Ottawa je pleme ameriških Indijancev iz algonkvinske družine, ki je v 16. stoletju prebivalo ob izlivu reke French River v Georgian Bay in na otoku Manitoulin, Kanada. Danes živijo v Oklahomi in v rezervatih v Michiganu, Wisconsinu ter Kanadi. Zgodnja populacija je leta 1600 štela 6000 ljudi.
Ime thumb|Indijanci Ottawa, pripadniki skupine Little River, ki prebivajo v zvezni državi Michigan
Ime Ottawa v domorodnem jeziku pomeni 'trgovati' ali 'trgovec' in po njih je kasneje glavno mesto Kanade dobilo ime. Ottawe so si to ime popolnoma upravičeno prislužili, saj so bili zelo aktivni posredniki v trgovini s sosednjimi prijateljskimi plemeni. Sami to besedo izgovarjajo Odawa, vendar se nikoli ne imenujejo tako. Njihovo lastno ime, s katerim se imenujejo, je Anishinabe, kar preprosto pomeni 'izvirna oseba'. Sosednja plemena so jim dajala druga različna imena. Tako so jih Irokezi imenovali, ker jih niso razumeli, saj so jezikovno popolnoma nepovezani, z imenom Waganha's (Waganhae, Waganis = jecljavci), podobno kot Slovenci imenujejo Nemce 'Nemci', seveda je še več takšnih primerov. Ime Watawawininiwok ('možje rogoza') so jim dali Chippewa Indijanci po rogozu, s katerim so bile takrat obrasle obale reke Ottawa. Drugi nazivi za to pleme niso povsem pojasnjeni. Vsekakor je treba omeniti ime Abenaki Wdowo in Penobscot, ki so jih imenovali Udawak. Oba zadnja naziva imata očitno enak ali podoben pomen. – Uveljavljeno ime Ottawa se v različnih delih in potopisih pojavlja v celo vrsti različic, nekatere izmed njih so: Atawawa, Odawa, Outaouacs, Outaoua, Tawa, Tawaw in Utawawea.
Vasi in lokalne skupine Ottawa
Lokalne skupine in bande
Glavnih pet band (ena je bila po poreklu od Indijancev Algonquin) je bilo razdeljenih na več lokalnih band.
Kishkakon (Kiskakon ali Bear Gens) Nassauaketon (Fork People, Nassawaketon, Nation of the Fork, Nassauakueton, Ottawa de la Fourche) Sable (Sable Gens) Sinago (Gray Squirrel Gens, Akonapi) Keinouche (Pickerel Gens). To je bila ena izmed band Indijancev Algonquin.
-Lokalne skupine:
Maskasinik, ta skupina Indijancev se omenja leta 1657./8 v 'Jesuit Relation' z Nikikouek in Missisaugami. Njihov odnos z Ottawami ni jasen. Nikikouek, živeli so na severni obali jezera Huron, omenjajo pa jih skupaj z Indijanci Nikikouek. Outaouakamigouk, s severovzhodne obale jezera Huron 1648. Sagnitaouigama, omenjajo se 1640. jugovzhodno od reke Ottawa, morda so identični skupini Sinago.
Vasi
Aegakotcheising, v Michiganu. Anamiewatigong, okrožje Emmet, Michigan, na Spodnjem polotoku. Apontigoumy, morda v Ontariu. Machonee, blizu izliva reke Au of Au Vaseau, ki se izliva v jezero St. Clair, v Spodnjem Michiganu. Manistee, v Michiganu, morda blizu vasi Weganakisi v zalivu Little Traverse. Menawzhetaunaung, na otoku v jezeru Lake of the Woods. Meshkemau, v zalivu Maumee, okrožje Lucas, Ohio. Michilimackinac, na otoku Mackinac. Middle Village, lokacija neznana. Obidgewong, s Chippewami, na zahodni obali jezera Lake Wolseley, otok Manitoulin, Ontario. Oquanoxa, na zahodni obali reke Little Auglaize, ob njenem izlivu, v okrožju Paulding, Ohio. Roche de Boeuf, na reki Maumee, blizu Watervilla, okrožje Lucas, Ohio. Saint Simon, misija na otoku Manitoulin. Shabawywyagun, vzhodna obala jezera Michigan. Tushquegan, na južni obali reke Maumee nasproti Toleda, Ohio. Waganakisi, na mestu Harbor Springsa, okrožje Emmet, Mich. Walpole Island, na istoimenskem otoku, Ontario. Waugau, blizu izliva reke Maumee, v okrožju Lucas, Ohio. Wolf Rapids, na reki Maumee, Ohio, na meji med okrožjema Wood in Henry.thumb|Enmegahbowh (ok. 1807 – 12. junij 1902). Prvi Ottawa Indijanec posvečen v duhovnika. Njegovo ime izvira iz Enami'egaabaw, kar pomeni, da moli [za svoje ljudstvo] stoje. Angleži so ga klicali John Johnson. thumb|Poglavar Pontiac
