Bitka pri White Plains se je odvijala med kampanjo v New Yorku in New Jerseyju v ameriški revolucionarni vojni 28. oktobra 1776, blizu White Plainsa v New Yorku. Po umiku kontinentalne vojske Georgea Washingtona proti severu iz New Yorka je britanski general William Howe izkrcal čete v okrožju Westchester v New Yorku, z namenom, da bi Washingtonu prekinil pot za umik. Washington, opozorjen na to potezo, se je umaknil še dlje in se utrdil v vasi White Plains, vendar mu ni uspelo vzpostaviti trdnega nadzora nad lokalnim višavjem. Howejeve čete so Washingtonove čete pregnale z hriba blizu vasi; po tej izgubi je Washington ukazal Američanom, naj se umaknejo še dlje proti severu.

Kasnejši britanski premiki so Washingtona preganjali čez New Jersey in v Pensilvanijo. Washington je nato prečkal reko Delaware} in presenetil brigado hesenskih čet v bitki pri Trentonu 26. decembra.

Ozadje

thumb|upright=1.3|Vojaški zemljevid Clauda Josepha Sauthiera, ki prikazuje premike čet pred, med in po bitki

Britanski general William Howe se je po evakuaciji Bostona marca 1776 pregrupiral v Halifaxu v Novi Škotski in junija začel kampanjo za prevzem nadzora nad New Yorkom.Schecter, str. 85, 97 Kampanja se je začela z neoviranimi izkrcanji na Staten Islandu v začetku julija. Britanske čete so 22. avgusta izvedle še eno neovirano izkrcanje na Long Islandu, južno od območij, kjer je kontinentalna vojska generala Georgea Washingtona organizirala pomembne obrambe okoli Brooklyn Heights.Schecter, str. 100, 118–127

Po izgubi bitke pri Long Islandu 27. avgusta sta general Washington in njegova vojska 9.000 vojakov pobegnila v noči z 29. na 30. avgust na otok York (kot so takrat imenovali Manhattan).McCullough, 1776, str. 188–191 General Howe je 15. septembra nadaljeval z izkrcanjem na Manhattanu, vendar je bil njegov napredek naslednji dan ustavljen v bitki pri Harlem Heights. Po neuspešnem izkrcanju pri Throggs Necku je 18. oktobra izkrcal čete z nekaj odpora pri Pell's Pointu, da bi začel obkolitveni manever, ki naj bi ujel Washingtonovo vojsko med to silo, njegove čete na Manhattanu in reko Hudson, ki so jo obvladovale vojaške ladje Kraljeve mornarice.Schecter, str. 179–230 Howe je postavil tabor v New Rochelleu, vendar so bili napredni elementi njegove vojske blizu Mamaronecka, le 7 milj (11 km) od White Plainsa, kjer je bilo slabo branjeno skladišče kontinentalne vojske.

Predigra

20. oktobra je general Washington poslal polkovnika Rufusa Putnama na izvidniško misijo iz svojega tabora pri Harlemu Heights.Hubbard, Robert Ernest. General Rufus Putnam: George Washington's Chief Military Engineer and the "Father of Ohio," str. 55, McFarland & Company, Inc., Jefferson, Severna Karolina. . Putnam je odkril splošno razporeditev britanskih čet in prepoznal nevarnost za vojsko in njene zaloge.Schecter, str. 232Hubbard, Robert Ernest. General Rufus Putnam: George Washington's Chief Military Engineer and the "Father of Ohio," str. 55–56, McFarland & Company, Inc., Jefferson,"""Severna Karolina. . Ko je to zvečer sporočil Washingtonu, je Washington takoj poslal Putnama z ukazom Lordu Stirlingu, čigar čete so bile najseverneje, naj takoj odkoraka v White Plains. V White Plains so prispeli 21. oktobra ob 9:00 zjutraj, čez dan pa so jim sledile druge enote vojske.Schecter, str. 233Hubbard, Robert Ernest. General Rufus Putnam: George Washington's Chief Military Engineer and the "Father of Ohio," str. 55–57, McFarland & Company, Inc., Jefferson, Severna Karolina. . Washington se je odločil umakniti večino vojske v White Plains,Lengel, str. 161 in pustil garnizijo 1.200 mož pod Nathanaelom Greenom, da brani Fort Washington na Manhattanu. Vojska generala Howa je napredovala počasi, z vojaki iz njegovega centra in desnega krila, ki so se premikali po cesti od New Rochelle do White Plains, medtem ko je enota lojalistov zasedla Mamaroneck. Slednje je tisto noč napadel odred čet Lorda Stirlinga pod Johnom Hasletom, ki je zajel več kot trideset ujetnikov in zaloge, vendar je utrpel več mrtvih in 15 ranjenih. Posledično je Howe premaknil elemente svojega desnega krila, da bi zasedel Mamaroneck.Dawson, str. 252–253 22. oktobra je Howe dobil okrepitve z izkrcanjem dodatnih 8.000 vojakov pod poveljstvom Wilhelma von Knyphausena v New Rochelle.Schecter, str. 231

