thumb|upright=1.8|Območje Metoac in sosednjih plemen okoli leta 1600
sličica|267px|Sodoben zemljevid, ki prikazuje Long Island in večino New Yorka, označen z zeleno barvo, z lokacijami (eksonimi), ki so tam živeliStrong, John A. Algonquian Peoples of Long Island, Heart of the Lakes Publishing (March 1997). Bragdon, Kathleen. The Columbia Guide to American Indians of the Northeast,Columbia University Press (2002). .
Metoac (pogosto imenovan Montauk, po glavnem plemenu), plemenska ohlapna konfederacija algonquian Indijancev iz vzhodnih in osrednjih regij Long Islanda, New Yorka.
Lokacija
Long Island, New York, vzhodno od meje okrožja Nassau.
Prebivalstvo
Število prebivalcev vseh plemen Metoac leta 1600 je bilo verjetno okoli 10.000, vendar so bili kombinirani učinki vojne in epidemij v naslednjih 60 letih uničujoči. Do leta 1659 je na Long Islandu ostalo manj kot 500 Metoacov. Do leta 1788 se je njihovo število zmanjšalo na 162, popis iz leta 1910 pa je navedel 167 Shinnecockov, 29 Montaukov in enega Poosepatucka. Trenutno sta na Long Islandu dva rezervata: Shinnecock s skoraj 400 prebivalci in 200 Unkechaugov v rezervatu Poospatock. Poleg tistih v rezervatih živi v neposredni bližini več kot 1.400 Metoacov. Čeprav je država New York v tridesetih letih prejšnjega stoletja poskušala zapreti rezervate, državno priznanje Shinnecockov in Unkechaugov sega v kolonialno obdobje. Ker pa niso podpisali pogodb z Združenimi državami, nobeno pleme ni zvezno priznano.
Imena
Razpršeni po otoku, dolgem več kot 120 milj, Metoaci očitno niso imeli skupnega imena zase. Občasno se je uporabljalo ime Jameco, pa tudi Manhattan, kar pomeni "otoški ljudje". Druga plemena so jih včasih imenovala Sewanakie, kar pomeni "ljudje slane vode", vendar je bilo v večini primerov to algonkinsko ime za Evropejce, zlasti Nizozemce. Metoace pogosto imenujejo Montauk, po imenu največjega plemena.
Jezik
thumb|Sodoben zemljevid, ki na splošno prikazuje jezikovna območja v srednjeatlantski regiji v času evropskih stikov v 17. stoletju
Metoaci so govorili algonkinski jezik in sicer dva dialekta, ki sta odražala jezikovne odnose med algonkinskimi plemeni severno od njih v Connecticutu. Montauk in Shinnecock iz vzhodnega Long Islanda so govorili Y-dialekt, podoben Pequotom, Moheganom, Nianticom in Narragansettom iz vzhodnega Connecticuta in Rhode Islanda, medtem ko so Metoaci v osrednjem in zahodnem delu uporabljali R-dialekt, enak Mattabesicom v zahodnem Connecticutu in Wappingerjem na vzhodni strani spodnje reke Hudson.
Plemena
Canarsee, Corchaug (Cochaug), Manhasset (Manhansick), Manhattan, Massapequa (Marsapequa, Maspeth), Matinecock (Matinecoc), Merrick (Meroke, Merikoke, Meracock), Montauk (Meanticut), Nesaquake (Missaquogue), Patchogue (Onechechaug, Patchoag), Rockaway (Rechaweygh, Rechquaakie), Secatoag (Secatogue), Setauket (Seatalcat), Shinnecock in Unkechaug (Unchachaug, Unquaches, Unquachog, Unquachock, Unchechauge).
Vasi
Amagansett, Aquehogue, Ashamomuck, Asharoken, Caumsett, Connetquot (Cannetquot), Cutchogue, Manhasset, Mashomack, Maskahnong, Massapequa, Mastick, Mattituck, Merrick, Mochgonnekonck, Montauk, Moriches, Nesaquake, Nesconset, Nissequogue, Ouheywichkingh, Ouogue, Poosepatuck (Poospatock), Rechquaakie, Rechqunakie, Shagwong in Syosset. Poleg tega so bile vasi Metoac v Cold Springu (Matinecock), Cow Harborju (Matinecock), Fireplaceu, Flushingu (Matinecock), Glen Coveu (Matinecock), Hog Islandu (Manhasset), Huntingtonu (Matinecock), Ram Islandu (Manhasset), Shelter Islandu (Manhasset) in Westhamptonu.