Zgodovina
V zgodnjem 17. stoletju so bili Ottawe locirani blizu sedanjega izliva reke French River. Velik del plemena je živel tudi na otoku[Manitoulin. Vojne so jih prisilile, da so se preselili proti zahodu, na območje zaliva Green Bay v Wisconsinu. Nekje od leta 1700 migrirajo v smeri reke Joseph v južnem Wisconsinu in severnem Illinoisu, na obale jezer Huron in Erie in od Detroita, vzhodno do Pensilvanije. V bližini današnjega Detroita je slavni poglavar Pontiac leta 1763. začel vojno proti belcem. Postal je krvni sovražnik belcev in njihovega naseljevanja ameriške celine. Pontiacu je uspelo zbrati ducat plemen, vendar mu ni uspelo pregnati nezaželenih gostov. Leta 1765. je podpisal mirovno pogodbo. Leta 1831. so tri skupine Ottaw (Swanton omenja dve) prepustile svojo zemljo v Ohiu Združenim državam. Ti Ottawe so bili preseljeni v rezervat v Kansasu. V Kansasu so ostali le pet let. Država je pritiskala, da se indijanske dežele v Kansasu odprejo za naseljevanje, zato so Ottawe leta 1846. in 1862. sklenile novo pogodbo, po kateri bodo dobile drugo zemljo na Indijanskem ozemlju. S pogodbo so dobili tudi šolo, danes znano kot 'Ottawa College'. Pleme je naseljeno ob reki Neosho v okrožju Ottawa, kjer živijo še danes. Drugi deli Ottaw danes živijo v rezervatih na otoku Walpole v jezeru St. Clair, del na otoku Manitoulin in največji del v Michiganu. Nekaj jih je tudi v Kanadi. Leta 1990. je bilo okoli 8,000 Ottaw.
Pontiacov upor thumb|hochkant=1.5|Zemljevid Pontiacovega upora
Leta 1761 je bila francosko-indijanska vojna bolj kot ne končana in bivše francosko ozemlje in s tem tudi bivši francoski indijanski zavezniki, so prešli pod britansko kontrolo.
Francoski zavezniki se niso upirali prevzemu, saj je Francozom v Detroitu zmanjkalo smodnika in so upali, da jih bodo oskrbeli Britanci. Septembra se je Pontiac srečal z majorjem Robertom Rogersom in njegovimi Rangerji, preden so dosegli Detroit in potem ko se je prepričal, da vedo, da so na njegovi zemlji, jim je dal dovoljenje za nadaljevanje. William Johnson, britanski indijanski komisar je upal, da bo nadaljeval francoski sistem poslovanja z zavezniškimi plemeni, vendar ga je preglasil Jeffrey Amherst, britanski poveljnik v Severni Ameriki. Amherst je prakso letnih daril poglavarjem štel za podkupovanje in ukazal, naj se prekine. Prav tako je zvišal cene trgovskega blaga in omejil dobavo (zlasti smodnika in ruma), nato pa je Johnsonu prepustil reševanje morebitnih težav. Te niso dolgo čakale. Na srečanju v Detroitu leta 1761 s plemeni stare francoske zveze je Johnson izvedel, da Seneci (najzahodnejše Irokeško pleme) širijo vojni pas, ki poziva k vstaji.
To ni bilo presenetljivo, saj je Amherst pravkar dal nekaj seneških zemljišč pri Fort Niagari svojim častnikom za njihovo služenje v vojni (kasneje je London to razveljavil). Učinek trgovinskih omejitev je bil uničujoč. Plemena so bila odvisna od trgovskega blaga, osnovne veščine, kot je izdelava puščic, pa so bile izgubljene. Množična prisotnost v bližini trgovskih postaj je izčrpala lov in več plemen je bilo v nevarnosti lakote. Nekateri poveljniki so zagotovili toliko smodnika in svinca iz zalog svojih utrdb koliko so lahko, vendar to ni bilo niti približno dovolj. Napetosti so se stopnjevale in med letom 1762 so bila detroitska plemena (Ottawa, Wyandot, Ojibwe in Potawatomi) blizu spopada s Shawneeji. William Johnson je zadušil seneško zaroto leta 1761, vendar sta se nato začela širiti še dva vojna pasova od Illinoisov in Caughnawage (krščanski Mohawki pri Montrealu). Majhen odziv na te je Britance uspaval v lažen občutek varnosti.
