Narodni park Sarek

Narodni park Sarek () je narodni park v občini Jokkmokk na Laponskem na severu Švedske. Park, ustanovljen leta 1909, je med najstarejšimi narodnimi parki v Evropi. Meji na dva druga narodna parka, Stora Sjöfallet in Padjelanta. Oblika narodnega parka Sarek je približno krožna s povprečnim premerom približno 50 km.

Najbolj opazni značilnosti narodnega parka so šest od trinajstih švedskih vrhov nad 2000 m, ki so znotraj meja parka. Med njimi sta druga najvišja gora na Švedskem, Sarektjåkkå in Áhkká, ki je tik pred parkom. Park ima približno 200 gora nad 1800 m, od katerih jih ima 82 imena. Sarek je tudi ime geografskega območja, katerega del je narodni park. Gorsko okrožje Sarek obsega skupno osem vrhov nad 2000 m. Zaradi dolgega pohoda se gore v okrožju redko osvojijo. V narodnem parku Sarek je približno 100 ledenikov.

Sarek je priljubljeno območje za pohodnike in alpiniste. Začetnikom v teh disciplinah je priporočljivo, da se odpravijo z vodnikom, saj ni označenih poti ali nastanitev, poleg tistih v bližini meja pa sta le dva mostova. Območje je med tistimi, ki prejmejo največ padavin na Švedskem, zaradi česar je pohodništvo odvisno od vremenskih razmer. Prečkajo ga tudi turbulentni potoki, ki jih je nevarno prečkati brez ustreznega usposabljanja.

Delta reke Rapa velja za eno najbolj znanih razglednih točk v Evropi, vrh gore Skierfe pa ponuja pogled na to z ledom prekrito ledeniško dolino.

Znanstveno postajo Pårte v Sareku (znano tudi kot observatorij Pårte) je v začetku 20. stoletja zgradil švedski mineralog in geograf Axel Hamberg. Ves gradbeni material za koče so morali na gradbišče prinesti nosači.

Imena lokacij V narodnem parku Sarek, tako kot v večini Sápmija, ima veliko lokacij imena, ki izvirajo iz samskih jezikov. Ti jeziki imajo več različic in njihove pisne oblike so se sčasoma spreminjale, kar pojasnjuje, zakaj se nekatera krajevna imena v različnih virih ne ujemajo vedno.

Najpogostejša samska imena za lokacije ali značilnosti v parku so tjåkkå ali tjåkko (gora), vagge (dolina), jåkkå ali jåkko (potok), lako (planota) in ätno (reka). Primer tega je Rapaätno, kar pomeni reka Rapa. Ta imena so tudi uradna švedska imena lokacij.

Geografija

Lega in meje Narodni park Sarek je v občini Jokkmokk, okrožje Norrbotten, Švedska, severno od arktičnega kroga, 50 km od norveške meje.

Površina parka je 1977 km2 in meji na narodna parka Padjelanta (na zahodu) in Stora Sjöfallet (na severu). Parka imata skupno površino približno 5500 km2. V bližini je tudi več naravnih rezervatov.

Topografija

Narodni park Sarek je najbolj gorata regija na Švedskem in del države, ki večinoma spominja na alpsko podeželje. V parku je 19 vrhov, višjih od 1900 m, najbolj znan je drugi najvišji vrh na Švedskem za Kebnekaise – Sarektjåkkå z višino 2089 m. Najnižja nadmorska višina v parku je na jugozahodu, blizu jezera Rittakjaure, s 477 m.

Park sestavljajo tri vrste pokrajine, med katerimi je včasih težko ločiti: velike doline, mogočne gore in visoke planote. Največja dolina v parku, ki je tudi najbolj opazna, je dolina Rapa. Ta dolina zavzema 40 km² parka, vključno z več kraki, med katerimi so najpomembnejši Sarvesvagge, ki se vzpenja vse do Padjelante, Kuopervagge – s površino skoraj 20 km² – in Ruotesvagge, obdan s številnimi ledeniki, vključno z ledeniki gore Sarektjåkkå. Med drugimi pomembnimi dolinami zunaj omrežja Rapadalen sta Kukkesvagge, ki tvori severovzhodno mejo parka in Njåtsosvagge blizu južne meje. Največja planota je Ivarlako, vzhodno od masiva Pårte, z nadmorsko višino od 660 do 850 m. Zahodno od Pårteja planota Luottolako pokriva površino 45 km² in ima še višjo nadmorsko višino, 1200–1400 m.

