materialno izčrpala; to se je odražalo v Northovi odločitvi, da sprejme katoličane v britanske oborožene sile, kar je povzročilo globoko nezadovoljstvo v protikatoliških krogih v Angliji in celo Gordonove nemire na londonskih ulicah. Leta 1781 je poraz v bitki pri Yorktownu pomenil dejanski konec britanskih poskusov zatiranja severnoameriškega upora z vojaško silo.
Konec kariere
Naslednje leto je parlament Northu izglasoval nezaupnico in postal drugi premier v britanski zgodovini, ki je bil na ta način prisiljen odstopiti s položaja. Northa je zamenjal vigovec lord Rockingham, ki je zagovarjal popustljiv pristop do kolonij. Leta 1783 je na kratko postal notranji minister v vladi Williama Cavendish-Bentincka, 3. vojvode Portlandskega, s čimer je z radikalnim republikanizmom Charlesom Jamesom Foxom oblikoval prej nepredstavljivo koalicijo Fox-North. Njegova kariera se je končala z imenovanjem Williama Pitta mlajšega za predsednika vlade.
Ocena kariere
Northov ugled med zgodovinarji se je zelo spreminjal, najnižjo točko pa je dosegel konec 19. stoletja, ko so ga prikazovali kot lutko kralja Jurija III. in nesposobnega človeka, ki je izgubil ameriške kolonije. V začetku 20. stoletja se je pojavil revidiran pogled, ki je poudarjal njegove prednosti pri upravljanju finančne blagajne, vodenju britanskega parlamenta in obrambi angleške cerkve. Zgodovinar Herbert Butterfield pa je trdil, da je bila njegova lenoba ovira za učinkovito krizno upravljanje; zanemaril je svojo vlogo pri nadzoru celotnih vojnih prizadevanj.Nigel Aston, "North, Frederick, 2nd Earl of Guilford" in David Loads, ed., Readers Guide to British History (2003) pp. 960–962.
Glej tudi: Zakon o čaju Intolerable Acts
Viri
Zunanje povezave
More about Lord North on the Downing Street website. Britannica Battlefields
Kategorija:Britanski politiki Kategorija:Predsedniki vlade Združenega kraljestva Kategorija:Diplomiranci Univerze v Oxfordu Kategorija:Britanski plemiči Kategorija:Člani Parlamenta Združenega kraljestva