Glukagonu podobni peptid 1 (GLP-1, angl. glucagon-like peptide-1) je peptidni hormon, ki nastane iz proglukagona v enteroendokrinih celicah L distalnega dela tankega črevesa.Deželak, Matjaž, Bavec, Aljoša (2013). Peptidni agonisti receptorja za glukagonu podobni peptid-1 ter njihova uporaba pri zdravljenju sladkorne bolezni tipa 2 in debelosti. Farmacevtski vestnik, letnik 64, številka 3, str. 211-217. Ob navzočnosti hranil v prebavilih se izloča v kri, spodbuja izločanje inzulina, zmanjša izločanje glukagona ter upočasni praznjenje želodca.https://www.termania.net/slovarji/slovenski-medicinski-slovar/5532171/peptid?page=2&query=Peptid&SearchIn=All, Slovenski medicinski e-slovar, vpogled: 31. 8. 2025. V obdobju nehranjenja se izloča le v nizkih bazalnih količinah, po zaužitju hrane pa se njegove koncentracije v krvnem obtoku naglo, v nekaj muntah dvignejo.Drucker D. J. Mechanisms of Action and Therapeutic Application of Glucagon-like Peptide-1, Cell Metabolism, vol. 27, št 4, 2018, str. 740-756

GLP-1 ima preko vezave na receptor za GLP-1 pomembno vlogo v patofiziologiji sladkorne bolezni tipa 2 in debelosti. Razumevanje njegovih funkcij v telesu je pripeljalo do razvoja nove skupine učinkovin, agonistov receptorja za glukagonu podobni peptid 1 (na primer liraglutid in semaglutid), ki so se sprva uporabljali le za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 1, kasneje pa tudi debelosti. Sam GLP-1 za klinično uporabo ni primeren, saj ga že po eni do dveh minutah inaktivira encim dipeptidil peptidaza IV.

Izražanje genov GLP-1 nastaja v celicah L iz proglukagona. Gen za proglukagon se izraža v številnih organih, vključno s trebušno slinavko (celice α v Langerhansovih otočkih), črevesjem (celice L) in možgani (možgansko deblo in hipotalamus). Izražanje gena za proglukagon v trebušni slinavki spodbudita postenje in hipoglikemija, zavira pa ga inzulin. Nasprotno pa je njegovo izražanje v črevesju zmanjšano med postenjem in spodbujeno po zaužitju hrane. Pri sesalcih transkripcija gena za proglukagon sproži nastanek iste mRNK v vseh treh organih; le-ta nadalje s procesom prevajanja povzroči nastanek hormonskega predhodnika proglukagona, ki je zgrajen iz 180 aminokislin. Nato pa s s tkivno specifičnimi potranslacijskimi modifikacijami iz njega nastanejo različni peptidi v različnih tkivih.

V celicah α v trebušni slinavki se proglukagon razcepi s prohormonsko konvertazo 2 in nastanejo glicentinu sorodni pankreatični peptid (GRPP, glicentin-related pancreatic peptide), glukagon, vmesni peptid 1 (IP-1, intervening peptide-1) in poglavitni proglukagonski fragment (MPGF, major proglucagon fragment).

V črevesju in možganih nastane iz proglukagona s pomočjo encima prohormonska konvertaza 1/3 glicentin, ki se lahko nadalje pretvori v GRPP in oksintomodulin, GLP-1, vmesni peptid 2 (IP-2, intervening peptide-2) in glukagonu podobni peptid 2 (GLP-2, glucagon-like peptide-2).

Izločanje GLP-1 nastaja v črevesnih celicah L, v katerih se shranjuje v sekretornih zrncih ter se izloča v jetrni portalni sistem. Celice L se nahajajo zlasti v distalnem vitem in debelem črevesu, pa tudi v teščem črevesu in dvanajstniku. Celice L so triangularne epitelne celice odprtega tipa, ki so v neposrednem stiku s črevesno svetlino in živčno-žilnim tkivom, stulirajo pa jih različna hranila ter živčni in endokrini dejavniki.

GLP-1 se izloča dvofazno; zgodnji fazi, ki se začne 10–15 minut po zaužitju obroka, sledi 30–60 minut po obroku daljša druga faza. Ker se večina celic L nahaja v distalnem vitem in debelem črevesu, so dražljaji za sproščanje v zgodnji fazi verjetno povezani z živčnim signaliziranjem, črevesnimi peptidi ali živčnimi prenašalci. Drugi dokazi nakazujejo, da celice L v teščem črevesu zadoščajo za sprostitev GLP-1 v zgodnji fazi, stimulirajo pa jih neposredno hranila v črevesni svetlini. Bolj enotni so si raziskovalci glede stimuliranja celic L v drugi fazi, in sicer se naj bi ta zgodila zaradi neposrednega stika celic L s hranili v črevesni svetlini. Pri tem je zato pomembna hitrost praznjenja želodca, ki vpliva na prehod hranil dalje v tanko črevo, kjer se lahko zgodi neposredna stimulacija. Eden od učinkov GLP-1 je upočasnjeno praznjenje želodca, s čimer zavira tudi lastno izločanje (negativna povratna zanka) po prvotni aktivaciji po zaužitju obroka.

Funkcije Glavna fiziološka funkcija GLP-1 je spodbujanje celic beta trebušne slinavke k izločanju inzulina. Nadalje GLP-1 zavira izločanje glukagona, upočasnjuje praznjenje želodca in spodbuja občutek sitosti.Jensterle Sever M. Vloga glukagonu podobnega peptida-1 v reproduktivnem zdravju. V: Jensterle Sever, Mojca, Kocjan, Tomaž, Kotnik, Primož, Battelino, Tadej, Janež, Andrej. Izbrana poglavja iz endokrinologije. Medicinska fakultete, Katedra za interno medicino, Katedra za pediatrijo Združenje endokrinologov Slovenije, 2023, 21−32. Spodbujanje občutka sitosti najverjetneje dosega preko učinka na receptorjev GLP-1 v možganih.Jensterle Sever, Mojca, Janež, Andrej (2016). Visceralna debelost. Farmacevtski vestnik, letnik 67, številka 2/3, str. 105-116.

Po vezavi GLP-1 na receptorje za GLP-1, ki so prisotni v celicah β v trebušni slinavki, se receptorji sklopijo s podenotami beljakovine G in aktivirajo adenilat ciklazo, ki poveča proizvodnjo cAMP iz ATP-ja. Sledi aktivacija sekundarnih presnovnih poti, vključno s protein kinazo A (PKA) in Epac2, ter spremejena aktivnost ionskih kanalčkov, kar povzroči povečanje koncentracije Ca2+ v citosolu in posledično pospešeno eksocitozo inzulin vsebujočih zrnc. Med tem dogajanjem zagotavlja vplavljanje glukoze v celice dovolj ATP-ja, da se ohranja stimulatorni učinek.

Glej tudi agonist receptorja za glukagonu podobni peptid 1

Sklici

Kategorija:Inkretini