Bahrijski mameluki (arabsko المماليك البحرية, latinizirano al-Mamalik al-Baḥariyya), včasih imenovani tudi Bahridi, so bili vladarji Mameluškega sultanata v Egiptu. Vladali so od leta 1250 do 1382 kot nasledniki Ajubidov. Člani vladajočega razreda Mamelukov so bili odkupljeni in nato osvobojeni sužnji (mameluki), najmočnejši med njimi pa so prevzeli vlogo kairskega sultana. Več bahrijskih mameluških sultanov je poskušalo vzpostaviti dedne dinastije prek svojih sinov, vendar so bili ti poskusi neuspešni, saj je vloga sultana po njegovi smrti pogosto prešla na drugega močnega Mameluka.
Bahrijski mameluki so bili večinoma kipčaškega (turškega) porekla. Štirinajst od osemnajstih sultanov med letoma 1279 in 1390 je bilo iz klana Kalavunidov.Jo Van Steenbergen, "The Mamluk Sultanate as a military patronage state: Household politics and the case of the Qalāwūnid Bayt (1279-1382)." Journal of the Economic and Social History of the Orient 56.2 (2013): 189–217.Po letih 1382/1390 so jih nasledili Burdžidi, po poreklu večinoma Čerkezi.
Ime Bahri ali Bahrija pomeni 'z reke' in se nanaša na lokacijo njihovih prvotnih vojašnic na otoku Roda na Nilu (Nahr al-Nil) v Kairu. Citadelo al-Roda je zgradil ajubidski sultan as-Salih Ajub.
Zgodovina Mameluki so oblikovali eno najmočnejših in najbogatejših cesarstev tistega časa, ki je trajalo od leta 1250 do 1517 in obsegalo Egipt, severno Afriko in Levant.
Razvoj Ko je ajubidski sultan as-Salih Ajub leta 1250 umrl, so njegovi sužnji mameluki umorili njegovega sina in naslednika al-Muazama Turanšaha. Egiptovska sultanka je postala al-Salihova vdova Šadžar al-Dur, ki se je poročila z vrhovnim poveljnikom mamelukov, emirjem Ajbakom, in abdicirala. Ajbak je postal sultan in vladal od leta 1250 do 1257.
Mameluki so v desetih letih utrdili svojo oblast in sčasoma ustanovili Bahridsko dinastijo. Pri utrjevanju oblasti jim je posredno pomagalo mongolsko opustošenje Bagdada leta 1258, ki je dejansko uničilo Abasidski kalifat. Kairo je posledično postal pomembnejši od Bagdada in bil od takrat prestolnica Mamelukov.
thumb|200px|Ustoličenje kneza, verjetno kneza Egipta; Maqamat of al-Hariri
Mameluki so bili izkušeni konjeniki, ki so združili izkušnje turških stepskih ljudstev, iz katerih so izhajali, z organizacijsko in tehnološko dovršenostjo arabske konjenice. Leta 1260 so v bitki pri Ajn Džalutu v današnjem Izraelu premagali mongolsko vojsko in sčasoma prisilili napadalce, da so se umaknili na ozemlje današnjega Iraka.Abu Al-Fida, str. 66-87 Poraz Mongolov je okrepil položaj Mamelukov v južnem sredozemskem bazenu.Shayyal, str. 123/vol.2 Bajbars, eden od mameluških poveljnikov v bitki, je po umoru sultana Kutuza, postal novi sultan sultanata.
Leta 1250 je bil Bajbars, eden od mameluških poveljnikov, ki so branili Mansuro pred križarskimi vitezi Ludvika IX. Francoskega. Slednji je bil kasneje v bitki pri Fariskurju dokončno poražen, ujet in nato odkupljen. Bajbars je sodeloval tudi pri mameluškem prevzemu Egipta. Leta 1261 je potem, ko je postal sultan, v Kairu ustanovil marionetni Abasidski kalifat. Mameluki so se kasneje borili proti ostankom križarskih držav v Palestini, dokler niso leta 1291 dokončno zavzeli Akre.
