thumb|Zemljišča, ki so jih tradicionalno naseljevali Innuji. Zemljišče Naskapi je prikazano z rumeno, zemljišče Montagnai pa z rdečo.
Montagnais ali danes Innu/Ilnu, zbirno ime Algonquian indijanskih band nastanjenih na polotoku Labradorju v Kanadi, zelo sorodni z Naskapi. Evan T. Pritchard, ekspert za Algonkinska plemena, navaja, da jim pripadajo bande Tadoussacien (Tadousac pri Swantonu in Hodgeu), Kakouchak (Kakouchaki; Hodge), Chekoutimien (Chicoutimi pri Swantonu), Nekoubaniste, Chomonchouaniste, Oumatachinrini in morda Oupapinachiouek (pri Swantonu Papinachois). Po Sultzmanu je populacija labradorskih plemen Montagnais, Naskapi in Atikamekw lahko znašala okoli 10.000 v domorodnem obdobju, medtem ko jih danes vseh skupaj živi 20.000, od tega 13.000 Montagnaisov.
Ime
Ime Montagnais prihaja iz francoske besede v pomenu 'gorjani' (), pisana na razne načine, kot Montagnar, Moatagne, Montagnie in Montainier. Pogost naziv, s katerim so jih naslavljali, je tudi Kebik, kar je morda prišlo po besedi Quebec, v irokeškem (po nekaterih algonkinskem) pa pomeni 'ozek prehod' ali where the waters narrow pri Cape Diamondu () blizu današnjega mesta Quebec. Ostali nazivi so Shoudamunk, ali "good Indians", kot so jih klicali Indijanci Beothuk, Ussaghenick, pri plemenu Malecite ali Ussagene'wi, pri Penobscotih, kar pomeni "people of the outlet". Sami sebe so Montagnaisi imenovali tudi Tshe-tsi-uetin-euerno, "people of the north-northeast" in Ne-e-no-il-no, ali "perfect people". Danes se tako Naskapi kot Montagnaisi izrekajo pod imenom Innu ali (ljudje) v njihovem jeziku.
Etnografija
Montagnaise najde že 1603. Samuel de Champlain v prostranstvih severno od reke sv. Lawrence in razni avtorji jih redno opisujejo skupaj z Naskapi, ki se od njih razlikujejo prav po svojih kulturnih etnografskih posebnostih. Populacija obeh skupin je majhna na ogromnem labradorskem območju, Montagnaisi pa so locirani ob severni obali zaliva St. Lawrencea, v gozdnatih krajih, kjer je dom wigwam iz brezove kore. Los, losos, jegulja in tjulenj so njihova glavna lovina. Njihovi sosedje Naskapi pa živijo v tundri, veliko severneje. Kultura Naskapijev je kultura karibuja, od katerega dobivajo hrano, obutev, oblačila in šotore.
Oblačila Montagnaisov so predpasniki, 'leggings' (nogavice) in mokasini, in so veliko bolj podobni svojim južnim sosedom, Indijancem Irokezi in Mi'kmaq. V nasprotju z njimi so oblačila Naskapijev krojena kot pri njihovih sosedih Eskimih, njihovih edinih tradicionalnih sovražnikih.
Značilnosti, ki so pomembne pri obeh skupinah, so povzročene le z geografsko-klimatskimi pogoji, to je kanu, transportno sredstvo, s katerim se Indijanci premikajo po rečnih vodnih tokovih poleti, pozimi pa uporabljajo krplje in toboggan. Vera v Manitua obstaja tudi pri Montagnaisih in je značilna za Algonquian plemena, ki živijo južno od njih.
Montagnaisi nimajo prave plemenske organizacije, ampak so razdeljeni po majhnih bandah sorodnih družin, ki se potepajo po svojih lovnih območjih. V novejšem času so Montagnaisi še naprej večinoma nadaljevali s potepanjem po gozdovih in preživljanjem časa z lovom pozimi, poleti pa so prihajali na obalne trgovske postaje zaradi trgovanja s krznom in nabave strelnega orožja.
Pri Montagnaisih, pravi Eva Lips, so skalpe, ki bi jih moški prinesli z vojnega pohoda, predali ženskam kot darilo, nekaj podobnega pa je bilo tudi pri južnoameriških plemenih Toba in Pilaga, plemenih, ki so pripadala družini Guaycuruan.
