Kraljevi grad v Varšavi ( ) je državni muzej in nacionalni zgodovinski spomenik, ki je nekoč služil kot uradna kraljeva rezidenca več poljskih monarhov. Osebne pisarne kralja in upravne pisarne kraljevega dvora so bile v gradu od 16. stoletja do dokončne delitve Poljske leta 1795. Kraljevi grad, ki stoji na Grajskem trgu, ob vhodu v staro mestno jedro, hrani pomembno zbirko poljske in evropske umetnosti.

Kraljevi grad je bil priča številnim pomembnim dogodkom v poljski zgodovini; ustavo z dne 3. maja 1791, prvo te vrste v Evropi in drugo najstarejšo kodificirano nacionalno ustavo na svetu, je tukaj sestavil parlament. Stavba je bila po delitvi Poljske preoblikovana v neoklasicističen slog. V času Druge poljske republike (1918–1939) je bil sedež poljskega voditelja države in predsednika. Druga svetovna vojna je stavbo popolnoma uničila; septembra 1939 so jo zanetila lovska letala Luftwaffe, nato pa so jo po neuspeli Varšavski vstaji leta 1944 razstrelili nacisti.

Leta 1965 so bili ohranjeni fragmenti zidov, kleti, sosednja palača z bakreno streho in Kubickijeve arkade registrirani kot zgodovinski spomeniki. Obnova je bila izvedena v letih 1971–1984, med katero je grad ponovno dobil prvotni videz iz 17. stoletja. Leta 1980 sta Kraljevi grad in okoliško staro mestno jedro postala del svetovne dediščine UNESCO. Je drugi najbolj obiskan umetnostni muzej na Poljskem (za gradom Vavel v Krakovu) in 31. najbolj obiskan umetnostni muzej na svetu z več kot 2,14 milijona obiskovalcev leta 2024.

Zgodovina Pregled Zgodovina gradu sega v 14. stoletje, ko je bil zgrajen prvi grajski stolp, utrjeni kompleks pa je bil sprva uporabljen kot rezidenca mazovskih vojvod. V začetku 17. stoletja je bil imenovan za zamenjavo gradu Vavel v Krakovu kot sedež kralja, parlamenta (poslanske zbornice in senata) in Poljsko-litovske skupnosti. Srednjeveško gotsko strukturo sta arhitekta Matteo Castelli in Giovanni Battista Trevano preoblikovala v italijanski manierističen slog. Baročno skrajno vzhodno krilo je zasnoval Gaetano Chiaveri in je bilo dokončano leta 1747.

Grad v srednjem veku

Leta 1339 je apostolski legat v VaršaviEwa Suchodolska. "Zamek książąt mazowieckich (ok. 1300 – 1526)" obravnaval primer, ki ga je poljski kralj Kazimir III. Poljski vložil proti nemškemu tevtonskemu redu. Trdil je, da so nezakonito zasegli del poljskega ozemlja – Pomorjansko in Kujavsko regijo. Dokumenti v tem primeru so najzgodnejši pisni dokazi o obstoju Varšave. Takrat je bilo utrjeno mesto, obdano z zemeljskimi in lesenimi obzidji tam, kjer danes stoji kraljevi grad, sedež Trojdena, mazovijskega vojvode. Konec 13. stoletja, med vladavino vojvode Konrada, je bil zgrajen leseno-zemeljski dvorec, imenovan Mali dvorec (). Naslednji vojvoda, Kazimir I. Poljski, se je odločil zgraditi Veliki stolp (), morda eno prvih opečnih stavb v Varšavi.

Sredi 14. stoletja je bil zgrajen grajski stolp, katerega ostanki do prvega nadstropja so se ohranili do danes. Med vladavino vojvode Januša I. starejšega nad Mazovijo je bila med letoma 1407 in 1410 zgrajena Curia Maior (Veliki dvorec). Njegovo pročelje, ki je leta 1944 še vedno stalo, so Nemci porušili, a je bilo od takrat obnovljeno. Značaj nove rezidence in njena velikost (47,5 m/14,5 m) sta odločila o spremembi statusa stavbe, od leta 1414 pa je delovala kot knežji dvorec.

Renesansa

Ko je bila Mazovska vojvodina leta 1526 vključena v Poljsko kraljestvo, je stavba, ki je bila do takrat grad mazovskih vojvod, postala ena od kraljevih rezidenc. Od leta 1548 naprej je v njej prebivala kraljica Bona Sforza s hčerkama Izabelo, ki je postala ogrska kraljica, Katarino, ki je kasneje postala švedska kraljica, in Ana Jagelo, kasneje poljsko kraljico. V letih 1556–1557 in leta 1564 je poljski kralj Sigismund II. Avgust sklical kraljeve parlamente v Varšavi. Sestali so se v gradu. Po Lublinski uniji (1569), s katero sta se Poljska krona in Velika litovska kneževina združili v eno samo državo, je bil Varšavski grad redno prizorišče sestankov parlamenta Države obeh narodov. V letih 1569–1572 je kralj Sigismund II. Avgust začel s prenovami gradu, arhitekta pa sta bila Giovanni Battista di Quadro] in Giacopo Pario.