Zgodovina
thumb|Obala nizozemske kolonije in nekaj naselij prikazanih v primerjavi z današnjimi mejami
Pred letom 1600 so Metoaci živeli v miru in relativni izolaciji na Long Islandu ter cveteli od trgovine wampuma, ki so ga izdelovali in trgovali z drugimi plemeni. Čeprav so jim nekateri sosedje verjetno zavidali, ni bilo, kot jasno kaže njihovo pomanjkanje utrjenih vasi in centralne oblasti, resne grožnje njihovi varnosti. Nižje po trgovski verigi je bilo več težav. Vloga konfederacije Mahicanov kot posrednikov v trgovini z wampumom na Long Islandu je bila vir njihove moči nad rivalskimi Irokezi in pomemben razlog za sovražnost med njimi pred stikom. Iz podobnih razlogov je občasno prihajalo tudi do vojne med Susquehannocki in Delawari zaradi wampuma, vendar je bila ta vedno razmeroma nizke intenzivnosti in ni se približala ravni nasilja, ki je prišla pozneje. Dramatične spremembe so se začele kmalu po tem, ko je Henry Hudson, ki je v imenu Nizozemske vzhodnoindijske družbe iskal severozahodni prehod, leta 1609 raziskoval zaliv Delaware in reko Hudson.
Hudson nikoli ni našel te mitske bližnjice do Kitajske, vendar se je v Evropo vrnil z tovorom dragocenega krzna. Naslednje leto je na Hudson prispela še ena nizozemska ladja, da bi trgovala z Mahicani. Ker niso imeli toliko bobrov, so Nizozemci ignorirali plemena na Long Islandu in spodnjem toku reke Hudson ter svoje začetne napore usmerili v notranjost z Mahicani in Mohawki. Do leta 1614 so ustanovili stalno trgovsko postajo Fort Nassau, južno od Albanyja, vendar so jo tri leta pozneje opustili zaradi poplav in vojne med Mahicani in Mohawki. Po dogovoru o premirju med sprtimi stranmi leta 1618 so Nizozemci ponovno zgradili Fort Nassau na vzhodni strani Hudsona. V veliki širitvi leta 1624 je Nizozemska zahodnoindijska družba pripeljala trideset nizozemskih družin v Novo Nizozemsko, da bi se naselile v domovini Mahicanov. Začela se je gradnja nove postojanke Fort Orange na zahodni strani reke pri Albanyju, vendar se je skoraj takoj spopad med Mohawki in Mahicani nadaljeval.
Do leta 1628 so Irokezi premagali Mahicane in jih pregnali vzhodno od Hudsona. Medtem so na jugu Susquehannocki leta 1626 napadli vasi Delaware v dolini reke Delaware, da bi si zagotovili boljši dostop do Nizozemcev. Do leta 1638 so bili Delaware podjarmljeni in prisiljeni plačevati davek Susquehannockom. Sredi tega so Nizozemci razširili svojo trgovino vzhodno ob severni obali Long Island Sounda do Pequotov, Nianticov in Mattabesicov v Connecticutu ter zgradili trgovsko postajo na reki Connecticut blizu Hartforda. Ker so bile evropske valute za Indijance malo vredne, je bila večina zgodnje trgovine menjava, kar je imelo resne omejitve. To se je spremenilo leta 1622 po incidentu na nizozemski trgovski postaji v Connecticutu. Odločeni, da bodo prevladovali v trgovini s krznom na tem območju, so Pequoti napadli skupino Mattabesicov, ki je obiskala postajo zaradi trgovine. Nizozemski trgovec se je odzval tako, da je zajel poglavarja Pequotov kot talca in da bi si zagotovil njegovo izpustitev, so Pequoti ponudili odkupnino v obliki wampuma.
Trgovec je sprejel darilo, vendar je ubil svojega ujetnika, Pequoti pa so se maščevali tako, da so požgali njegovo trgovsko postajo. Vendar je bila trgovina s krznom za obe strani preveč pomembna, da bi majhne stvari, kot sta mrtev poglavar in požgana stavba, to ovirale. Izmenjali so si opravičila in trgovina se je nadaljevala, vendar je incident Nizozemce opozoril na potencial wampuma kot "denarja". Ko so začeli sprejemati wampum kot plačilo za svoje trgovsko blago, sta se njegova vrednost in namen dramatično spremenila. Živeč v vzhodnem Connecticutu, območju, ki ni bilo posebej bogato z bobri, so Pequoti in njihovi zahodni zavezniki Niantic lahko izdelovali wampum, vendar ne dovolj, da bi zadovoljili svojo željo po evropskem blagu. Vendar so imeli zelo jasno predstavo o tem, kako rešiti svoj problem. Pequoti so skočili v svoje kanuje in veslali čez ožino do Long Islanda ter po nekaj razbitih glavah in požganih vaseh Metoacom razložili, da imajo zdaj novega partnerja v svojem "poslu z wampumom".