Zgodovina
Labrador in vzhodni Quebec sta pred več kot 8000 leti naselila pomorska arhaična ljudstva, ki so sledila umiku ledenikov ob koncu zadnje ledene dobe. Ali so bila ta ljudstva predniki Montagnaijev, ni gotovo, vendar so creejsko govoreči Algonquini začeli naseljevati Labrador in vzhodni Quebec pred približno 2000 leti. Naskapi so živeli na polotoku Labrador, ko so v drugi polovici 10. stoletja prispeli Vikingi. Edino najdišče, ki je bilo doslej pozitivno identificirano kot nordijsko, je L'Anse aux Meadows na severnem koncu Nove Fundlandije, zato je bil edini gotov stik z Beothuki. Vendar pa bi bilo za Vikinge zelo težko, da se ne bi srečali z Naskapi v Labradorju. Kakor koli že, Montagnai in Naskapi na severni strani zaliva sv. Lovrenca so imeli obsežne stike z evropskimi ribiči, ki so v 16. stoletju obiskovali Grand Banks. Za razliko od Beothukov na Novi Fundlandiji so bila ta prva srečanja, pa tudi tista z Mikmaki v Novi Škotski, prijateljska. Vključevala so tudi trgovino, izmenjava evropskega blaga za krzno Montagnaijev in Mi'kmaqov pa je ustvarila trgovino s krznom, ki je v začetku 17. stoletja prinesla evropsko naselitev v regijo.
Iz očitnih razlogov je takrat le malo (če sploh kaj) strelnega orožja menjalo lastnika, vendar je bilo vse, kar je bilo kovinsko, zelo cenjeno in se je dalo zamenjati za veliko krzna. Poleg loncev za kuhanje (ogromna izboljšava v primerjavi s tradicionalnimi materiali) so bili na voljo noži, sekire in železo za konice sulic in puščic, in prav to kovinsko orožje je Montagnaijem in Mikmakom dalo ogromno prednost v vojni proti njihovim tekmecem dlje v notranjosti. Ko je Jacques Cartier leta 1534 raziskoval reko St. Lawrence, je na obeh straneh reke, na območju med Quebecom in brzicami pri Montréalu, našel ljudstva, ki govorijo irokeško. Ti Irokezi so bili tam še med njegovim drugim potovanjem v letih 1542–43, vendar Francozi v naslednjih 60 letih območja niso več obiskali. Ko so se vrnili, Laurentijskih Irokezov (tako imenovanih, ker ni bilo nikoli ugotovljeno, ali so bili Mohawki, Huroni ali ločena skupina Irokezov) ni bilo več. Ko je Samuel de Champlain leta 1603 prvič srečal Montagneje ob ustju reke Saguenay, so razširili svoje ozemlje proti zahodu vzdolž obeh bregov reke St. Lawrence do točke vzhodno od Montreala. Podrobnosti o tej osvojitvi so izgubljene, vendar irokeška tradicija spominja na čas pred Evropejci, ko so živeli ob reki St. Lawrence in so jim prevladovali Algonkini. Da bi pobegnili, so zapustili območje in se preselili v severni del zvezne države New York.
Champlain je ustanovil svojo prvo postojanko v Tadoussacu in začel trgovati s krznom z Montagnaji. Kmalu je izvedel, da imajo Montagnaji in njihovi zavezniki Algonkini več in boljšega krzna kot Mikmaki v Novi Škotski. Posledično so Francozi zapustili večino svojih postojank v Akadiji in se preselili k reki St. Lawrence. Dlje ko so šli proti zahodu, boljše je bilo krzno. Leta 1608 so se preselili po reki navzgor in ustanovili Quebec, vendar je bila reka St. Lawrence zahodno od tega vojno območje. Čeprav so Irokezi zapustili svoje vasi na tem območju, se svojih zahtev po reki St. Lawrence niso nikoli odpovedali. Po preselitvi v severni del zvezne države New York so se nehali bojevati med seboj, se organizirali v Irokeško ligo in so jo poskušali ponovno zavzeti. Ko so Francozi leta 1608 poskušali razširiti svojo trgovino s krznom zahodno od Quebeca, so se vpletli v vojno med Montagnai, Etchemini (Maliseeti), Algonkini in Irokezi, ki je divjala vsaj od leta 1550. Kot prvi pomemben francoski trgovinski partner so Montagnai predstavili Champlaina Algonkinom in na koncu tudi Huronom. Vsa ta ljudstva so želela trgovati, a so se hkrati ozirala tudi na Francoze (vseh 30) za pomoč v boju proti Irokezem, ki so bili velika grožnja, saj so se organizirali v konfederacijo.
