Lundska stolnica () je stolnica švedske luteranske cerkve v Lundu v Skaniji na Švedskem. Je sedež lundskega škofa in glavna cerkev švedske škofije. Zgrajena je bila kot katoliška stolnica nadškofije vseh nordijskih držav, posvečena svetemu Lovrencu. Je ena najstarejših kamnitih stavb, ki so še vedno v uporabi na Švedskem.
Lundska stolnica je bila imenovana »najmočnejši predstavnik romanske arhitekture v nordijskih državah«. V času gradnje sta Lund in stolnica pripadala Danski. Glavni oltar je bil posvečen leta 1145 in stolnica je bila takrat večinoma dokončana; zahodna stolpa sta bila zgrajena nekoliko kasneje. Njena arhitektura kaže jasne vplive sodobne severnoitalijanske arhitekture, ki so se prenesli prek doline Rena. Najzgodnejši arhitekt se je imenoval Donat, čeprav je njegovo natančno vlogo pri gradnji stolnice težko določiti. Nova stolnica je bila bogato okrašena s kamnito skulpturo, vključno z dvema nenavadnima kipoma v kripti, ki se tradicionalno imenujeta Veliki Finec in njegova žena, o čemer se je razvila lokalna legenda. Stolnica je bila leta 1234 v požaru močno poškodovana, večja obnovitvena dela pa so bila izvedena v začetku 16. stoletja pod vodstvom Adama van Dürena. Po reformaciji je stolnica trpela zaradi izgube dohodka in propadanja. Leta 1658 sta mesto Lund in stolnica po Roskildski pogodbi postala del Švedske. Stolnica v Lundu je bila prizorišče slovesnosti ob priznanju ustanovitve Univerze v Lundu leta 1668. Popravila so bila opravljena v 18. stoletju, leta 1832 pa je bila priporočena popolna obnova stolnice. Nato je bil velik del stolnice obnovljen večji del 19. stoletja. Dela je najprej vodil Carl Georg Brunius, kasneje pa arhitekt Helgo Zettervall, v celoti pa so bila končana šele leta 1893. Spremembe, ki so bile izvedene v 19. stoletju, so bile obsežne; med drugim je Zettervall dal porušiti celoten zahodni del, vključno s stolpoma, in ga obnoviti po lastnih načrtih.
Srednjeveška stolnica vsebuje več zgodovinskega pohištva in umetniških del. Njen glavni oltar je bil leta 1398 podarjen stolnici, v njem pa so tudi gotske korne klopi, bronasti kipi in astronomska ura iz 15. stoletja (leta 1923 je bila temeljito obnovljena). Ob gradnji je bila stolnica v Lundu bogato okrašena z romanskimi kamnitimi skulpturami. Vsebuje tudi poznosrednjeveške kamnite skulpture iz časa prenove Adama van Dürena. Po reformaciji je bila stolnica opremljena tudi z okrašeno prižnico. Novejšega datuma je velik mozaik v apsidi, ki ga je ustvaril Joakim Skovgaard in je bil nameščen leta 1927. Stolnica v Lundu ima šest cerkvenih orgel, od katerih so ene največje na Švedskem, in se uporabljajo tudi kot koncertno prizorišče.
Zgodovinsko ozadje Krščanski misijonarji iz današnje Nemčije in Anglije so bili aktivni pri pokristjanjevanju Danske in so se potegovali za vpliv nad kraljestvom. Danska je sčasoma postala del nadškofije Hamburg-Bremen. Lund je bil takrat del Danske. Z utrditvijo danske monarhije v drugi polovici 11. stoletja in s politično krizo v celinski Evropi se je danskim monarhom pojavila priložnost, da se izognejo nemškemu vplivu na cerkveno politiko na Danskem. Leta 1060 je bil v Lundu ustanovljen škofijski sedež. Hkrati je bil ustanovljen še en sedež v Dalbyju, blizu Lunda, kjer je bila cerkev Dalby zgrajena poleg tega, kar je bilo verjetno kraljeva palača. Ko pa je umrl prvi škof Lunda (Henrik Lundski), je bil v Lundu nameščen nekdanji škof Dalbyja, Egino, Dalby pa je bil opuščen kot sedež škofa. Hkrati je bil Lund leta 1103 razglašen za nadškofijski sedež, ki je nadzoroval vse nordijske države.
Stolnica ni bila prva cerkev, zgrajena v Lundu; najstarejše cerkve (ki so danes izginile) so bile v mestu zgrajene konec 10. stoletja. Na mestu lundske stolnice je verjetno konec 10. in v začetku 11. stoletja obstajala nekakšna rudimentarna naselbina, vendar tam niso našli nobenih ostankov stavb. V srednjem veku je stolnico obdajalo več stavb, ki so služile škofiji, od katerih se je ohranila le Liberiet, ki je nekoč služila kot knjižnica.
