Konstantinovi germanski in sarmatski pohodi so bili boji, ki jih je vodil rimski cesar Konstantin I. proti sosednjim germanskim ljudstvom, vključno z Franki, Alemani in Goti ter proti sarmatskim Jazigom, vzdolž celotnega rimskega severnega obrambnega sistema za zaščito meja cesarstva, med leti 306 in 336.
Potem ko je po smrti svojega očeta Konstancija Klora (avgusta zahoda) leta 306 postal vladar zahodnih provinc vzdolž renskega limesa (leta 306), je Konstantin sprva osredotočil svoje sile na obrambo tega območja meje pred Franki in Alemanni, pri čemer je Augusta Treverorum postal njegova prva prestolnica v ta namen. Potem ko je leta 312 premagal uzurpatorja Maksencija v bitki pri Milvijskem mostu,Evtropij, Breviarium ab Urbe condita, 10.4. je vsa Italija prešla pod Konstantinov nadzor in tako je postal edini Avgust Zahoda.
Februarja 313 je Konstantin (ki je zimo preživel v Rimu) sklenil zavezništvo z vzhodnim cesarjem Licinijem, okrepljeno z Licinijevo poroko s Konstantinovo sestro Flavijo Julijo Konstancijo.Zosim, Nova zgodovina, 2.17.2. Vendar je to zavezništvo preživelo le nekaj let, preden sta se avgusta leta 316 spopadla. Konstantin je premagal Licinija, ki je bil prisiljen odstopiti Ilirik Konstantinu, vendar ne Trakije. Konstantin je s svojimi ozemeljskimi pridobitvami napredoval vedno bolj proti vzhodu, zdaj pa je moral braniti pomembno strateško regijo limes sarmaticus (od leta 317).
V naslednjih letih se je Konstantin večinoma ukvarjal s srednjim delom donavskega limesa, večinoma se je boril proti Sarmatom v Panoniji, skoraj neprekinjeno je prebival v Sirmiju do leta 324 (ko se je ponovno odpravil proti Liciniju), kar je postalo njegova prestolnica skupaj s Serdiko. V tem času je Konstantin pokazal tudi zelo aktivno vojaško nagnjenost, potoval je vzdolž celotnega limitesa svojega novo pridobljenega ozemlja. Od leta 320 je svojega najstarejšega sina Krispa imenoval za pretorijanskega prefekta, z vojaškim poveljstvom Galije.
Ko je izvedel, da je vojska Gotov prečkala Donavo, da bi napadla rimsko ozemlje v Spodnji Meziji in Trakiji, ki je pripadala cesarju Liciniju, je zapustil svoj generalni štab v Solunu in se odpravil proti njim (323). Dejstvo, da je vstopil v del cesarstva, ki ni bil pod njegovim nadzorom, je sprožilo zadnjo fazo državljanskih vojn tetrarhije, ki se je končala s popolnim porazom Licinija in posvetitvijo Konstantina za edinega rimskega cesarja.
V zadnjem obdobju Konstantinove vladavine, do njegove smrti (337), je krščanski cesar utrdil celoten obrambni sistem na Renu in Donavi, dosegel pomembne vojaške uspehe in ponovno vzpostavil nadzor nad velikim delom ozemlja, ki so ga Rimljani opustili pod Galienom in Avrelijanom: Agri decumates od Alemanov, območje južno od Tise od Sarmatov ter Oltenijo in Vlaško od Gotov.
Zgodovinski kontekst
S smrtjo cesarja Numerijana novembra 284 (ki mu je oče Kar zaupal Vzhodno rimsko cesarstvo) in zavrnitvijo vzhodnih čet, da bi priznale Karovega najstarejšega sina Karina za njegovega naslednika, preizkušen general ilirskega porekla Dioklecijan pa je bil povzdignjen na prestol. Ob koncu državljanske vojne, ki je sledila, je Dioklecijan zmagal in leta 285 imenoval Maksimijana za svojega namestnika (ali cezarja), nekaj mesecev kasneje pa ga je povzdignil v čin avgusta (1. april 286), s čimer je oblikoval diarhijo, v kateri sta si dva cesarja razdelila vladavino imperija po geografskih linijah. To je vključevalo tudi delitev odgovornosti za obrambo severne meje pred germanskimi in sarmatskimi vpadi.
Glede na naraščajočo težavnost obvladovanja notranjih uporov in uporov ob mejah je bila leta 293 izvedena nadaljnja teritorialna delitev za lažje vojaške operacije: Dioklecijan je imenoval Galerija za svojega cezarja na vzhodu, medtem ko je Maksimijan izbral Konstancija Klora na zahodu.
Vendar pa je ta tetrarhija zašla v krizo le leto dni po abdikaciji obeh avgustov leta 305, kar je sprožilo novo državljansko vojno (306–324), ki je omogočila nove preboje vzdolž rimske zunanje meje, pri čemer so se prebivalci poskušali naseliti na rimskem ozemlju.