Tatari in Mongoli V Egipt se je priselilo veliko Tatarov in dobilo službo pri Bajbarsu. Bajbars je v bitki pri Elbistanu ponovno premagal Mongole in poslal abasidskega kalifa z le 250 možmi, da bi poskusil zavzeti Bagdad. Njihov poskus ni uspel. Leta 1266 je Bajbars opustošil Kilikijsko Armenijo in leta 1268 zavzel Antiohijo, ki je bila v posesti križarjev. Poleg tega se je boril proti Seldžukom in Asasinom. Pred svojo smrtjo leta 1277 je muslimansko oblast prvič razširil tudi v Nubijo.
Sultan Kalavun je leta 1280 zatrl upor v Siriji, ki ga je vodil Sunkur al-Aškar,Abu Al-Fida, str. 66–87/ Year 697H. in leta 1281 pred Homsom ustavil še eno mongolsko invazijo, ki jo je vodil Abaka kan. Ko je mongolska grožnja minila, je leta 1289 ponovno zavzel križarski Tripoli. Njegov sin Halil je leta 1291 zavzel Akro, zadnje križarsko mesto v Levantu.
thumb|Zlata horda leta 1389
Mongoli so ponovno napadli leta 1299Abu Al-Fida, pp. 66–87/ Year 699H in bili leta 1303 v bitki pri Šahabu ponovno poraženi.Abu Al-Fida, pp. 66-87/ Year 702H Egiptovski mameluški sultani so navezali stike z Zlato hordo, ki se je spreobrnila v islam Shayyal, str. 141/vol2 in leta 1322 sklenili mirovni sporazum z Mongoli.Shayyal, str. 187/vol. 2
Sultan al-Nasir Mohamed se je leta 1319 poročil z mongolsko princeso. Njegovi diplomatski odnosi so bili obsežnejši od odnosov katerega koli prejšnjega sultana in so vključevali bolgarske, indijske in abesinske mogotce, pa tudi papeža, aragonskega kralja in francoskega kralja.Shayyal, str. 187–188 /vol.2 Al-Nasir Mohamed je leta 1311 organiziral ponovno kopanje kanala, ki je povezal Aleksandrijo z Nilom. Umrl je leta 1341.
Upad Nenehne menjave sultanov, ki so sledile, so povzročile velike nerede v provincah. Poleg tega je Egipt in Levant leta 1349 prizadela črna smrt, ki naj bi ubila veliko prebivalcev.Shayyal, str. 194/vol.2
Leta 1382 je bil zadnji bahrijski sultan Hadži II. odstavljen s prestola in sultanat je prevzel čerkeški emir Barkuk. Leta 1389 je bil Barkuk izgnan, a se je leta 1390 vrnil na oblast. Z njegovo vrnitvijo se je začelo obdobje burdžidskih mamelukov.Al-Maqrizi, str.140-142/vol.5
Vojaška organizacija Vojsko v času Bahridov se lahko na splošno razdeli v več segmentov.
Mameluki so bili jedro tako politične kot vojaške moči. Ti sužnji vojaki so bili razdeljeni na hasake, primerljive s cesarskimi gardami, kraljeve mameluke neposredno pod sultanovim poveljstvom in običajne mameluke, običajno dodeljene lokalnim emirjem.
Al-halka so bili pretežno profesionalni svobodnjaki pod neposrednim sultanovim poveljstvom.
Vafidijo so tvorili Turki in Mongoli, ki so po mongolski invaziji prestopili na stran dinastije in običajno dobili zemljo v zameno za vojaško službo. Bili so zelo cenjeni vojaki.
V preostalih enotah so bili Beduini iz različnih plemen, Turkomani in drugi Arabci.
