Ramla (), znana tudi kot Ramle (), je mesto v Osrednjem okrožju Izraela. V mestu živi razen Judov tudi veliko Arabcev.
Ramlo je v začetku 8. stoletja našega štetja ustanovil omajadski kalif Sulejman ibn Abd al-Malik kot glavno mesto okrožja Filastina (Palestina), ko je vladal v Bilad al-Šamu (Sirija), preden je leta 715 postal kalif. Strateški in gospodarski pomen mesta je izhajal iz njegove lege na križišču Via Maris, ki je povezovala Kairo z Damaskom, in ceste, ki povezuje sredozemsko pristanišče Jafa z Jeruzalemom. University of Haifa Excavation in Marcus Street, Ramala; Reports and studies of the Recanati Institute for Maritime Studies and Excavations, Haifa 2007 Ramla je hitro zasenčilo sosednje mesto Lida, katerega prebivalci so se preselili v novo mesto. Kmalu po ustanovitvi se je razvila v trgovsko središče Palestine, postala središče lončarstva, tkanja in barvanja tkanin, proizvodnje oljčnega olja in dom številnih muslimanskih učenjakov. Njeno blaginjo so opevali geografi v 10. in 11. stoletju, ko so mestu vladali Fatimidi in Seldžuki.
Vlogo glavnega mesta province je Ramla izgubila malo pred prihodom prvih križarjev okoli leta 1099. Po njihovem prihodu je v prvih letih 12. stoletja postala prizorišče več bitk med križarji in Fatimidi. Kasneje v istem stoletju je postala središče gospostva v križarskem Jeruzalemskem kraljestvu, ki ga je ustanovil Godfrej Bouillonski.
Ramla je imela večinoma arabsko prebivalstvo, preden je bila med arabsko-izraelsko vojno leta 1948 večina Arabcev izgnana.Pilger, 2011, str. 194 V mesto so se naselili judovski priseljenci. Danes živi v mestu 76 % judovskega in 24 % arabskega prebivalstva.
Zgodovina Omajadsko obdobje thumb|250px|Ramla okoli leta 1895
Ramlo je za sedež svoje uprave ustanovil omajadski princ in guverner Palestine Sulejman ibn Abd al-Malik. Ramla naj bi nadomestila Lido, ki je bila pred tem središča arabske province. Sulejmana je za guvernerja imenoval njegov oče, kalif Abd al-Malik, pred koncem njegove vladavine leta 705. Na položaju je ostal do konca vladavine svojega brata, kalifa al-Valida I. (vladal 705–715), katerega je nasledil. Umrl je leta 717. Ramla je ostala glavno mesto Palestine skozi celo fatimidsko obdobje (10.–11. stoletje). Vlogo glavnega mesta in okrožnega središča je izgubila kmalu po začetku prve križarske vojne leta 1099.Le Strange, 1890
Sulejmanovi motivi za ustanovitev Ramle so bili delno osebni in delno predmet praktičnih premislekov. Lega v bližini Lide, starega in uspešnega mesta, je bila logistično in gospodarsko ugodna. Stala je na križišču dveh glavnih cest. Prva, tako imenovana Via Maris, je povezovala Egipt in Sirijo, druga pa Jeruzalem s sredozemsko obalo.Le Strange, 1890, Encyclopedia of Islam, "al-Ramla". Gradnja novega mesta je bila verjetno posledica pomanjkanja razpoložljivega prostora za obsežen razvoj Lide in sporazumov, ki so segali v obdobje muslimanske osvojitve v 630. letih in so mu vsaj formalno preprečevali zaplembo želene lastnine v Lidi.
V izročilu, ki ga je zapisal zgodovinar Ibn Fadlalah al-Umari (umrl 1347), je odločen lokalni krščanski klerik zavrnil Sulejmanove prošnje za parcele sredi Lide. Razjarjeni Sulejman je poskušal klerika usmrtiti, vendar ga je njegov lokalni svetovalec Radža ibn Hajva odvrnil od njegove namere in namesto tega predlagal gradnjo novega mesta na boljšem mestu v bližini Lide. Pri izbiri lokacije je Sulejman izkoristil strateške prednosti bližine Lide in se hkrati izognil fizičnim omejitvam že uveljavljenega urbanega središča. Zgodovinar Moše Šaron meni, da je bila Lida "preveč krščanska za okus omajadskih vladarjev", zlasti po arabizaciji in islamizaciji, ki ju je uvedel Abd al-Malik.
Po besedah al-Džahšijarija (umrl 942) si je Sulejman prizadeval doseči sloves velikega graditelja po zgledu na svojega očeta in al-Valida, ki sta zgradila Kupolo na skali v Jeruzalemu in Veliko mošejo v Damasku. Gradnja Ramle je bila torej Sulejmanova "pot do nesmrtnosti" in "njegov osebni pečat na zemljevidu Palestine".
thumb|250px| Ostanki Bele mošeje v Ramli (slika iz leta 2014), ki sta jo zgradila Sulejman in njegov bratranec in naslednik Omar II.