Mohavške vojne skupine so tako nadlegovale Algonkine in Montagne, da so bili prisiljeni potovati v velikih skupinah ali se držati daleč stran od reke. Champlain je želel skleniti trgovinski sporazum z Montagnai in Algonkini, da bi preprečil konkurenco drugih Evropejcev. Montagnai in njihovi zavezniki tega niso želeli storiti brez zagotovil o francoski vojaški podpori, zato je julija 1609 Samuel de Champlain spremljal združeno vojno skupino Montagnai, Algonkinov in Huronov, ki se je premikala proti jugu vzdolž obale jezera v severnem New Yorku, ki zdaj nosi njegovo ime. Blizu južnega konca so naleteli na Mohawke, zbrane v bojni formaciji. Bili so idealna tarča za francosko strelno orožje, ki je ubilo več njihovih voditeljev in prekinilo njihovo formacijo. Leto kasneje se je Champlain pridružil drugemu napadu na Mohawke - tokrat na utrdbo na reki Richelieu. Mohawki so kmalu opustili svoje množične formacije, lesene telesne oklepe in se francoskemu strelnemu orožju uprli tako, da so padli na tla tik preden so streljali, a po letu 1610 so jih pregnali proti jugu stran od reke St. Lawrence.
Francozi so dobili trgovinske sporazume, ki so si jih želeli, Montagnai in Algonkini pa so za naslednjih dvajset let prevzeli nadzor nad jezerom St. Lawrence. Francozi so še naprej trgovali z Montagnai, vendar se je njihova trgovska mreža kmalu razširila proti zahodu skozi Algonkine v dolini reke Ottawe in vključevala huronske vasi na južni obali jezera Huron. Porazi, ki so jih Mohawki zadali v letih 1609–10, so se kmalu izkazali le za začasne, vendar so si Francozi nakopali nevarnega sovražnika. Irokeške vojne skupine so potovanje po zgornjem toku reke St. Lawrence še vedno zelo ogroževale, Francozi in domači trgovci s krznom pa so bili prisiljeni v dolg ovinek po reki Ottawi, da bi dosegli zahodna Velika jezera. Medtem so se leta 1610 pojavili Nizozemci, ki so trgovali s krznom z Mohawki in Mahicani na reki Hudson blizu Albanyja. To je preprečilo prednost Montagnaijev in Algonkinov pred Mohawki v kovinskem orožju, ki so ga prejeli od Francozov, vendar so bile nizozemske postojanke na ozemlju Mahicanov, zaradi česar so Mohawki morali plačevati davek za prehod za trgovino.
To je zaostrilo že obstoječe rivalstvo glede trgovine z vampumi, vendar so si Nizozemci močno prizadevali za mir in zadušitev spopadov, ki so občasno izbruhali. Žal so se Mahičani, potem ko so leta 1624 zgradili utrdbo Orange blizu Albanyja, poskušali oborožiti kot posredniki z urejanjem trgovine med Nizozemci ter Montagnai in Algonkini na reki St. Lawrence. Ker niso bili nikoli znani po svoji strpnosti, je bila trgovina s severnimi sovražniki za Mohawke preprosto preveč, zato so leta 1624 napadli Mahičane. Nizozemci so poskušali, a niso mogli tega ustaviti, in vojna se je nadaljevala štiri leta. Mahičani so bili mogočni bojevniki, ki so lahko poklicali tudi svoje zaveznike Sokoke (zahodni Abenaki), Pennacooke in Pocumtuce iz zahodne Nove Anglije, vendar so bili do leta 1628 poraženi in prisiljeni vzhodno od reke Hudson. Po tej zmagi nad Mahičani so Mohawki postali prevladujoči nizozemski trgovinski partner v New Yorku.
Čeprav so leta 1628 sklenili mir z Mahičani, so se Mohawki še naprej borili s Sokoki in Pennacooki v Vermontu. Ta plemena so se za pomoč obrnila na koloniste v Massachusettsu, vendar Britanci niso bili pripravljeni užaliti Irokeze. Francozom so v Quebecu ponudili pomoč. Tudi te so ignorirali, ker so se Francozi zavedali, da se Sokoki borijo tudi z Montagnai, ki so vdirali na lovišče Sokoki južno od reke St. Lawrence. Mohawki in Sokoki so leta 1629 sklenili mir, ki je Mohawkom omogočil, da so se lahko osredotočili na vojno z Montagnai in Algonkini. Istega leta je vojna skupina Mohawkov uničila vas Algonkinov in Montagnaijev v Trois Rivieres, do leta 1630 pa so tako Algonkini kot Montagnai potrebovali francosko pomoč, da bi se branili pred Mohawki. Žal se Francozi niso mogli braniti niti sami.