Washington je 23. oktobra postavil svoj štab v hiši Elijah Miller v North White Plains in izbral obrambni položaj, ki ga je utrdil z dvema linijama jarkov.Greene, str. 52 Jarki so bili postavljeni na dvignjenem terenu, zaščiteni na desni z močvirnatim terenom blizu reke Bronx, z bolj strmimi hribi v ozadju kot mestom za umik. Ameriška obramba je bila dolga . Poleg tega, na desni, je bil Chattertonov hrib, ki je obvladoval ravnino, čez katero bi morali napredovati Britanci. Hrib so sprva zasedle milice, ki so štele nekaj sto mož, verjetno vključno z milico Johna Brooksa iz Massachusettsa.Dawson, str. 261

24. in 25. oktobra se je Howova vojska premaknila iz New Rochelle v Scarsdale, kjer so postavili tabor, ki je pokrival vzhodni breg reke Bronx. Ta poteza je bila očitno narejena v upanju, da bodo ujeli kolono Charlesa Leeja, ki je moral spremeniti svojo pot proti White Plains in izvesti prisilni nočni pohod, da bi se jim izognil.Dawson, str. 258–259 Howe je ostal v Scarsdaleu do jutra 28. oktobra, ko so se njegove sile odpravile proti White Plains, z britanskimi četami na desni pod generalom Henryjem Clintonom in predvsem hessenskimi četami na levi pod generalom von Heisterjem.Hubbard, Robert Ernest. General Rufus Putnam: George Washington's Chief Military Engineer and the "Father of Ohio," str. 57–59, McFarland & Company, Inc., Jefferson, Severna Karolina. .Dawson, str. 260

Sestava sil

Britanci in Hesseni

Britanci

Vpletene britanske čete so vključevale:Duncan, str. 254, 256, 257, 259, 261.

16. polk (lahkih) dragoncev

17. polk (lahkih) dragoncev (1759)

1. bataljon, Gardna brigada

2. bataljon, Gardna brigada

5. pehotni polk (Northumberland Fusiliers)

23. pehotni polk (Royal Welsh Fusiliers)

27. pehotni polk

28. pehotni polk

35. pehotni polk

42. (Royal Highland, The Black Watch) pehotni polk

49. pehotni polk

52. pehotni polk

1. četa, 4. bataljon, Kraljeva artilerija

2. četa, 4. bataljon, Kraljeva artilerija

4. četa, 4. bataljon, Kraljeva artilerija (posebej pohvaljena v splošnih ukazih)

5. četa, 4. bataljon, Kraljeva artilerija (pohvaljena v splošnih ukazih)

8. četa, 4. bataljon, Kraljeva artilerija (pohvaljena v splošnih ukazih)

Hessijci

Grenadirski polk von RahlSmith, str. 188.

Fusilirski polk von Knyphausen

Američani

Ameriške (kontinentalne) sile v bitki so vključevale:Fischer, str. 385–388.

Spencerjeva divizija

Parsonsova brigada pod brigadnim generalom Samuelom Holdenom Parsonsom

10. kontinentalni polk (6. Connecticut)

20. kontinentalni polk (20. Connecticut)

21. kontinentalni polk (Wardova milica)

Wadsworthova brigada pod brigadnim generalom Jamesom Wadsworthom

Gayev bataljon

Douglasov bataljon

Delawarski polk

1. newyorški polk

3. newyorški polk

1. marylandski polk

1. connecticutski polk (1775)

Brooksova newyorška milica

Grahamova massachusettska milica

Bitka

Medtem ko je Washington pregledoval teren, da bi določil najboljše mesto za postavitev svojih čet, so ga sli opozorili, da Britanci napredujejo.Lengel str. 162 Ko se je vrnil v svoj štab, je ukazal 2. connecticutskemu polku pod Josephom Spencerjem, naj upočasni britansko napredovanje in poslal Hasleta in 1. delawarski polk, skupaj z brigado Alexandra McDougalla (Rudolphus Ritzemov 3. newyorški polk, Charles Webbov 19. kontinentalni polk, William Smallwoodov 1. marylandski polk ter 1. in 2. newyorški polk), da okrepijo Chatterton Hill.