Zgodovina Ustanovitev in gradnja
Najzgodnejša pisna omemba cerkve v Lundu, posvečene svetemu Lovrencu – zavetniku lundske stolnice v srednjem veku – sega v leto 1085. Nekoliko kasnejši viri omenjajo tako novo kot staro cerkev, posvečeno svetemu Lovrencu. V 1940-ih so arheološka izkopavanja v stolnici odkrila temelje druge cerkve znotraj sedanje stavbe. Natančna starost, oblika in funkcija te predhodnice stolnice so predmet nekaj razprav. Večina znanstvenikov meni, da se je gradnja cerkve na mestu lundske stolnice začela nekje v drugi polovici 11. stoletja. Nekaj časa zatem se je na skoraj istem mestu začela graditi nova cerkev, vendar večje zasnove v obliki sedanje stolnice. Deli prejšnje cerkve so morda bili vključeni v zidove stolnice. Odločitev, da se Dalby opusti kot škofija in Lund postane edina nadškofija v Skandinaviji, je morda spodbudila spremembo načrtov.
Poleg nejasnosti, ki tako obdaja sam začetek zgodovine stolnice, je gradnja stolnice v Lundu verjetno med najbolje dokumentiranimi romanskimi cerkvami. V knjižnici Univerze v Lundu sta še vedno ohranjeni dve sodobni poročili o gradnji stolnice v obliki iluminiranih rokopisov Necrologium Lundense in Liber daticus vetustior. Obe knjigi vsebujeta zapiske, napisane v latinščini, z datumi napredovanja gradnje. Najstarejši del stolnice je velika kripta. Njen glavni oltar je bil posvečen 30. junija 1123, sledila sta severni (1126) in južni (1131) stranski oltar kripte. Šele takrat se je stolnica začela uporabljati. Zdi se, da je bila ena glavnih funkcij kripte prostor, kjer so se izvajali krsti. Glavni oltar stolnice je bil 1. septembra 1145 posvečen sveti Mariji in svetemu Lovrencu s strani drugega lundskega nadškofa Eskila na slovesnosti, ki so se je udeležili škofje iz današnje Nemčije, Danske in Švedske. Do takrat je bila gradnja stolnice bolj ali manj končana do sedanjih dimenzij.
Nenavadno za tisti čas je arhitekt stolnice znan po imenu Donat. Ime se pojavlja tako v Necrologium Lundense (kot Donatus architectus) kot v Liber daticus vetustior. Donat je bil morda odgovoren za postavitev kripte in stolnice nad tlemi vse do sedanjega severnega in južnega portala stolnice, čeprav je težko dokončno sklepati o njegovi natančni vlogi. Enako velja za njegovega naslednika, morda graditelja po imenu Ragnar. Stavba, zgrajena v času Donata in njegovega naslednika, kaže jasne vplive romanske arhitekture v Lombardiji, ki so se prenašali prek doline Rena. Zdi se, da je bil sam Donat iz Lombardije ali se je vsaj izobraževal v Lombardiji. Speyerska stolnica v zahodni Nemčiji je slogovno tesno povezana s stolnico v Lundu (zlasti kripta) in domneva se, da je Donat prišel v Lund iz Speyerja, kjer se je gradnja bolj ali manj ustavila leta 1106 po smrti cesarja Henrika IV. Pogosto so bile omenjene tudi podobnosti med stolnico v Lundu in stolnico v Mainzu, zasnova apside pa je podobna zasnovi apside bazilike svetega Servatija v Maastrichtu. Na bolj splošni ravni lahko izvor sloga stolnice v Lundu najdemo v baziliki Sant'Ambrogio (Milano), stolnici v Modeni in več cerkvah v Pavii, vse v severni Italiji. Podobne slogovne vplive je mogoče videti v drugih stolnicah na Danskem iz istega časa, na primer v stolnici v Ribeju.
Gradnja stolnice v Lundu je morala vključevati veliko število ljudi in je bila kolektivni podvig. Primerljive, a nekoliko kasnejše delavnice v kölnski in uppsalski stolnici so zaposlovale približno 100 oziroma 60 ljudi. Projekt je bil ključen za ustanovitev delavnice, kjer so se lahko izobraževali lokalni obrtniki, in s tem širil umetniške vplive iz celinske Evrope v Skandinavijo. Kamnoseški kiparji Carl stenmästare, Mårten stenmästare in Majestatis so bili verjetno vsi Skandinavci, ki so se izobraževali na gradbišču. Številne zgodnjeromanske kamnite cerkve na podeželju, zlasti v Skåniji, pa tudi v preostalem delu današnje Danske in Švedske, kažejo neposredne vplive stolnice v Lundu, zlasti cerkev Vä (Skanija). Drugi primeri so npr. cerkev Valby (Zelandija), stara cerkev Lannaskede (Småland), cerkev Hogstad (Östergötland) in cerkev Havdhem (Gotland).