Velika kurija je bila preurejena tako, da je postala prostor za sestanke parlamenta, s prostori za poslansko zbornico (Sejm – delegati plemstva) v pritličju (Stara poslanska zbornica) in senatno dvorano (kjer so senatorji razpravljali v prisotnosti kralja) v prvem nadstropju. To je bil eden prvih poskusov v Evropi, da bi zgradili stavbo, ki bi se uporabljala izključno za parlamentarne namene. Parlamentarni značaj Velike kurije poudarjajo poslikave na fasadi – grbi Poljske, Litve in različnih regij, iz katerih so bili izvoljeni delegati. Ob Veliki kuriji je bila zgrajena nova stavba v renesančnem slogu, znana kot kraljeva hiša. Kralj je tam prebival, ko je zasedal parlament.

Vasovo obdobje in potop

Naslednje spremembe gradu so bile narejene v času vladavine Sigismunda III. Vase, ki je kraljevo rezidenco preselil iz Krakova v Varšavo. V letih 1598–1619 je bil grad povečan. Za obnovo je bil zadolžen Giovanni Trevano. Njegove načrte je verjetno spremenil beneški arhitekt Vincenzo Scamozzi.

Med letoma 1601 in 1603 je Giacomo Rodondo dokončal novo severno krilo. Od leta 1602 se je s kamnoseštvom ukvarjal Paolo del Corte. Kasneje, po letu 1614, ko je vodstvo prevzel Matteo Castelli, je bilo zgrajeno zahodno krilo (s strani današnjega trga Plac Zamkowy) kot pisarna in maršalov urad. Južno krilo je bilo zgrajeno na koncu. Na ta način so zgradili petkrilni stolp v manieristično-zgodnjem baročnem slogu. Leta 1619 je bil dokončan Novi kraljevi stolp (), imenovan tudi Sigismundov stolp. Bil je visok 60 metrov in je bil postavljen sredi novozgrajenega zahodnega gradu, dolgega 90 metrov. Na vrhu stolpa je bila postavljena ura z pozlačenimi kazalci in bakreno številčnico. Zvonik novega stolpa je bil visok 13 metrov in je imel drsne gumbe ter bakreno zastavo na vrhu.

29. oktobra 1611 se je v senatorski sobi car Vasilij IV. Ruski, ki ga je ujel hetman Stanislav Żółkiewski, poklonil poljskemu kralju Sigismundu III. Vasi.

Sigismund III. in njegovi nasledniki iz dinastije Vasa — Vladislav IV. Poljski in Ivan II. Poljski — so na gradu zbrali mnoga bogata umetniška dela, kot so orientalske tkanine, tapiserije in številne slike znanih umetnikov, kot so Tizian, Paolo Veronese, Jacopo in Leandro Bassano, Tintoretto, Palma il Giovane, Antonio Vassilacchi, Tommaso Dolabella, Guercino, Guido Reni, Joseph Heintz starejši, Bartholomeus Spranger, Roelant Savery, Rembrandt, Pieter Soutman, Peter Danckerts de Rij, Peter Paul Rubens, Jan Brueghel starejši, Daniel Seghers, Georg Daniel Schultz in skulpture Giambologne, Giovannija Francesca Susinija in Adriaena de Vriesa. Ta sijajna umetniška dela so bila uničena ali izropana med vdori Švedske in Rusije na Poljsko med potopom v letih 1655–1657. Švedi so odnesli vse neprecenljive slike, pohištvo, tapiserije, kraljevo knjižnico, kronski arhiv, številne skulpture, cela tla in kraljeve zastave. V gradu so imeli vojaško poljsko bolnišnico Lazareth, kar je dodatno prispevalo k opustošenju stavb. Nekaj mesecev pozneje so vojske uničile preostanek, izropale večino bakrenih elementov in raztrgale preostanek grajskih tal.

Večina ohranjenega grajskega pohištva iz obdobja Vasa je našla svoje mesto v zbirki vizitacijskega samostana v Varšavi kot donacija zadnjega Vasa, Ivana II. Kazimirja, in njegove žene francoskega rodu Marije Luise Gonzaga.Agnieszka Fryz-Więcek (2005). Świat ze srebra. Muzeum Narodowe w Krakowie. p. 55.