Šele s Konstantinovim prihodom na prestol, ko je po bitki pri Milvijskem mostu leta 312 postal edini avgust Zahoda in kasneje premagal Licinija ter ponovno združil imperij pod enim cesarjem (324), so bile severne meje ponovno ustrezno obranjene. Ni naključje, da se Konstantinu pripisuje odgovornost za izpopolnjevanje Dioklecijanovih vojaških reform in tudi za ponovno osvojitev ali vazalizacijo celotnega ozemlja, ki ga je nadzoroval Trajan.
Ozadje: smrt Konstancija Klora
S smrtjo Konstancija Klora v Eboracumu (York) 25. julija 306 je tetrarhija zašla v krizo: najstarejšega sina mrtvega cesarja, Konstantina, je za avgusta razglasil alemanski general Hrok in vojska rimske Britanije. Njegova izvolitev je bila v skladu z dinastičnim načelom in ne z meritokratskim sistemom tetrarhije, ki ga je ustvaril Dioklecijan. Le Laktancij trdi, da je Konstantina za avgusta imenoval njegov oče na smrtni postelji. Galerij je bil nezadovoljen s tem dejanjem in je sinu svojega pokojnega kolega ponudil naslov cezarja, kar je Konstantin sprejel, kar je omogočilo Flaviju Severu, da je namesto njega nasledil njegovega očeta Konstancija. Nekaj mesecev kasneje je Maksencij, sin starega avgusta Maksimijan, bil razglašen za cesarja s strani pretorijanske garde s podporo uradnikov, kot so bili Marcelijan, Marcel in Lucijan (vendar ne Abelij, vikar prefekta mesta, ki je bil ubit), kar je potrdilo dinastično načelo. V tem obdobju je Konstantin začel dosegati pomembne vojaške uspehe proti Alemanom in Frankom vzdolž dela meje, ki mu je bila dodeljena, kot pripoveduje Evtropij.Evtropij, Breviarium ab Urbe condita, 10.3.
Sile na terenu
Rimljani
Glede rimskih sil, nameščenih vzdolž celotnega severnega limitesa od Britanije do Mezije, je pomembno omeniti, da je v tem času prišlo do zelo pomembne reforme rimske vojske, nove razporeditve rimskih legij vzdolž meja in povečanja velikosti rimske vojske. Dejansko vemo, da je z Dioklecijanovimi reformami tetrarhije skupno število legij leta 300 naraslo na 55 ali 56.J. R. González, Historia de las legiones romanas, str. 709–710. Konstantinov prihod na prestol in vrnitev dinastične monarhije sta prinesla končno povečanje števila rimskih legij na 62 ali 64 okoli leta 330.J. R. González, Historia de las legiones romanas, str. 711–712.
Barbari
Vzdolž renskega limesa so Franki in Sasi še posebej pritiskali na Galijo in Britanijo. Tudi Alemani so izvedli nekaj vpadov v te regije, vendar je bil glavni cilj njihovih napadov v tem času severna Italija preko Panonije (zahodni del donavskega limesa). Glavni spopadi so se zgodili vzdolž spodnje Donave v rimskih provincah balkanske regije, kjer so Markomani, Kvadi, Sarmati in še posebej Goti (razdeljeni na Tervinge in Greutinge) koncentrirali svoje napade.
Faze konflikta
Prva faza (306–316): obramba renskega limesa
225px|thumb|Sektor limesa v provinci Germania I vzdolž spodnjega toka Ren
306 Enaindvajsetletni Konstantin, ki ni mogel dobiti dovoljenja za obisk svojega bolnega očeta Konstancij Klora (avgust zahoda) od avgusta vzhoda, Galerija, na čigar dvoru je živel od Dioklecijanovih časov, se je spomladi tega leta odločil pobegniti. Svojega očeta je našel v Gesoriacumu (Boulogne-sur-Mer), ko je bil tik pred prečkanjem Rokavski preliv v Britanijo in se mu pridružil v uspešni vojaški kampanji proti Piktom in Škotom severno od Hadrijanovega zidu.E. Horst, Costantino il grande, Milano 1987, str. 84–85. Ko je njegov oče poleti umrl, so Konstantina 25. julija v Eboracumu razglasile za avgusta zahoda očetove zveste čete.