Seznam bahridskih sultanov Vladarsko ime/imena Osebno ime Vladanjeal-Malik Ismet ad-Din Um-Halil Šadžar al-Dur1250–1250al-Malik al-Muiz Iz al-Din Ajbak al-Džavšangir al-Turkmani al-Salihi Iz-ad-Din Ajbak1250–1257Sultan al-Ašraf Muzafar ad-Din Musa1250–1252Sultan al-Mansur Nur ad-Din Ali1257–1259Sultan al-Muzafar Sajf ad-Din Kutuz1259–1260Sultan Abul-Futuh – al-Zahir - al-Bundukdari - Rukn ad-Din Bajbars I. 1260–1277Sultan al-Said Nasir-ad-Din Mohamed Barak Kanمحمد برکہ خان1277–1279Sultan al-Adilسلطان العادل Badr-al-Din Solamiš بدر الدین سُلامش1279al-Mansur – المنصور al-Alfi - الالفیas-Salehi - الصالحی Sajf-ad-Din Kalavunسیف الدین قلاوون 1279–1290Sultan al-Ašrafسلطان الاشرف Salah-ad-Din Halilصلاح الدین خلیل1290–1293al-Nasirالناصر Nasir-ad-Din Mohamedناصر الدین محمد1293–1294 (first reign)al-Adil al-Turki al-Mughliالعادل الترکی المغلی Zajn-ad-Din Kitbugaزین الدین کتبغا 1294–1297al-Mansurالمنصور Husam-ad-Din Lačinحسام الدین لاچین1297–1299al-Nasirالناصر Nasir-ad-Din Mohamedناصر الدین محمد1299–1309 (drugič)Sultan al-Muzafar Al-Džašankirسلطان المظفرالجاشنکیر Rukn-ad-Din Bajbars II.رکن الدین بیبرس 1309al-Nasirالناصر Nasir-ad-Din Mohamedناصر الدین محمد1309–1340(tretjič)al-Mansurالمنصور Sajf-ad-Din Abu-Bakrسیف الدین أبو بکر1340–1341al-Ašrafالأشرف Ala-ad-Din Kudžukعلاء الدین کجک1341–1342Sultan al-Nasir سلطان الناصر Šihab-ad-Din Ahmedشھاب الدین أحمد1342Sultan as-Salihسلطان الصالح Imad-ad-Din Ismailعماد الدین إسماعیل1342–1345Sultan al-Kamilسلطان الکامل Sajf-ad-Din Šaban I.سیف الدین شعبان اول1345–1346Sultan al-Muzafarسلطان المظفر Sajf-ad-Din Hadži I.سیف الدین حاجی اول1346–1347al-Nasir Abu al-Maliالناصر أبو المعالی Badr-ad-Din al-Hasan بدر الدین الحسن1347–1351 (prvič)Sultan as-Salehسلطان الصالح Saleh-ad-Din bin Mohamed صلاح الدین بن محمد1351–1354al-Nasir Abu al-Mali Nasir-ad-Dinالناصر أبو المعالی ناصر الدین Badr-ad-Din al-Hasan بدر الدین الحسن1354–1361 (drugič)al-Mansurالمنصور Saleh-ad-Din Mohamedصلاح الدین محمد1361–1363al-Ašraf Abu al-Mali الأشرف أبو المعالی Zajn-ad-Din Šaban II.زین الدین شعبان ثانی1363–1376Al-Mansurالمنصور Ala-ad-Din Aliعلاء الدین علی1376–1382Sultan as-Salihسلطان الصالح Saleh-ad-Din Hadži II.صلاح الدین حاجی ثانی1382 (prvič)al-Zahirالظاہر Sajf-ad-Din Barkukسیف الدین برقوق 1382–1389Sultan as-Salihسلطان الصالح المظفر المنصور Saleh-ad-Din Hadži II.صلاح الدین حاجی ثانی1389 (drugič)
Za al-Salehom je oblast v Mameluškem sultanatu leta 1389–1390 prevzel Sajf-ad-din Barkuk iz dinastije Burdžidov.
Opombe
Sklici
Viri
Al-Maqrizi, al-Mawaiz wa al-'i'tibar bi dhikr al-khitat wa al-'athar, Matabat aladab, Cairo 1996, Idem in French: Bouriant, Urbain, Description topographique et historique de l'Egypte, Paris 1895. Ayalon, D.: The Mamluk Military Society. London, 1979. Ibn Taghri, al-Nujum al-Zahirah Fi Milook Misr wa al-Qahirah, al-Hay'ah al-Misreyah 1968 Idem in English: History of Egypt, by Yusef. William Popper, translator Abu L-Mahasin ibn Taghri Birdi, University of California Press 1954. Shayyal, Jamal, Prof. of Islamic history, Tarikh Misr al-Islamiyah (History of Islamic Egypt), dar al-Maref, Cairo 1266,
Kategorija:Mameluki