Prva zgradba, ki jo je Sulejman postavil v Ramli, je bila njegova razkošna rezidenca, ki je bila hkrati sedež uprave Palestine. Naslednja zgradba je bila Dar al-Sabaghin (Hiša barvarjev). V središču novega mesta je stala kongregacijska mošeja, kasneje znana kot Bela mošeja. Njena gradnja je bila zaključena šele v času vladavine Sulejmanovega naslednika, kalifa Omarja II. (vladal 717–720). Finančno plat Sulejmanovih gradenj je vodil Bitrik ibn al-Naka, kristjan iz Lide. Ostanki Bele mošeje, v katerih dominira kasneje dodan minaret, so vidni še danes. Na dvorišču so podzemne cisterne za vodo iz obdobja Omajadov.Encyclopedia of Islam, article "al-Ramla"; Myriam Rosen-Ayalon, The first century of Ramla, Arabica, vol 43, 1996, str. 250–263. Ramla se je že od zgodnjega obdobja gospodarsko razvijala kot tržnica za kmetijske pridelke iz okolice ter kot središče tkanja, barvanja in lončarstva. Bil je tudi dom številnih muslimanskih verskih učenjakov.
left|thumb|200px|Obokana cisterna je velika mestna zanimivost
Sulejman je zgradil tudi akvadukt, ki je vodo s Tel Gezerja približno 10 kilometrov jugovzhodno dovajal v Ramlo. Ramla je nadomestila Lido kot trgovsko središče Palestine. Številni krščanski, samarijanski in judovski prebivalci Lide so se preselili v novo mesto. Tradicionalna poročila se strinjajo, da je Lida skoraj takoj po ustanovitvi Ramle začela izgubljati svoj pomen, pripovedi o obsegu Sulejmanovih prizadevanj za preselitev prebivalcev Lide v Ramlo pa se razlikujejo. Nekateri avtorji trdijo, da je Sulejman v Lidi porušil le cerkev, drugi pa, da je mesto v celoti porušil. Al-Jakubi (umrl 839) je zapisal, da je Sulejman porušil hiše prebivalcev Lide, da bi jih prisilil k selitvi v Ramlo, in kaznoval tiste, ki so se upirali. Po besedah al-Džahšijarija je Sulejman "ustanovil mesto al-Ramla in njegovo mošejo ter tako povzročil propad Loda [Lide]".
Abasidsko obdobje Abasidi so leta 750 strmoglavili Omajade in zasegli Belo mošejo in vso drugo omajadsko premoženje v Ramli. Vsako leto so pregledovali visoke stroške vzdrževanja kanala Barada. Stroški so od kalifa al-Mutasima dalje postal reden del državnih izdatkov. Konec 9. stoletja so muslimansko prebivalstvo sestavljali predvsem Arabci in Perzijci, nemuslimansko pa predvsem samarijani.
Zlata doba Ramle je bila pod Omajadi in Abasidi, ko je mesto kot trgovsko središče prehitelo Jeruzalem. V poznem 10. stoletju se je začelo obdobje politične nestabilnosti in vojn. Leta 969 so Ramlo osvojili Fatimidi s sedežem v Egiptu, deset let pozneje pa so mesto uničili Džarahidi, veja plemena Taj.
Jeruzalemski geograf al-Mukadasi iz 10. stoletja je Ramlo kljub temu opisal kot "... lepo in dobro zgrajeno mesto. Voda v mestu je dobra in obilna, njeni pridelki so obilni". Opozoril je tudi, da "združuje številne prednosti, saj se nahaja sredi čudovitih vasi in imenitnih mest in je blizu svetih krajev". Geograf je nadalje omenil pomembno trgovino mesta in odlične tržnice ter pohvalil kakovost sadja in kruha kot najboljša te vrste.Mukaddasi, 1886, p. 32Le Strange, 1890, p. 304 V tem obdobju je bila Ramla eno glavnih središč za proizvodnjo in izvoz olja, pridobljenega iz nezrelih oljk, znanega kot anfa kinon (grško ὀμφάκιον, ὀμφάχινον, latinsko omphacium, arabsko زيت الأنفاق), ki se je uporabljalo v kulinariki in medicini.Al-Muqaddasi (1906), str. 181Zohar Amar in drugi (2004), str. 78.
Slabosti mesta so bile huda blatnost v deževnem zimskem obdobju in trda, v sušnem obdobju pa trda peščena tla zaradi oddaljenosti od naravnih vodnih virov. Omejena količina pitne vode, zbrana v mestnih cisternah, je bila revnejšim prebivalcem na splošno nedostopna.