Mladi tetrarh pa je potreboval priznanje svoje izvolitve na cesarsko funkcijo, še posebej s strani Galerija, najstarejšega med avgusti. Galerij je imel raje svojega prijatelja in tovariša v orožju Licinija, kot Konstantina. Sočen z fait accompli in ob "odcepitvi" Galije in Britanije, se je Galerij skliceval na precedens in imenoval nekdanjega cezarja, Flavija Severa, za novega avgusta z nadzorom nad Italijo, Afriko in Španijo ter Konstantina priznal le kot cezarja.E. Horst, Costantino il grande, Milano 1987, str. 88. Konstantin je to prostovoljno sprejel in jeseni istega leta se je vrnil v Augusta Treverorum (Trier), od koder je lažje nadzoroval galsko mejo, ki so jo ogrožali Franki. To pomembno območje limesa je branil naslednjih šest let, celotno cesarsko dvor pa je preselil v Trier in ga preoblikoval v svojo prestolnico (s približno 80.000 prebivalci), leta 310 pa je zgradil impozantno Aula Palatina.E. Horst, Costantino il grande, Milano 1987, str. 92–93 in 96. V teh letih ni le okrepil obrambe te regije pred nenehnimi vpadi barbarov, ampak je tudi okrepil sile pod svojim nadzorom,E. Horst, Costantino il grande, Milano 1987, p. 90. in je krepil svoje sile z ustanavljanjem novih legij.
307 V začetku pomladi je Konstantin načrtoval novo kampanjo na germanskem ozemlju. Ugotovil je, da se mora soočiti s Franki, Hamavi, Brukteri, Heruski in Alemani. Mladi cesar je bil vzgojen na vojaškem poligonu vzhoda s strani Dioklecijana in Galerija in je kljub svoji mladosti vodil vojno z odločnostjo in energijo, ki je njegov oče v preteklih letih ni mogel zbrati.E. Horst, Costantino il grande, Milano 1987, p. 98. Med vojaškimi operacijami je dosegel pomembne uspehe, saj mu je uspelo močno premagati Franke, ki so prejšnje leto vdrli na rimsko ozemlje vzhodno od Rena.Evzebij Cezarejski, Življenje Konstantina, 1.25.1.Panegyrici latini, 7.6 QUI .Anselmo Baroni, Cronologia della storia romana dal 235 al 476, p. 1026. Poročajo, da je Konstantin, medtem ko so Franki načrtovali prečkanje Spodnjega Rena, hitro prečkal reko na drugem mestu in presenetil sovražnika z nepričakovanim napadom, kar je preprečilo nov vdor. Mnogi Franki so bili ubiti, ujeti ali zasužnjeni – nekateri od teh so bili zaposleni kot gladiatorji. Vsa njihova živina je bila zasežena in njihove vasi so bile požgane do tal.Panegyrici latini, 7.12–13 QUI . Kot rezultat teh uspehov je Konstantin ob koncu leta prejel cognomen Germanicus Maximus.Y. Le Bohec, Armi e guerrieri di Roma antica. Da Diocleziano alla caduta dell'impero, Roma 2008. pp. 46 & 53. Med to kampanjo in tistimi, ki so ji sledile, je Konstantin morda uporabljal legionarsko trdnjavo Castra Vetera kot bazo in dolino reke Lippe (kot je bilo storjeno v času Avgusta in ponovno petdeset let kasneje pod JulijanomAmijan Marcelin, Zgodovina, 17.1.11; 17.10.4; 20.10.2.) kot invazijsko pot, s katero je obšel sovražnika, ki se je nahajal severno od te velike reke in ga ujel od zadaj, potem ko je opustošil njihovo ozemlje.
308 Konstantin je v celotnem letu dosegel nadaljnje uspehe proti Brukterom, za kar je ponovno prejel naziv Germanicus Maximus.Y. Le Bohec, Armi e guerrieri di Roma antica. Da Diocleziano alla caduta dell'impero, Rim 2008, str. 46.
Ob koncu te nove vojaške kampanje proti Frankom je Konstantin zgradil pomembno "mostišče" Divitia (današnji Deutz, Köln) na nemškem ozemlju nasproti Colonia Agrippina (Kölnu)..
225px|levo|palec|Sektor limesa v provinci Rimska_provinca#Dieceza_GalijawGermania II ob zgornjem toku Rena
310 Konstantin je ponovno dosegel pomembne vojaške uspehe proti Alemanom in Frankom, katerih kralja naj bi ujel in ga dal zverem v amfiteatru.Anselmo Baroni, Cronologia della storia romana dal 235 al 476, str. 1027. Med to kampanjo proti Frankom je Konstantin dodal veličasten most pri Divitii, dolg 420 metrov in širok 10 metrov.E. Horst, Costantino il grande, Milano 1987, str. 99.
Medtem pa se je Maksimijan uprl in Konstantin je moral prekiniti svojo kampanjo proti Frankom, hitro je odkorakal v južno Galijo, kjer je ujel Maksimijana in ga prisilil k samomoru.Panegyrici latini, 7.18–19.Lactantius, De mortibus persecutorum, 29.8.Barnes, Constantine and Eusebius, str. 34–35; Elliott, str. 43; Lenski, str. 65–66; Odahl, str. 93; Pohlsander, Emperor Constantine, str. 17; Potter, str. 352; E. Horst, Costantino il grande, Milano 1987, str. 124–125.