Sijasatnama (), znana tudi kot Sidžar al-muluk (), je najbolj znano delo perzijskega učenjaka, pravnika in političnega filozofa Nizama al-Mulka, ustanovitelja nizamijskih šol v srednjeveški Perziji in vezirja seldžuških sultanov Alpa Arslana in Malika Šaha I. Nizam al-Mulk je imel kot glavni državni administrator Seldžuškega cesarstva v obdobju 30 let ogromno moč in je bil odgovoren za vzpostavitev izrazito perzijskih oblik islamske vladavine in državne uprave, ki so trajale stoletja. Velik del njegovega pristopa k vladanju je zajet v Sijasatnami, ki je del tradicije perzijsko-islamskega žanra, znanega kot "Ogledala za kneze".
Sijasatnama, napisana v perzijščini v 11. stoletju, je nastala na zahtevo Malika Šaha I., naj njegovi ministri napišejo knjige o vladanju, upravi in težavah, s katerimi se sooča narod. Razprava, ki jo je sestavil Nizam al-Mulk, je bila edina, ki je bila odobrena in je bila posledično sprejeta kot "ustavni zakon države". Knjiga vsebuje 50 poglavij, ki se nanašajo na religijo, politiko in različna druga vprašanja takratnega časa. Zadnjih 11 poglavij, napisanih malo pred atentatom na avtorja, se ukvarja predvsem z nevarnostmi, s katerimi se sooča cesarstvo, zlasti z naraščajočo grožnjo ismailitov. Razprava se ukvarja z vodenjem države glede realnosti vlade in načina njenega vodenja. Zajema vlogo vojakov, policije, vohunov in finančnih uradnikovLapidus, Ira A History of Islamic Societies, str. 151 in ponuja etične nasvete, s poudarkom na potrebi po pravičnosti in verski pobožnosti pri vladarju. Nizam al-Mulk podrobno opredeljuje, kaj se po njegovem mnenju razume kot pravičnost: da se vsem razredom da, kar jim pripada in da se zaščitijo šibki. Kjer je mogoče, je pravičnost opredeljena tako z običaji kot z islamskim pravom, vladar pa je odgovoren Bogu.
V knjigi se pogosto pojavljajo anekdote, ki izvirajo iz islamske in včasih predislamske perzijske kulture in zgodovine, s priljubljenimi junaki, na primer Mahmudom Gaznijskim in predislamskim šahom Kozravom Anuširvanom, ki so veljali za vzornike dobrega in vrlin. Sijasatnama naj bi ponudila vpogled v odnos perzijske elite 12. stoletja do preteklosti njihove civilizacije, pa tudi služila kot dokaz o metodah birokracije in o tem, v kolikšni meri so nanjo vplivale predislamske tradicije.
Najstarejši ohranjeni izvod se nahaja v Nacionalni knjižnici v Tabrizu v Iranu. Knjiga je bila prevedena najprej v francoščino leta 1891.
Sklici
Kategorija:Perzijska književnost Kategorija:Leto 1092