Med dolinami in planotami so vmes razporejene ogromne gore, pogosto z več vrhovi. Glavni so: Sarektjåkkå, highest point: Stortoppen, 2089 m Pårte, Pårtetjåkkå, 2005 m Piellorieppe, Kåtokkaskatjåkkå, 1978 m Ålkatj, (Akkatjåkko, 1974 m Äpar, 1914 m Skårki, 1842 m Ruotes, 1804 m

Hidrografija Glavna reka parka je reka Rapa (Rapaätno). Izvira iz ledenikov Sarektjåkkå in teče po dolini Rapa vse do jezera Laitaure ter se nadaljuje zunaj parka, kjer se združi z reko Mali Lule, ki ob sotočju postane pritok reke Lule. To reko napaja trideset ledenikov, kar prispeva k znatnemu pretoku. Specifični pretok, razmerje med povprečnim pretokom in porečjem teh voda, je najpomembnejši na Švedskem. Pretok močno niha glede na letni čas, saj v juliju znaša povprečno 100 m3/s, pozimi pa približno 4 m3/s, kar pomeni povprečni letni pretok približno 30 m3/s. Reka prenaša tudi znatno količino usedlin. Poleti lahko dnevno prenese do 5000–10.000 metričnih ton sedimentov. Pozimi prenese le nekaj ton na dan, kar pomeni letno skupno 180.000 metričnih ton. Sediment daje reki sivo-zeleno barvo in tvori velike delte. Glavna delta nastane ob sotočju Rapaätna z njenim glavnim pritokom, reko Sarvesjokk.

Tik pred sotočjem se reka vije skoraj 10 km in tvori območje, imenovano Rapaselet. Najbolj znana delta – in simbol parka – je delta Laitaure (Laitauredeltat), ki jo reka oblikuje, ko se poveže z jezerom Laitaure. Druge pomembne reke ustrezajo glavnim dolinam, navedenim zgoraj. Večina jih sestavlja porečje reke Male Lule. Reke v severnem delu parka se izlivajo v jezero Akkajaure v narodnem parku Stora Sjöfallet in so del hidrografskega omrežja Lule älv.

V parku je tudi več jezer. Največji sta Alkajaure (nadmorska višina 751 m) na meji med parkoma Sarek in Padjelanta ter Pierikjaure (nadmorska višina 820 m) v bližini narodnega parka Stora Sjöfallet.

Geologija Nastanek

Narodni park Sarek leži znotraj Skandinavskega gorovja, gorske verige, katere izvor je še vedno predmet razprav. Kamnine Skandinavskega gorovja so nastale med kaledonsko orogenezo, ki je oblikovala pas deformiranih in premaknjenih kamnin, danes znanih kot skandinavski kaledonidi. Kaledonske kamnine prekrivajo kamnine veliko starejših svekokarelskih in svekonorveških provinc. Kaledonske kamnine dejansko tvorijo velike pokrove (), ki so bili narinjeni čez starejše kamnine. Velik del kaledonskih kamnin je bil erodiran od njihove nastanka, kar pomeni, da so bile nekoč debelejše in bolj sosednje. Iz erozije je tudi razvidno, da so pokrovi kaledonskih kamnin nekoč segali dlje proti vzhodu kot danes. Erozija je pustila ostanke masivov kaledonskih kamnin in okna predkambrijskih kamnin. Kaledonska orogeneza je nastala zaradi trka Lavrentijske in Baltske plošče pred 450 do 250 milijoni let, ko je Japetski ocean izginil zaradi subdukcije. To se je zgodilo tik pred nastankom verige in je bilo posledica pojava preloma, ki je končno privedla do nastanka Atlantskega oceana. Veriga je po razcepu še naprej erodirala, dokler ni oblikovala peneplena.

Pred približno 60 milijoni let sta tako skandinavski kot severnoameriški del utrpela tektonski dvig. Ni jasno, kaj to povzroča, in predstavljenih je bilo več hipotez. Ena od teorij je vpliv islandske vroče točke, ki bi lahko dvignila skorjo. Druga hipoteza je, da je dvig povzročila izostaza, povezana z poledenitvami. V vseh teh primerih je dvig omogočil, da se je starodavna gorska veriga dvignila za več tisoč metrov.

Območje narodnega parka, zlasti vzhodno gorovje Sarek, je bilo zadnje v Fenoskandiji, ki je bilo ledeniško odtajano. Zadnji ostanki fenoskandijskega ledenega pokrova so se tam nekoliko stopili po 9700 letih pr. n. št..

Erozija

Gorska veriga se je obnovila in nato doživela novo obdobje ledeniške erozije. Na začetku kvartarja, pred 15 milijoni let, je prišlo do znatnega ledeniškega napredovanja. Ledeniki so začeli rasti in se premikati v doline, kjer so se postopoma združili v ledeni pokrov, ki je pokrival celotno regijo. Sledilo je več nadaljnjih poledenitev, ki so oblikovale sedanjo pokrajino z ledeniškimi dolinami, cirki, nunataki itd. Stopnja, do katere je bila veriga prizadeta zaradi erozije, je bila odvisna predvsem od strukture terena, kar pojasnjuje raznolikost topografije območja. Topografija Sareka, podobno kot Kebnekaise, je razdeljena na ostro definirana območja, zlasti glede na sosednja dva narodna parka. To je predvsem posledica obstoja diabaznih in dioritnih dajkov, ki so bolj odporni na erozijo. Park prečka preplet dajkov, ki so nastali pred 608 milijoni let, obdobje, ki verjetno ustreza prvemu pojavu preloma med nastankom oceana Iapetus. Ti dajki predstavljajo vdore v pokrov Sarektjåkkå, ki je sestavljen iz sedimentov, verjetno odloženih v prelomnem bazenu.