Požar in popravila Tloris in postavitev stavbe, posvečene leta 1145, sta bila podobna tisti, ki jo vidimo danes. Opazna razlika je bila v tem, da je bil celoten kor ločen od ladje z zidom in rezerviran za duhovščino. Tudi stolpa sta bila zgrajena šele nekaj desetletij pozneje. Namen je bil verjetno zagotoviti stolnici oboke, vendar je bil namesto tega nameščen raven lesen strop. Stolnica je bila okrašena s stenskimi poslikavami in skoraj zagotovo z vitraži, vendar noben od teh ni ohranjen. Leta 1234 je bila katedrala močno poškodovana v velikem požaru. V naslednjih letih so cerkvi namenili velike donacije, da bi omogočili popravila. Kljub temu je bila potreba po popravilih neprekinjena skozi celotno 13. stoletje. Po požaru je bil zgoreli strop nadomeščen z opečnimi oboki. Spremenjena je bila tudi postavitev najzahodnejšega dela stavbe. Leta 1257 je izbruhnil konflikt med danskim kraljem Krištofom I. in nadškofom Jakobom Erlandsenom, deloma zaradi povečanja kora in premestitve sedežev kraljeve družine, kar je samo po sebi priča o naraščajoči moči Cerkve. V 14. in 15. stoletju sta bili dodani dve kapeli; ena je bila ob dveh najzahodnejših poljih južne stranske ladje, druga pa kot zahodni podaljšek južnega transepta. V 13. in 14. stoletju so stavbi po delih dodajali tudi opornike, da bi stabilizirali stavbo, ki je bila obremenjena zaradi novih, težjih obokov, dodanih kapel in nenehnega zvonjenja 8,5-tonskega cerkvenega zvona.
Spremembe Adama van Dürena in kasneje
Nemški kipar in graditelj Adam van Düren je očitno med letoma 1506 ali 1507 in 1524 občasno delal na obnovi in predelavi stolnice. Kljub in do neke mere zaradi del, ki so bila opravljena v preteklih stoletjih od velikega požara leta 1234, je stolnica potrebovala temeljito obnovo. Adam van Düren in njegova delavnica sta naredila več sprememb in prispevkov. V kripti je bil nameščen nov drenažni sistem, v okviru teh del pa je bil vodnjak, ki je verjetno nadomestil prejšnji vodnjak na istem mestu, okrašen s satiričnimi alegorijami. Delavnica van Dürena je ustvarila tudi dve novi okni v koru, zgradila velik opornik za podporo južnega transepta (pred letom 1513) in obnovila zatrep severnega transepta (1524) ter njegove oboke. Nova in precej večja okna s koničastimi loki so bila nameščena tako v severni steni severnega transepta kot v južni steni južnega transepta. Stolpa in zahodna fasada so bili prav tako popravljeni v letih 1512–18 in ponovno leta 1527. Trdi se, da bi se stolnica morda zrušila, če ne bi bilo dela, ki ga je opravil van Düren.
Po reformaciji v 16. stoletju je škofija izgubila velik del svojih prihodkov. Stavba je bila še vedno izpostavljena velikim obremenitvam, predvsem zaradi uporabe velikega cerkvenega zvona, in je trpela med ponavljajočimi se vojnami med Dansko in Švedsko; leta 1658 je Lund trajno postal del Švedske. Kljub van Dürenovim popravilom je bila cerkev leta 1682 opisana kot »zelo dotrajana«. V 18. stoletju so bile kapele cerkve uporabljene za pogrebe, pa tudi kot improvizirana mrtvašnica, kjer so trupla občasno puščali več let. Izvedeni so bili poskusi popravil; med drugim je bila celotna apsida razstavljena in nato ponovno postavljena. Številna popravila pa so bila bodisi začasna bodisi popolnoma škodljiva za stanje stavbe. Švedski kralj Gustav III. švedski je leta 1785 obiskal kripto in izrazil svoje nezadovoljstvo nad njenim stanjem. Leta 1812 so bile omenjene kapele iz 14. in 15. stoletja porušene.
Spremembe Carla Georga Bruniusa in Helga Zettervalla