Spencerjeva sila je napredovala do položaja na stari York cesti pri Hart's corners (Hartsdale, New York) in tam so si izmenjali ogenj s Hessijci, ki jih je vodil polkovnik Johann Rall in so bili na čelu britanske leve kolone. Ko je Clintonova kolona ogrozila njihov bok, so bile te čete prisiljene v umik čez reko Bronx, ki je bil sprva urejen z vmesnimi postanki za streljanje izza kamnitih zidov, medtem ko je ogenj vojakov na Chatterton Hillu pokrival njihovo premikanje, vendar se je z pojavom dragoncev spremenil v beg. Rallove čete so poskušale zavzeti hrib, vendar so bile odbite z ognjem Hasletovih čet in milice Schecter, p. 238 in so se umaknile na bližnji hrib na isti strani reke. Ta usklajena obramba je ustavila celotno britansko vojsko, ki je manevrirala, kot da bo napadla celotno ameriško linijo. Dawson, pp. 262–263

Medtem, ko sta se Howe in njegovo poveljstvo posvetovala, je hesdenska artilerija na levi odprla ogenj na hribovsko pozicijo, kjer jim je uspelo pregnati milico v paničen umik. Prihod McDougalla in njegove brigade jim je pomagal, da so se zbrali, in vzpostavljena je bila obrambna linija, z milico na desni in kontinentalci razporejenimi vzdolž vrha hriba. Dawson, p. 263 Howe je končno izdal ukaze in medtem ko je večina njegove vojske čakala, je bil oddelek britanskih in hessenskih čet poslan, da zavzame hrib. Dawson, p. 264

Britanski napad je bil organiziran z hessenskimi polki, ki so vodili napad. Rall naj bi napadel ameriško desno, medtem ko naj bi hessenski bataljon pod polkovnikom Carl von Donopom (ki je sestavljal grenadirje Linsing, Mingerode, Lengereck in Kochler ter Donopov lastni lovski polk) napadel center. Britanska kolona pod generalom Alexander Leslijem (ki je sestavljala 5., 28., 35. in 49. pehotni polk) naj bi napadla desno. Donopova sila je imela težave pri prečkanju reke ali pa je bila neradna in elementi britanske sile so bili prvi, ki so prečkali. Rallov napad je razpršil milico na ameriški desni, kar je izpostavilo bok polkov Marylanda in New Yorka, ko so streljali z mušketami na britanske napadalce, kar je začasno ustavilo njihov napredek. Izpostavljenost njihovega boka jih je prisilila, da so začeli bojni umik, kar je postopoma prisililo preostanek ameriške linije, ki se je spopadla z drugimi segmenti britanske sile, da se je umaknila. Hasletov delawarski polk, ki je sidral ameriško levo, je zagotavljal pokrivni ogenj, medtem ko so se preostale čete umaknile na sever in so bile zadnje, ki so zapustile hrib. Dawson, pp. 265–267 Boj je bil intenziven in obe strani sta utrpeli znatne žrtve, preden so se kontinentalci disciplinirano umaknili. Schecter, p. 240

Žrtve

John Fortescue (zgodovinar) v svoji knjigi History of the British Army navaja, da je Howe imel 214 britanskih in 99 hessenskih žrtev. Boatner, p. 1201 Vendar pa Rodney Atwood poudarja, da Fortescuejeva številka za Hessene vključuje vse hesenske žrtve od 19. do 28. oktobra in da je bilo dejansko le 53 teh žrtev utrpljenih v bitki pri White Plains. Atwood, p. 75 Ta popravljena številka bi dala skupno 267 britanskih in hesenskih ubitih, ranjenih ali pogrešanih pri White Plains. Henry Dawson pa navaja Howejevo izgubo kot 47 ubitih, 182 ranjenih in štiri pogrešane. Hubbard, Robert Ernest. General Rufus Putnam: George Washington's Chief Military Engineer and the "Father of Ohio," p. 59, McFarland & Company, Inc., Jefferson, North Carolina. . Ameriške izgube so nejasne. Theodore Savas in J. David Dameron navajata med 150 in 500 ubitih, ranjenih in ujetih. Samuel Roads navaja 47 mrtvih in 70 ranjenih. Henry Dawson ocenjuje 50 mrtvih, 150 ranjenih in 17 pogrešanih za McDougallove in Spencerjeve enote, vendar nima informacij o izgubah v Hasletovem polku.

Posledice

Generala sta ostala na položaju dva dni, medtem ko je Howe utrdil položaj na Chatterton Hillu, Washington pa je organiziral svojo vojsko za umik v hribe. S prihodom dodatnih hessenskih in waldeških čet pod Lordom Percyjem 30. oktobra je Howe načrtoval napad na Američane naslednji dan. Vendar je cel naslednji dan močno deževalo in ko je bil Howe končno pripravljen za akcijo, se je zbudil in ugotovil, da mu je Washington spet ušel iz rok.