Ledeniki

Park ima več kot 100 ledenikov, zaradi česar je eno območij z največ ledeniki na Švedskem. Ledeniki so relativno majhni, največji je Pårtejekna v Pårteju z 11 km2. Vendar pa so nekateri drugi za Švedsko relativno veliki, saj največji švedski ledenik, Stuorrajekna v Sulitelmi (južno od Padjelante), meri 13 km2.

Razvoj ledenikov, zlasti ledenika Mikka (8 km2), preučujejo že od konca 19. stoletja, zlasti mineralog in geograf Axel Hamberg. Drugi ledeniki v parku imajo podoben razvoj kot Mikka: med letoma 1883 in 1895 so se večinoma umikali, nato pa so se med letoma 1900 in 1916 nekoliko premaknili, nakar so se spet začeli umikati. Kasneje so se stabilizirali ali povečali, kar so razlagali kot posledica povečanja zimskih padavin, povezanih z globalnim segrevanjem. Pri ocenjevanju podatkov je bil upoštevan učinek povišanih poletnih temperatur. Umikanje ledenikov se je v prvih letih 21. stoletja še posebej hitro nadaljevalo.

Divje živali Po klasifikaciji WWF je narodni park Sarek v ekoregiji skandinavskih gorskih brezovih gozdov in travnikov, manjši del pa v skandinavski in ruski tajgi. Kar zadeva floro in favno, Sarek nima velike raznolikosti vrst. To je mogoče pojasniti predvsem z dejstvom, da je večina parka, razen južnega in jugovzhodnega dela, nad mejo rasti iglavcev, ki je v tej regiji na nadmorski višini približno 500 m. Poleg tega ima narodni park Sarek za razliko od večine regije malo obsežnih jezer ali močvirij. V parku je bilo najdenih približno 380 vrst žilnih rastlin, pa tudi 182 vrst vretenčarjev, 24 sesalcev, 142 ptic, 2 plazilca, 2 dvoživki in 12 rib. Številne od teh vrst so na švedskem rdečem seznamu ogroženih vrst, zlasti veliki mesojedci.

Vegetacija sledi dokaj strogi višinski coni, kar je posledica podnebja in nakazuje podobno cono favne, čeprav je ta pogosto manj stroga.

Gorski pas Gorski pasovi so v parku relativno redki, saj je njihova zgornja meja približno 500 m pod večino nadmorskih višin na teh severnih zemljepisnih širinah. Floro tega pasu sestavljajo starorastni gozdovi iglavcev, predvsem z rdečim borom in vključno z navadno smreko. Borovci lahko zrastejo zelo visoko, zlasti tisti okoli jezera Rittak v južnem delu parka. Podrast je večinoma prekrita z mahovi in ​​lišaji, zlasti z lišaji severnih jelenov, pa tudi z Vaccinium myrtillus, Empetrum nigrum in brusnico.

Gozdovi Sareka so priljubljen habitat za številne vrste živali. Med velikimi mesojedci je rjavi medved še posebej pogost v parku in sosednjem Stora Sjöfallet. Medved se dokaj pogosto poda tudi v subalpsko regijo. Ris, ki je na Švedskem uvrščen med ogrožene vrste, se pojavlja okoli jezer Rittak in Laitaure ter v subalpskih gozdovih doline Rapa. Navadna lisica je relativno pogosta in postopoma širi svoje ozemlje v višje ležeče pasove, kjer konkurira polarni lisici. Nekateri majhni sesalci, ki so pogosti v parku, so kuna zlatica, mala podlasica in hermelin. V višje ležečih predelih tudi najdemo hermelina. Med rastlinojedci je zelo veliko losov, saj jim gozdovi in ​​vlažna območja zagotavljajo veliko hrane. V parku pogosto zrastejo do impresivne velikosti z ogromnimi rogovji.

Med pticami v Sareku so številne sove, kot je kozača in žolne, zlasti triprsti detel (Picoides tridactylus). Zelo pogosta je tudi laponska sinica (Poecile cinctus), brinovka, cikovt in vinski drozg (Turdus iliacus). Plazilci in dvoživke, kot so živorodna kuščarica, sekulja in navadni gad, so večinoma v gozdovih. Gadi v regiji Rittak pogosto dosežejo izjemne velikosti.

Subalpski pas