Leta 1628 je bila na gradu uprizorjena prva poljska opera – Galatea. Veliko operno dvorano (dvonadstropno, dolgo več kot 50 m), ki je obstajala na kraljevem gradu, so porušili Švedi in Nemci, v 1660-ih pa jo je obnovil kralj Ivan II. Kazimir."Sala operowa". Opera i teatr Władysława IV (in Polish). Archived from the original on 20 August 2011. Retrieved 23 July 2008.

Pozno baročno obdobje Leta 1657 se je začela obnova gradu pod vodstvom italijanskega arhitekta Izydorja Affaita. Zaradi pomanjkanja denarja se naslednji poljski kralj Mihael I. Poljski ni odločil za korenito obnovo, temveč se je omejil le na obnovo uničenih stavb. Zaradi slabega stanja rezidence se je moral leta 1669 preseliti v grad Ujazdów. Do leta 1696, ko je umrl naslednji poljski kralj Jan III. Sobieski, niso bila izvedena nobena resnejša dela. Dela so bila omejena le na tekoče preglede stanja stavbe. V gradu so še naprej potekala zasedanja parlamenta, pa tudi različni državniški dogodki, na primer, ko so se pruski vojvode Hohenzollerji poklonili poljskim kraljem, in ko je kralj sprejemal veleposlanike tujih držav.

Po izvolitvi Avgusta II. na volitvah leta 1697 je grad spet začel propadati. Nov konflikt s Karlom XII. Švedskim je znatno omejil kraljev proračun. Kljub težavam je Avgust II. leta 1698 naročil projekt obnove rezidence. Leta 1700 ga je izvedel Johann Friedrich Karcher, ki je prišel iz tujine. 25. maja 1702 so Švedi ponovno zavzeli kraljevi grad v Varšavi in zgradili bolnišnico s 500 posteljami, v poslansko zbornico in ministrske sobe pa so namestili hlev. Med obleganjem poljske vojske leta 1704 je bil grad ponovno zavzet. Vendar ga je kmalu znova zavzela švedska vojska. Leta 1707 so ruske zavezniške čete na podlagi mirovne pogodbe med Avgustom II. in Karlom XII. Švedskim vstopile v Varšavo, ruski car Peter I. pa se je naselil v gradu. Po dveh mesecih so se ruske sile umaknile iz Varšave in s seboj odnesle umetniška dela iz gradu, vključno s slikama Tommasa Dolabelle, med katerimi sta bili dve zelo pomembni za Ruse: Obramba Smolenska in Ruski car Vasilij IV. prisiljen poklekniti pred poljskim kraljem Sigismundom III. Poljskim. Operna dvorana Vladislava IV. je bila popolnoma uničena in ni bila nikoli obnovljena.

Obnova po Karcherjevih načrtih se je začela med letoma 1713 in 1715. Leta 1717 je bila parlamentarna dvorana popolnoma obnovljena. Služila je saškim vladarjem kot kronacijska dvorana. V naslednjih letih, med letoma 1722 in 1723, so bile preurejene tudi druge grajske dvorane – pod vodstvom arhitekta Joachima Daniela von Jaucha je bila zgrajena nova senatna dvorana, vsa oprema pa je bila preseljena iz stare na novo lokacijo, vključno z: 60 poljskimi deželnimi emblemi, oblogami, letvami in lizenami. 31. maja 1732 je v gradu izbruhnil požar, ki je uničil zahodno fasado in del Sigismundovega stolpa ter zunanje fasadne skulpture, znane kot armatura.

Naslednji projekt obnove kraljevega gradu se je pojavil po izvolitvi Avgusta III. na poljski prestol leta 1733. Novi načrti, ki jih je leta 1734 oblikoval in leta 1737 razvil arhitekt Gaetano Chiaveri, so med drugim predvidevali rekonstrukcijo grajske fasade na strani Visle v rokokojskem slogu, ki naj bi oblikovala novo tako imenovano saško fasado in preureditev severovzhodnega dela z Altanskim stolpom, kjer je bila predvidena nadgradnja treh dvonadstropnih rizalitov. Obnova po teh načrtih je bila z različno intenzivnostjo izvedena med letoma 1740 in 1752. V obdobju 1740–1747 je bila fasada na strani Visle obnovljena v poznobaročnem slogu (arhitekti: Gaetano Chiaveri, Carl Friedrich Pöppelmann, Jan Krzysztof Knöffel). Eden najboljših kiparjev, ki so v tem obdobju delali na gradu, je bil Jan Jerzy Plersch, ki je izdelal kraljeve okrasne okvirje, letve in kipe, imenovane Znane figure, ki so držali kraljeve krone na vrhu srednjega rizalita saške vzpetine na strani Visle. Zadnja rekonstrukcijska dela v tem obdobju so bila končana konec leta 1763, po smrti Avgusta III., ko je Plersch izdelal zadnje skulpture in okvirje s pokrajinskimi emblemi za parlamentarno dvorano.

Razsvetljensko obdobje