Eberhardt Alexander Gauland (* 20. februar 1941 v Chemnitzu) je nemški odvetnik, publicist in desničarski populistični politik ( AfD, prej CDU ). Med letoma 2017 in 2019 je bil Gauland eden od dveh zveznih tiskovnih predstavnikov (vodje stranke) stranke AfD. Od leta 2017 je poslanec nemškega Bundestaga, kjer je bil od leta 2017 do 2021 eden od dveh vodij poslanskih skupin svoje stranke skupaj z Alice Weidel.Od leta 2019 je častni predsednik stranke AfD, od leta 2021 pa tudi član poslanske skupine AfD v Bundestagu. Na zveznih volitvah leta 2025 je kandidiral za saško stranko AfD, potem ko je prvotno napovedal upokojitev iz politike , in osvojil neposredni mandat.
Gauland je bil član CDU od leta 1973 do 2013. Med svojo strankarsko kariero je delal na frankfurtskem magistratu in na zveznem ministrstvu za okolje, od leta 1987 do 1991 pa je vodil hesensko državno kanclerstvo pod vodstvom ministrskega predsednika Walterja Wallmanna, ki je bil njegov mentor.Kontroverzna odločitev o premestitvi, ki jo je Gauland sprejel kot vodja državnega kanclerskega urada, se je v nemško literaturo znašla pod imenom afera Gauland.Med letoma 1991 in 2005 je bil urednik dnevnega časopisa Märkische Allgemeine s sedežem v Potsdamu in je objavljal številne članke, med drugim tudi vodnik o konzervativizmu.Nazadnje je bil vodilni mislec Berlinskega kroga .
Gauland je ustanovni član protievropske volilne alternative 2013 in iz nje nastale stranke "Alternativa za Nemčijo" (AfD). Bil je predsednik stranke AfD Brandenburg.Po volitvah v Brandenburgu leta 2014, na katerih je bil vodilni kandidat, je postal vodja poslanske skupine svoje stranke in višji poslanec v brandenburškem deželnem parlamentu.Skupaj z Alice Weidel je bil vodilni kandidat AfD na zveznih volitvah leta 2017, osvojil sedež v Bundestagu in bil nato izvoljen za sopredsednika parlamentarne skupine. 2. dne Decembra 2017 je bil Gauland na strankarski konferenci v Hannovru izvoljen za drugega zveznega tiskovnega predstavnika stranke AfD, poleg Jörga Meuthena.30. novembra 2019 je bil za njegovega naslednika izvoljen Tino Chrupalla, potem ko je Gauland zavrnil ponovno kandidaturo.
Še posebej med kampanjo za zvezne volitve leta 2017 so bile Gaulandove izjave večkrat dojete kot rasistične in revizionistične. Glede na študijo, predstavljeno januarja 2019, Zvezni urad za zaščito ustave potrjuje, da ima Gauland "etnično-nacionalistične poglede na družbo" in " obremeni tiste, ki niso del njegove lastne, nadgrajene skupine". Trdi, da "namerno delegitimizira" verodostojnost parlamentarne demokracije. Gauland s svojimi izjavami, na primer o migrantih ali nacistični preteklosti Nemčije, vedno znova sproža polemike.
Življenje
Izvor in mladost Alexander Gauland se je rodil leta 1941 v Chemnitzu na Saškem kot sin policijskega podpolkovnika Alexandra Gaulanda (* 1881), ki je bil upokojen leta 1936. Oče je delal na saksonskem kraljevem dvoru v Dresdnu. Sina je poimenoval po ruskem carju Aleksandru I. Alexander Gauland je odraščal v Chemnitz-Kaßbergu, za katerega je bilo pred drugo svetovno vojno značilno, da je tam živel višji sloj , in tam od leta 1946 obiskoval šolo v sovjetski coni in kasneje v NDR, najprej tamkajšnjo šolo André in nato srednjo šolo Goethe v Karl-Marx-Stadtu. Po končani srednji šoli v NDR leta 1959 na Friedrich-Engels-Oberschule, prav tako v mestu Karl-Marx-Stadt, je pobegnil iz NDR v Zvezno republiko Nemčijo, ker mu je bila po lastnih izjavah odvzeta možnost študija. Sprva je bil nastanjen v zasilnem sprejemnem taborišču Marienfelde (Berlin) , nato pa v Giessenu v Hessnu.
