Uppsalska stolnica () je stolnica, ki stoji med univerzitetno dvorano Univerze v Uppsali in reko Fyris v središču Uppsale na Švedskem. Kot cerkev Švedske cerkve, nacionalne cerkve, v luteranski tradiciji, je Uppsalska stolnica sedež uppsalskega nadškofa, primasa Švedske. Je tudi grobnica kralja Erika IX. (ok. 1120–1160, vladal 1156–1160), ki je postal zavetnik naroda, in je bila tradicionalno mesto kronanja novih švedskih kraljev.
Sedanji nadškof je Martin Modéus, škofinja pa Karin Johannesson.
Stolnica izvira iz poznega 13. stoletja in je z višino 118,7 metra najvišja cerkev v nordijskih državah. Prvotno zgrajena v času rimskega katolicizma, je bila dolgo časa po protestantski reformaciji uporabljena za kronanja švedskih monarhov. Več njenih kapel je bilo preurejenih v grobnice švedskih monarhov, vključno z Gustavom Vaso in Ivanom III. Tu so pokopani tudi Carl Linnaeus, Olaus Rudbeck, Emanuel Swedenborg in več nadškofov.
Cerkev so v francosko-gotskem slogu zasnovali francoski arhitekti, vključno z Étienneom de Bonneuilom. Ima obliko križa, ki ga tvorita ladja in transept. Večina stavbe je bila zgrajena med letoma 1272 in 1420, zahodni konec pa je bil dokončan šele sredi 15. stoletja. Kmalu zatem sta bila na zahodnem koncu cerkve zgrajena dva stolpa. Kasneje so bili dodani visoki zvoniki, po požaru leta 1702 pa jih je Carl Hårleman leta 1735 okrasil z nizkimi čeladami. Popolnoma ju je preoblikoval Helgo Zetterwall, ki je v 1880-ih izvedel znatne spremembe stavbe. Glavni gradbeni material stolnice je opeka, stebri in številni detajli pa so iz gotlandskega apnenca.
Vsi oboki so bili zgrajeni po prvotnem načrtu iz 13. stoletja, čeprav so bili nekateri postavljeni šele okoli leta 1440. Poleg umetniških del v pogrebnih kapelah si je v Muzeju zakladnice mogoče ogledati tudi več starejšega cerkvenega pohištva. Leta 1702 je bilo v velikem požaru uničenih veliko elementov. Med obnovitvenimi deli, ki so bila izvedena v sedemdesetih letih 20. stoletja, so odkrili in restavrirali številne srednjeveške freske, ki so bile po reformaciji prebeljene.
Zgodovina Ob koncu vikinške dobe je bil poganski tempelj v Gamli Uppsali (Stara Uppsala), približno 5 kilometrov severno od današnje Uppsale, nadomeščen s krščansko cerkvijo. Čeprav natančen datum izgradnje ni znan, je bil Siward leta 1123 od bremensko-hamburškega nadškofa posvečen za škofa Uppsale. Vendar ni gotovo, ali je Siward sploh kdaj prevzel funkcijo, saj je bil izgnan in je bil v začetku 1130-ih let v Nemčiji. Katalog škofov omenja Severeinusa kot prvega škofa in morda je bil Siwardov naslednik. Henrik, »finski apostol«, je bil četrti škof. Leta 1164 je Švedska postala nadškofija pod nadzorom Lunda. Prvi nadškof je bil cistercijanski menih Stefan iz Alvastre.
Potem ko je bila stolnica v Gamli Uppsali leta 1204 poškodovana v požaru, je kapitelj zaprosil Sveti sedež za dovoljenje, da stavbo preseli na večje mesto. Papež Aleksander IV. je tej prošnji leta 1258 ugodil pod pogojem, da se ime Uppsala ohrani. Na srečanju v Söderköpingu septembra 1270 sta nadškof Fulco Angelus in stolni kapitelj sklenila, da bo lokacija v Östra Arosu. Formalno dovoljenje za selitev je leta 1271 izdal škof Carolus iz Västeråsa, ki ga je papež imenoval za nadzor primera.
Okoli leta 1272 so se začela dela na gradnji nove stolnice v Östra Arosu blizu reke Fyris na jugu. Zgrajena je bila na mestu prejšnje kamnite cerkve, posvečene Sveti Trojici, ki je bila skoraj točno tam, kjer danes stoji prezbiterij stolnice. Tu je švedski zavetnik Eric Jedvardsson obiskoval mašo, preden je bil leta 1160 umorjen. Ime Uppsala se je ohranilo in okoliško mesto Östra Aros je kmalu ustrezno spremenilo svoje ime. Relikvije svetega Erika, zaklad Uppsale, so bile leta 1273 preseljene iz Gamle Uppsale na novo lokacijo, skupaj s formalno selitvijo nadškofije. Cerkev so zasnovali francoski arhitekti, čeprav ime avtorja podrobnih začetnih načrtov, ki je nadzoroval delo do leta 1281, ni zabeleženo. Leta 1287 je zadolžnica, ki jo je sestavil pariški provost, kril stroške, ki jih je imel mojster gradbenik Étienne de Bonneuil in njegovi pomočniki pri potovanju na Švedsko, da bi delali na gradnji stolnice v Uppsali. Étienneu pripisujejo dela na vzhodni in južni kapeli prezbiterija, transeptov in verjetno južnega portala, čeprav se zdi, da je pri večini svojih del natančno sledil načrtom svojega predhodnika. Napredek je bil počasen zaradi hladnega podnebja, kuge in številnih finančnih težav. Šele konec 14. stoletja so bila dela na začetnih načrtih končana, zlasti po zaslugi prispevka gradbenega mojstra Nikolausa fråna Västeråsa, ki je začel gradnjo ladje.
Ko jo je leta 1435 posvetil nadškof Olaus Laurentii, stolnica še vedno ni bila dokončana. Posvečena je bila sv. Lovrencu, ki je bil takrat zelo cenjen po vsej Švedski; svetemu Eriku, zavetniku Švedske (čeprav ga rimskokatoliška cerkev nikoli ni kanonizirala); in svetemu Olafu, zavetniku Norveške. Dokončana je bila v naslednjih desetletjih. Čeprav ni dokumentarnih zapisov o posvetitvi, obstaja več omemb iz istega obdobja na kapele stolnice, vključno z njihovimi oltarji, ki so bili posvečeni svetemu Križu, Devici Mariji ali drugim svetnikom. Zadnji glavni del stolnice, stolpa, so bili zgrajeni med letoma 1470 in 1489. Stolnica je bila večkrat poškodovana v požaru, zlasti med velikim požarom leta 1702, ki je uničil velik del mesta. Restavratorska dela so bila končana šele sredi stoletja.
Cerkev ni bila redno mesto čaščenja laikov vse do reformacije. Rezervirana je bila za uradne obrede hierarhije katoliške cerkve (po kanonih stolnice). Župnijske cerkve v Uppsali so bile cerkev Svete Trojice ali Bondkyrkan, 'kmečka cerkev', kot so jo pogosto imenovali; cerkev svetega Petra; cerkev Naše Gospe; in frančiškanski samostan. Zadnje tri so bile zgrajene na vzhodni strani reke Fyris, ki je bila osrednje poslovno okrožje, in tako je še danes. Med reformacijo so jih zaporedoma porušili. Stolnica je bila do leta 1719 tudi cerkev kronanj za številne švedske kralje in kraljice. Stockholmska stolnica Storkyrkan je postala uradna cerkev kronanj po tem.
Med letoma 1885 in 1893 je arhitekt Helgo Zettervall (1831–1907) izvedel obsežna obnovitvena dela, s katerimi je želel stolnici dati videz francoske visoke gotike, čeprav je bil kritiziran, ker ni spoštoval prvotnega baltskega gotskega sloga stavbe. Stolpom je dodal tudi koničaste francoske zvonike, s čimer je stolnico dvignil na višino 118,7 m, tako da je bila tako visoka kot dolga. V poskusu, da bi stolnici dal vitkejši videz, je Zettervall znatno spremenil velike dele srednjeveških zunanjih opečnih zidov in odstranil dekorativna pobeljena »slepa okna« na zatrepih, ki so bila podobna tistim na bližnji cerkvi Svete Trojice.
Nadaljnja obnovitvena dela v zgodnjih 1970-ih so privedla do izboljšav v strukturi stavbe in so vključevala obnovo zidov in oken. Veliki deli cementnih dodatkov, ki jih je Zettervall dodal zunanji konstrukciji stolnice, so bili desetletja pozneje odstranjeni, saj so negativno vplivali na strukturo stavbe. Leta 1989 se je papež Janez Pavel II. udeležil ekumenske maše v stolnici v Uppsali z nadškofom Bertilom Werkströmom. Leta 2010 je bila nameščena protipožarna oprema, zamenjani pa so bili tudi električni in ogrevalni sistemi.
Arhitektura
Stolnica je najvišja cerkvena stavba v Skandinaviji. Njena višina 118,7 m je enaka njeni dolžini, širina pa 45 m. Notranja višina je 27 metrov. Cerkev so v francoskem visokogotskem slogu zasnovali francoski mojstri, vključno z Étienneom de Bonneuilom. Zgrajena je visoko na gramoznem grebenu jugozahodno od reke Fyris, njen tloris v obliki latinskega križa pa je sestavljen iz triladijske bazilike (osrednja ladja, ki jo obdajata dve stranski ladji) z enoladijskimi transepti in štiridelnim prezbiterijem z ambulatorijem, obdanim s petimi kapelami. Sedemdelna ladja je na obeh straneh omejena s kapelami chantri. Začenši z vzhodnim koncem cerkve in kapelami, ki obdajajo prezbiterij, je bila večina stavbe zgrajena med letoma 1270 in 1420, zahodni konec ladje pa je bil dokončan šele sredi 15. stoletja, medtem ko so stolpi potrebovali še desetletja. Glavni material je rdeča opeka, vendar je bila stolnica zgrajena na kamnitih temeljih, stebri prezbiterija in številni detajli pa so iz gotlandskega apnenca. (Stebri ladje so bili prvotno iz opeke, vendar so bili zamenjani z apnencem kot del restavratorskih del, ki jih je med letoma 1885 in 1893 izvajal Helgo Zettervall.)
Dvojna stolpa na zahodnem koncu cerkve sta bila prvič omenjena leta 1563. Po požaru leta 1572 je bilo pod vodstvom Franciscusa Pahra, znanega po svojem delu na gradovih, narejenih več dodatkov tako v notranjosti kot zunanjosti cerkve. Dodani so bili stolp in vrhovi, ki jih je mogoče videti na starejših risbah, ter prvi zvoniki na zahodnih stolpih, ki jih je zasnoval Antonius Watz. V 1690-ih je Nikodemus Tessin vzhodno od južnega transepta zasnoval novo grobno kapelo, kar je bila najpomembnejša sprememba načrta stolnice od srednjega veka. Od zunaj je njegov načrt spoštoval tradicije srednjeveške arhitekture z visokimi gotskimi okni, notranjost pa je bila okrašena v Tessinovem običajnem klasičnem baročnem slogu.
V 17. stoletju sta bila stolpa preoblikovana v slogu nizozemske renesanse,"Tornen" , Svenka kyrkan Uppsala. Retrieved 25 September 2013. vendar so ju po hudem požaru leta 1702 začasno nadomestili nizki leseni vrhovi. Hkrati so odstranili opornike, kar je stolnici dalo precej preprost videz, ki ga prikazujejo slike iz tistega obdobja. Šele leta 1740 so bili nameščeni bakreno obloženi zvoniki, ki jih je zasnoval Carl Hårleman. Hkrati je Hårleman opravil pomembna dela na zahodni fasadi. Današnja stolpa sta delo Helga Zettervalla, ki ju je v 1880-ih popolnoma obnovil in znatno povečal njuno višino. Po hudem požaru leta 1702 so odstranili prvotne oporne stebre in zgradili višjo streho."The Cathedral Museum, Uppsala, Sweden" , Silk Road Seattle. Retrieved 24 September 2013.
Čeprav so stolnico zasnovali francoski arhitekti, se od stolnic severne Francije razlikuje po številnih značilnostih. Predvsem je v bistvu zgrajena iz opeke in ne iz kamna. Opeko bi bilo mogoče zlahka proizvajati lokalno, kamen pa uvažati iz oddaljenih kamnolomov Gotlanda. Ker opeka in malta nista tako močni kot kamen, so morale biti stene debelejše, čeprav so bili stebri, potrebni za podporo obokanega stropa prezbiterija, izdelani iz apnenca (čeprav so tisti v ladji iz opeke). Tudi portal severnega transepta je zgrajen iz apnenca, nedvomno zato, ker je bil potreben za podporo rozete, ki je prav tako strukturirana iz apnenca. Medtem ko sta prezbiterij in transept očitno francoskega oblikovanja, ladja, ki je bila zgrajena nekoliko kasneje, kaže nemške in švedske značilnosti. Rozeta nad severovzhodnim portalom, zgrajena okoli leta 1330, je še vedno v celoti francoska. Nicolaus iz Västeråsa, Šved, ki je od 1360-ih vodil dela na ladji, je očitno nekoliko spremenil prvotne načrte, dodal stranske kapele spovednic in vključil nekaj elementov nemškega izvora. Kljub temu so bili nameščeni križni oboki namesto zvezdastih, ki so bili takrat bolj pogosti. Dela na zahodnem koncu stavbe so se začela leta 1431 z gradnjo zahodnega portala, na katerega je vplival slog Vadstenskega samostana. Stolpa pa sta še vedno kazala značilnosti, značilne za francosko arhitekturo 13. stoletja, kar kaže na to, da so bili prvotni načrti takrat še vedno v uporabi. Na splošno Uppsalska stolnica kljub manjšim razlikam še vedno odraža slog stolnic severne Francije iz 13. stoletja.
Notranjost Ladja