Tako so Metoaci postali podjarmljeno ljudstvo, podrejeno Pequotom. Kot odgovor na povečano povpraševanje in vrednost wampuma so Metoaci spremenili svoj vzorec sezonskih gibanj in se skoraj v celoti osredotočili na zbiranje in proizvodnjo školjčnih kroglic. Vendar je dvomljivo, da so imeli veliko koristi od svojih večjih naporov, saj so vsako leto čolne wampuma pošiljali čez ožino kot davek Pequotom. Do leta 1630 so angleški kolonisti v Massachusettsu prav tako začeli uporabljati wampum kot valuto in so tekmovali z Nizozemci v trgovini s krznom. Vendar je angleška iznajdljivost kmalu dvignila stvari na novo raven. Z uporabo jeklenih svedrov so Angleži začeli izdelovati svoj wampum, kar je dalo nov pomen ideji "služenja denarja". To je močno povečalo razpoložljivo ponudbo, čeprav so Indijanci v regiji še naprej raje imeli originalno ročno izdelano, vendar bolj nepravilno različico. Wampum je postal zakonito plačilno sredstvo v Novi Angliji leta 1637.
Istega leta so bili Pequoti skoraj iztrebljeni med vojno z angleškimi kolonisti v Connecticutu. Čeprav so bili Metoaci podrejeni in zato nominalno zavezniki Pequotov, jih je le malo pomagalo Pequotom med konfliktom. Ko so Angleži uničili njihovo utrdbo pri Mysticu, so Pequoti zapustili svoje vasi in pobegnili. Ko so jih Angleži in njihovi zavezniki Mohegan in Narragansett lovili, so se nekatere skupine zatekle k Metoacom na Long Islandu. Metoaci pa so se zavedali, "kam piha veter" in niso imeli veliko ljubezni do svojih nekdanjih gospodarjev. Namesto da bi si nakopali jezo Angležev s pomočjo beguncem Pequotov, so Montauki obiskali Fort Saybrook in se postavili pod angleško zaščito. Vendar je bila cena miru pomoč Angležem pri uničenju Pequotov. Nekaj Pequotov na Long Islandu so ujeli in usmrtili Metoaci, njihove glave pa so dostavili Angležem v Fort Saybrook. Po mirovni pogodbi, podpisani v Hartfordu leta 1638, je majhna skupina Pequotov, ki se jim je uspelo predati, postala podrejena Montaukom in se je smela naseliti na Long Islandu. Vendar so morali Montauki, da bi jih obdržali, plačevati letni davek v obliki wampuma angleškemu guvernerju New Havena.
Leta 1640 so prvi angleški naseljenci iz Nove Anglije prispeli v Southampton na vzhodnem koncu Long Islanda. Ker je bilo na zahodnem koncu New Netherlandsa tako malo nizozemskih kolonistov, je bila drugi skupini Angležev dovoljena naselitev blizu Hempsteada na zemlji, ki so jo zahtevali Nizozemci. Metoaci niso le začeli izgubljati svoje zemlje Evropejcem, ampak so bili tudi bolj izpostavljeni epidemijam. Čeprav je po letu 1610 potekala neka trgovina, se stalna nizozemska prisotnost med Metoaci ni začela pred letom 1625, ko je Pieter Minuit kupil otok Manhattan od Indijancev Manhattan za petindvajset dolarjev v trgovskem blagu. Na južnem koncu otoka je bila zgrajena utrdba, za kmete, ki so jih pripeljali za oskrbo garnizije, pa je bilo ustanovljeno majhno mesto (Novi Amsterdam). Leta 1636 se je prva nizozemska naselbina na Long Islandu (Nieuw Amersfoort) začela na kraju, imenovanem Flatlands (Flatbush). Sčasoma se je ime spremenilo v Breukelen (Brooklyn), vendar je bilo do leta 1639 tako malo Nizozemcev, da so Manhattni še naprej živeli na severnem koncu svojega otoka. Tega leta se je Nizozemska zahodnoindijska družba odločila, da se odpove svojemu monopolu v trgovini s krznom in dovoli posameznim nizozemskim kolonistom, da se pridružijo trgovini.