Tehnično gledano sta bili Francija in Velika Britanija še vedno v vojni in čeprav so se mnogi francoski zavezniki strinjali z mirom z Britanci, so večinoma menili, da so ti začasni. Poleti 1762 je v dolini Ohio vladala suša, ki ji je pozimi sledila epidemija in lakota. Vse, kar je bilo potrebno za upor, je bila enotnost in to je zagotovilo novo versko gibanje, osredotočeno okoli naukov preroka plemena Delaware, Neolina (Razsvetljeni). Iz svoje vasi blizu reke Ohio je Neolin začel pridigati zavračanje trgovskega blaga in vrnitev k tradicionalnim domorodnim vrednotam. Britanci so ga zavrnili kot "prevaranta", vendar je pridobil veliko privržencev med Delawari, kar se je razširilo na druga plemena. Delawari so bili spoštovani kot "dedki" (izvirno pleme vseh Algonquiancev), vendar niso bili člani stare francoske zveze in niso imeli političnih pooblastil za vodenje upora.
Toda Ottawa so jih imeli in Neolinov najpomembnejši spreobrnjenec je bil Pontiac, poglavar Ottaw v Detroitu, čigar mati je bila Ojibwe. Bil je tudi vodja Metai (Veliko zdravilsko društvo), verskega društva v večini plemen Velikih jezer. V upanju, da bo obnovil francosko vladavino, je Pontiac Neolinovo religijo naredil protibritansko. Tisto zimo so njegovi glasniki na skrivaj odšli k drugim plemenom v dolini Ohio in Velikih jezerih, nosili vojne pasove in prosili za njihovo podporo. Ker je govoril poglavar Ottawe, so vsi poslušali. Pontiac je pridobil obljube podpore od Ottaw, Ojibwe, Kickapoo, Illinois, Miami, Potawatomi, Delaware, Seneca, Shawnee in Wyandot, vendar je vprašljivo, kako tiho je to storil. Govorice so dosegle Britance, in Amherst je poslal okrepitve v Detroit, vendar nikoli ni slutil, kako razširjen bo upor. 27. aprila 1763 je bil na reki Aux Ecorces sklican vojni svet. Pontiac je nagovoril predstavnike in jih pozval, naj se znebijo "teh Angležev, teh psov, oblečenih v rdeče."
Upor se je začel maja in hitro zajel osem od dvanajstih britanskih utrdb zahodno od Apalačev: Sandusky (Sandusky, OH); St. Joseph (Niles, MI); Michilimackinac (Mackinac, MI); Miamis (Fort Wayne, IN); Ouiatenon (Lafayette, IN); Venango (Franklin, PA); Le Boeuf (Waterford, PA); in Presque Isle (Erie, PA). Fort Edward Augustus v Green Bayu je zapustila njegova garnizija, s čimer se je skupno število povzpelo na devet. Preživeli so le trije utrdbe – Detroit, Niagara in Pitt, vendar so bili obkroženi in odrezani. Samo L'Arbre Croche Ottawa, Menominee, Sauk, Fox, Winnebago in Iowa so zavrnili sodelovanje in poslali pasove wampum Britancem, s čimer so jim obljubili zvestobo. Fort Michilimackinac bi bil masaker, če ne bi posredovala Charles Langlade in oče du Jonais ter rešila del garnizije. Ottawa so prispeli prepozno, da bi oropali trgovsko postajo in so jim bili britanski ujetniki dani kot odškodnina. Kasneje so njih in garnizijo iz Green Baya varno pospremili v Montreal. Miami so bili tudi previdni s svojimi britanskimi ujetniki, vendar drugi niso imeli toliko sreče. Po obkolitvi Fort Pitta so Delaware, Shawnee in Mingo napadli pensilvansko mejo in ubili več kot 600 naseljencev. William Johnson je prepričal Mohawk, da so se maščevali in vzhodni Delaware so bili umaknjeni iz vojne.
Pontiac je prevzel odgovornost za zavzetje Detroita. Imel je podporo detroitskih Potawatomi in Wyandot, Saginaw Ojibwa in nekaterih Mississauga (skupina Ojibwa iz Ontaria), vendar se je soočal z garnizijo 120 mož, okrepljeno s 40 britanskimi trgovci in dvema oboroženima škunama-ladjama. Ker bi neposreden napad stal preveč življenj, je Pontiac poskusil z zvijačo. V spremstvu velike skupine bojevnikov, ki so pod odejami skrivali kratkocevne puške, je 7. maja vstopil v utrdbo, tako da je prosil za srečanje s poveljnikom, majorjem Henryjem Gladwynom. Vendar je bil Gladwyn opozorjen s strani informatorja (domneva se, da je bila Catherine, mlada ženska Ojibwe, za katero se je govorilo, da je bila njegova ljubica). Celotna garnizija je bila oborožena in pripravljena in ko je to zaznal, Pontiac ni dal znaka za napad. Še dvakrat so poskusili zavzeti utrdbo s presenečenjem, vendar so vrata ostala zaprta in 9. maja se je razplamtel pekel. Napada ni bilo, vendar je utrdba prišla pod ogenj, medtem ko so bojevniki prečesavali podeželje in ubijali vse britanske civiliste, ki so imeli nesrečo, da so bili še zunaj. Francozi niso bili poškodovani.