Študij prava v Marburgu in Giessenu Zahodnonemški dopolnilni izpit za maturo NDR je opravil v Darmstadtu leta 1960 , zgodovino in politologijo ter pravo pa je od leta 1960 naprej študiral na Univerzi Philipps v Marburgu in Univerzi Justusa Liebiga v Giessenu. V Marburgu je bil vključen v Krog krščanskodemokratskih študentov (RCDS) in kot univerzitetni starešina predsedoval študentski skupščini (kot naslednik Walterja Wallmanna ). Po končanem študiju je trpel za hudo depresijo in šest tednov preživel v psihiatrični bolnišnici v Bonnu. Leta 1970 je na Pravni fakulteti in političnih znanosti Univerze v Marburgu doktoriral iz prava pod vodstvom strokovnjaka za mednarodno pravo Gerharda Hoffmanna z disertacijo z naslovom "Načelo legitimnosti v državni praksi od Dunajskega kongresa naprej ". Prvi pravniški državni izpit je opravil v Hessnu leta 1966, drugi pravniški državni izpit pa leta 1971.
Politična kariera v CDU
Postaje v Bonnu, Edinburghu in Frankfurtu na Majni Po doktoratu je od leta 1970 do 1972 delal v Uradu za stike z javnostmi in informiranje zvezne vlade v Bonnu, od leta 1974 do 1975 je bil tiskovni ataše na generalnem konzulatu v Edinburghu na Škotskem, nato pa v parlamentarni skupini CDU/CSU v Bonnu.
V Bundestagu je srečal svojega mentorja Walterja Wallmanna, takratnega podpredsednika parlamentarne skupine Unije. Potem ko je Wallmann postal parlamentarni vodja, je Gauland, ki se je leta 1973 pridružil CDU, na Wallmannovo prošnjo postal njegov osebni svetovalec. Gaulandu je zelo zaupal in ga v svoji avtobiografiji (2002) pohvalil kot "izjemno izobraženega, nikakor ne vedno odprtega za zahteve politične taktike, zanimal se je za vsa vprašanja in predvsem kot človeka, ki je znal združiti zvestobo s pogumom, da bi nasprotoval cilju". Bil je "pomemben svetovalec".
Zaradi dobrega rezultata CDU Hesse na lokalnih volitvah v Hessnu leta 1977 se je Gauland preselil v Römer v Frankfurtu na Majni. Wallmann in njegovi kolegi so želeli ustaviti uspeh socialnih demokratov na zvezni ravni s spremembo politike v nekdanji levičarski trdnjavi. Tam je bil osebni asistent, pisec govorov in vodja pisarne župana Wallmanna. Kot mestni direktor Frankfurta je med drugim organiziral prevoz vietnamskih beguncev ( ljudi s čolnov ) v hessensko metropolo. Z Wallmannom, ki je postal prvi zvezni minister za okolje, varstvo narave in jedrsko varnost v kabinetu Kohla II, se je leta 1986 preselil na zvezno ministrstvo v Bonnu, kjer je pomagal ustanoviti centralni oddelek .
Državni sekretar v Hessnu Po zmagi na deželnih volitvah v Hessnu leta 1987 je postal državni sekretar in vodja hesenskega državnega kanclerskega urada v Wiesbadnu pod vodstvom ministrskega predsednika Wallmanna. Politolog Eike Hennig je Gaulanda videl kot "liberalno-konservativnega" politika, ki pa je med volilno kampanjo igral vodilno vlogo v "kampanji proti integracijski imigracijski politiki ". Za izvedbo akcijskega programa Hesse-Thuringia, investicijskega programa za obnovo vzhoda, mu je bilo leta 1989 zaupano vodenje delovne skupine kabineta, v kateri sta bila tudi državna sekretarja Dieter Posch (FDP) in Claus Demke (CDU).
16. februarja 1993 se je v časopisu Frankfurter Rundschau pojavil oglas, ki se je nanašal na javno razpravo 24. februarja 1993 na temo "Državljanstvo, priseljevanje in azil v kozmopolitski Nemčiji" v dominikanskem samostanu v Frankfurtu. Poleg Gaulanda so kot udeleženci razprave imenovani Winfried Hassemer, Dieter Hooge in drugi. Besedilo je spremljala izjava, ki so jo podpisali številni vidni ljudje (med njimi Ignatz Bubis, Daniel Cohn-Bendit, Joschka Fischer in Marcel Reich-Ranicki). