Kirk Douglas (pravo ime Issur Danielovitch), ameriški filmski in televizijski igralec, * 9. december 1916, Amsterdam, New York, Združene države Amerike, † 5. februar 2020, Beverly Hills, Kalifornija, Združene države Amerike.
Po revnem otroštvu je debitiral v filmu Nenavadna ljubezen Marthe Ivers (1946) ob Barbari Stanwyck. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je kmalu postal vodilna zvezda kinodvoran, znana po resnih dramah, vključno z vesterni in vojnimi filmi. V času svoje kariere je nastopil v več kot 90 filmih in bil znan po svojem eksplozivnem igralskem slogu. Ameriški filmski inštitut ga je postavil na 17. mesto med največjimi moškimi zvezdami klasičnega hollywoodskega filma.
Vloga brezvestnega boksarskega junaka v filmu Šampion (1949) mu je prinesla prvo nominacijo za oskarja za najboljšega igralca. Med njegovimi drugimi zgodnjimi filmi so Glas preteklosti (1947), Fant s trobento (1950), kjer je igral ob Lauren Bacall in Doris Day, Ace in the Hole (1951) in Detektivska zgodba (1951), za katerega je prejel nominacijo za zlati globus. Drugo nominacijo za oskarja je prejel za dramatično vlogo v filmu Mesto iluzij (1952) ob Lani Turner, tretjo pa za upodobitev Vincenta van Gogha v filmu Sla po življenju (1956), za katero je prejel zlati globus za najboljšega igralca v drami. Z Jamesom Masonom je igral tudi v pustolovskem filmu 20000 milj pod morjem (1954), veliki kino uspešnici.
Septembra 1949 je pri 32 letih ustanovil produkcijsko hišo Bryna Productions, ki je producirala filme, kot sta Steze slave (1957) in Spartak (1960). Pri teh dveh filmih je sodeloval s takrat še razmeroma neznanim režiserjem Stanleyjem Kubrickom in v obeh odigral glavni vlogi. Douglas je verjetno pomagal ukiniti hollywoodski črni seznam s tem, da je kot scenarista za Spartaka zaposlil Daltona Trumba in ga uradno navedel kot avtorja. Produciral in igral je v filmih Pogumni so osamljeni (1962) in Sedem dni v maju (1964), v slednjem ob Burtu Lancasterju, s katerim je posnel sedem filmov. Leta 1963 je igral v broadwayski igri Let nad kukavičjim gnezdom, zgodbi, ki jo je kupil in kasneje podaril svojemu sinu Michaelu Douglasu, ki jo je nato spremenil v film, nagrajen z oskarjem. Douglas je nadaljeval z igranjem v osemdesetih letih 20. stoletja. Nastopil je v filmih, kot so Saturn 3 (1980), The Man from Snowy River (1980), Krepka fanta (1986), kjer se je ponovno združil z Lancasterjem, in v televizijski različici filma Inherit the Wind (1988). Nastopil je tudi v epizodi serije Touched by an Angel leta 2000, za kar je prejel svojo tretjo nominacijo za emmyja.
Kot igralec in filantrop je Douglas prejel častnega oskarja za življenjsko delo in predsedniško medaljo svobode. Kot avtor je napisal deset romanov in knjig spominov. Po tem, ko je leta 1991 komaj preživel helikoptersko nesrečo, leta 1996 pa doživel še možgansko kap, se je osredotočil na obnovo svojega duhovnega in verskega življenja. Z drugo ženo, producentko Anne Buydens, je živel do svoje smrti leta 2020. Douglas, stoletnik, je bil ena zadnjih živečih zvezd zlate dobe filmske industrije.Valenti, Jack. This Time, This Place: My Life in War, the White House, and Hollywood, Crown Publishing (2007), poglavje 12
Zgodnje življenje in izobrazba
Kirk Douglas se je rodil kot Issur Danielovitch 9. decembra 1916 v Amsterdamu v New Yorku, kot četrti od sedmih otrok in edini sin Bryne »Berthe« (rojene Sanglel, 1884–1958) in Herschela »Harryja« Danielovitcha (1884–1954). Njegova starša sta bila rusko-judovska priseljenca iz kraja Čavusi v Mogiljovski guberniji v Ruskem imperiju (današnja Belorusija).Več virov: V družini so doma govorili jidiš.Več virov: Njegove sestre so bile Pesha »Bessie«, Kaleh »Katherine«, Tamara »Mary«, Siffra »Frieda«. Po skoraj usodni helikopterski nesreči se je pri 74-ih letih Douglas ponovno povezal z judovsko vero.
Njegov stric, ki se je v ZDA priselil prej, je uporabljal priimek Demsky, ki ga je sprejela tudi Douglasova družina. Douglas je tako odraščal kot Izzy Demsky in si je uradno spremenil ime v Kirk Douglas, preden se je med drugo svetovno vojno pridružil ameriški mornarici.
V svoji avtobiografiji iz leta 1988, Krparjev sin (The Ragman's Son), Douglas omenja stiske, ki jih je skupaj s starši in šestimi sestrami prestal v zgodnjih letih v Amsterdamu:
»Moj oče, ki je bil v Rusiji trgovec s konji, si je priskrbel konja in majhen voz ter postal krpar, ki je kupoval stare cunje, kose kovine in kramo za penije, pet centov in deset centov ... Celo na ulici Eagle Street, v najrevnejšem delu mesta, kjer so se vse družine borile za preživetje, je bil krpar najnižje rangiran. In jaz sem bil krparjev sin.«Douglas 1988, stran 19.
Douglasovo otroštvo je bilo nesrečno, saj je živel z očetom, ki je bil alkoholik in je družino fizično zlorabljal. Medtem ko je njegov oče zapravil tisto malo denarja, ki so ga imeli, so Douglas, njegova mati in sestre prenašali »hromečo revščino«.
Douglas si je prvič zaželel postati igralec, ko je v vrtcu recitiral pesem angleškega pesnika Johna Clareja The Red Robin of Spring, za kar je prejel aplavz. V otroštvu je prodajal prigrizke delavcem v mlinu, da bi zaslužil dovolj za nakup mleka in kruha, s katerim je lahko pomagal svoji družini. Kasneje je dostavljal časopise in je do takrat, ko je postal igralec, imel več kot štirideset služb. Življenje v družini s šestimi sestrami se mu je zdelo zadušljivo: »Umiral sem od želje, da bi prišel ven. V nekem smislu je to pod mano zanetilo ogenj.« Potem ko je nastopil v igrah na srednji šoli Amsterdam, kjer je maturiral leta 1934, je vedel, da želi postati profesionalni igralec.Thomas, stran 13. Ker si ni mogel privoščiti šolnine, se je Douglas predstavil v dekanovi pisarni na Univerzi St. Lawrence in mu pokazal seznam svojih srednješolskih odlikovanj. Leta 1939 je diplomiral. Prejel je posojilo, ki ga je odplačal z delom za krajši delovni čas kot vrtnar in hišnik. Bil je tudi odličen član šolske rokoborske ekipe in se je nekega poletja boril na karnevalu, da bi zaslužil denar.Thomas, stran 15. Kasneje se je spoprijateljil s svetovnim prvakom v rokoborbi Loujem Theszom.
Douglasov igralski talent so opazili na Ameriški akademiji dramskih umetnosti v New Yorku, kjer so mu podelili posebno štipendijo. Ena od njegovih sošolk, Betty Joan Perske, kasneje znana kot Lauren Bacall, je igrala pomembno vlogo pri začetku njegove filmske kariere.Thomas, stran 18. Bacallova je zapisala, da je bila »divje zaljubljena v Kirka« in da sta se včasih dobivala. Druga sošolka in prijateljica Bacallove je bila ambiciozna igralka Diana Dill, ki je kasneje postala Douglasova prva žena.
Med skupnim časom je Bacallova izvedela, da Douglas nima denarja in da je nekoč prenočil v zaporu, ker ni imel kje spati. Nekega dne mu je dala stari plašč svojega strica, da bi se ogrel: »Menila sem, da mora biti pozimi premražen ... Bil je navdušen in hvaležen.« Včasih je, samo da bi ga videla, zvlekla prijateljico ali svojo mamo v restavracijo, kjer je delal kot pomočnik natakarja. Povedal ji je, da sanja, da bi nekega dne pripeljal svojo družino v New York, da bi ga videli na odru. V tem obdobju je sanjarila o tem, da bi nekega dne delila svoje osebno in odrsko življenje z Douglasom, a je bila kasneje razočarana: »Kirk me ni zares spodbujal. Bil je prijazen in sladek – užival je v moji družbi – ampak očitno sem bila zanj premlada,« je kasneje zapisala osem let mlajša Bacallova.
Kariera
Vzpon do slave Douglas se je pridružil ameriški mornarici leta 1941, kmalu po vstopu Združenih držav Amerike v drugo svetovno vojno, kjer je služil kot častnik za komunikacije v protipodmorniškem bojevanju na krovu USS PC-1139. Leta 1944 je bil zaradi poškodb, ki jih je utrpel zaradi prezgodnje eksplozije globinske bombe, odpuščen iz službe. Povišan je bil v čin poročnika (mlajši razred).