V letih 1011–1012 so vso Palestino, razen obalnih mest, nadzirali Džarahidi. Iz Ramle so pregnali fatimidsko garnizijo in mesto spremenili v svojo prestolnico. Mesto in okolico so izropali Beduini in s tem osiromašili velik del prebivalstva. Džarahidi so v nasprotju s Fatimidi za kalifa priznali al-Hasana ibn Džafarja, alidskega emirja Meke. Oblast Džarihidov je bila kratkotrajna. Fatimidi so s podkupninami dosegli, da jih je al-Hasan zapustil in odšel iz Meke, potem pa je fatimidska vojska pod vodstvom Alija ibn Džafarja ibn Falaha pregnala Džarihide iz Ramle in zasedla mesto in njegovo okolico. Sledilo je nekaj desetletij miru, potem pa so se Džarihidi leta 1024 ponovno uprli in zasedli Ramlo, ubili in nadlegovali več prebivalcev ter zasegli velik del njihovega premoženja. Za svojegha guvernerja so imenovali Nasra Alaha ibn Nizala. Naslednje leto je al-Dizbari pregnal Džarahide iz Ramle, potem pa so ga leta 1026 odpoklicali v Egipt. Leta 1029 se je vrnil in iztrebil Džarahide in njihove beduinske zaveznike.
Leta 1047 je mesto obiskal perzijski geograf Nasir Hosrov in zapisal:
"Ramla je veliko mesto z močnimi kamnitimi, z malto zgrajenimi, zelo visokimi in debelimi zidovi, z železnimi vrati. Od morske obale je oddaljena tri lige. Prebivalci dobivajo vodo iz deževnice, v vsaki hiši pa je rezervoar za shranjevanje le-te, da je vedno na voljo. Velik rezervoar je tudi sredi Petkove mošeje [Bela mošeja], iz katerega lahko vsak, ki želi, vzame vodo, ko se napolni z vodo. Površina mošeje meri dvesto krat tristo korakov. Nad enim od njenih vhodov je napis, ki pravi, da je bil 15. muharema leta 425 [10. december 1033 n. št.] zelo silovit potres, ki je porušil veliko zgradb, vendar nihče ni bil poškodovan. V mestu Ramla je marmorja v izobilju in večina zgradb in zasebnih hiš je iz tega materiala. In poleg tega iz njega izdelujejo najlepše kiparske in ornamentne dele. Marmor tukaj režejo z brezzobo žago in 'mekinskim peskom'. Marmor žagajo po dolžini, tako kot les, da oblikujejo stebre. Režejo ga tudi poprek na plošče. Marmorji, ki sem jih tukaj videl, so bili vseh barv, nekateri pisani, nekateri zeleni, rdeči, črni in beli. V Ramli raste tudi posebna vrsta fige, ki jo izvažajo v vse naokoli. Mesto Ramla je po vsej Siriji in na zahodu znana pod imenom Filastin."Nasir-i-Khusrau, 1997, str. 21- 22J.R.A.S., vol VI., N.S., str. 142
Križarsko obdobje Vojske prve križarske vojne so mesto zavzele brez boja, v zgodnjih letih križarskega Jeruzalemskega kraljestva pa je bil nadzor nad to strateško pomembno lokacijo razlog za tri bitke med križarji in egiptovskimi vojskami iz Aškelona, fatimidskega mesta ob južni obali Palestine. Ko se je križarska oblast ustalila, je Ramla postala sedež gospostva Ramla znotraj grofije Jafa in Aškelon. Mesto je bilo pomembno kot gospodarsko središče in vmesna postaja za romarje, ki so potovali v Jeruzalem. Križarji so ga poistovetili z biblijskim Ramataim-Zofimom in ga imenovali Arimateja. Encyclopedia of Islam, article "al-Ramla".Pringle, 1998, str. 181
Okoli leta 1163 je rabin in popotnik Benjamin iz Tudele Ramlo opisal kot mesto z ostanki obzidja, v katerem je živelo okoli tristo Judov. Okoli tri kilometre iz mesta je bilo veliko judovsko pokopališče.
Poznosrednjeveško obdobje V 80. letih 15. stoletja, v poznem obdobju Mamelukov, je Felix Fabri obiskal Ramlo in (med drugim) opisal tamkajšnji hamam, "zgrajen na čudovit in domiseln način".Fabri, 1896, str. 256
V zgodnjem osmanskem obdobju je bil leta 1548 opravljen popis prebivalstva, v katerem je bilo v Ramli zabeleženih 528 muslimanskih in 82 krščanskih družin.Cohen and Lewis, 1978, pp. 135-144From the sources listed above: no Jews in 1525, 1538, 1548, 1592; two in 1852Petersen, 2005, str. 95
2. marca 1799 je Napoleon Bonaparte med svojim neuspešnim poskusom osvojitve Palestine zasedel Ramlo in frančiškanski hospic uporabil kot svoj sedež.