Po vojni se je Douglas vrnil v New York in si našel delo na radiu, v gledališču in oglasih. V svojem radijskem delu je igral v omrežnih telenovelah in te izkušnje je imel za še posebej dragocene, saj je spretnost uporabe glasu pomembna za ambiciozne igralce. Obžaloval je, da kasneje iste možnosti niso bile več na voljo. Njegov preboj na odru se je zgodil, ko je prevzel vlogo Richarda Widmarka v filmu Kiss and Tell (1943), kar je nato privedlo do drugih ponudb.
Douglas je načrtoval, da bo ostal gledališki igralec, dokler mu prijateljica Lauren Bacall ni pomagala dobiti prve filmske vloge, tako da ga je priporočila producentu Halu B. Wallisu, ki je iskal nov moški talent. Wallisov film Nenavadna ljubezen Marthe Ivers (1946) z Barbaro Stanwyck je bil Douglasov debi na filmskem platnu. Igral je mladega, negotovega moškega, ki ga je mučila ljubosumnost, njegovo življenje pa je obvladovala njegova neusmiljena žena, ob tem pa je svoja čustva skrival z alkoholom. To je bil zadnjič, da je Douglas v filmski vlogi upodobil slabiča.Thomas, stran 33. Recenzenti filma so ugotovili, da je Douglas že takrat projiciral lastnosti »naravnega filmskega igralca«, podobnost te vloge s kasnejšimi pa je pojasnil biograf Tony Thomas:
»Njegov slog in osebnost sta se odražala na platnu, kar se ne zgodi vedno, niti pri najboljših igralcih. Douglas je imel in ima izrazito individualen način. Izžareva neko nerazložljivo lastnost in prav to, prav tako kot talent, je tisto, kar pojasnjuje njegov uspeh v filmih.«Thomas, stran 19. Leta 1947 se je Douglas pojavil v filmu Glas preteklosti (v Združenem kraljestvu pod drugim naslovom), kjer je odigral pomembno stransko vlogo v tem klasičnem noir trilerju z Robertom Mitchumom in Jane Greer v glavnih vlogah. Na Broadwayu je debitiral leta 1949 v Three Sisters, ki ga je producirala Katharine Cornell. Mesec dni po izidu filma Glas preteklosti se je v podobni stranski vlogi predstavil še v filmu I Walk Alone, prav tako klasičnem noir trilerju, kjer je sodeloval z Burtom Lancasterjem.
Douglasova podoba trdega fanta se je utrdila v njegovem osmem filmu Šampion (1949), kjer ga je producent Stanley Kramer izbral za vlogo sebičnega boksarja. Vendar je s sprejetjem vloge tvegal, saj je moral zavrniti ponudbo za igranje v visokoproračunskem filmu studia MGM The Great Sinner, ki bi mu prinesel trikrat več dohodka.Douglas 1988, stran 146. Namesto njega je vlogo odigral Melvyn Douglas. Film The Great Sinner je bil neuspešen.
Filmski zgodovinar Ray Didinger je menil, da je Douglas »v filmu Šampion videl večje tveganje, a tudi večjo priložnost ... Douglas je vlogo sprejel in jo odigral v popolnosti.« Frederick Romano, še en preučevalec zgodovine športnega filma, je Douglasovo igro opisal kot »zaskrbljujoče pristno«:
»Douglas v ringu kaže veliko koncentracijo. Njegova intenzivna osredotočenost na nasprotnika gledalca pritegne v ring. Morda sta njegovi najboljši lastnosti patentirano renčanje in grimase ... ne pušča dvoma, da je mož na misiji.«
Za vlogo je prejel svojo prvo nominacijo za oskarja, skupno pa je film prejel šest nominacij. Variety ga je označil za »ostro, realistično študijo boksarskih bojev«.
Po filmu Šampion se je odločil, da mora za uspeh kot zvezdnik povečati svojo intenzivnost vlog, premagati svojo naravno sramežljivost in izbrati močnejše vloge. Kasneje je izjavil: »Mislim, da ne bi bil dober igralec brez nečimrnosti. In ne zanima me biti 'skromen igralec'«.Thomas, stran 28. Na začetku svoje hollywoodske kariere je Douglas pokazal svojo neodvisno žilico in prekinil studijske pogodbe, da bi pridobil popoln nadzor nad svojimi projekti. Septembra 1949 je ustanovil lastno filmsko podjetje Bryna Productions (poimenovano po njegovi materi).
Vrhunec uspeha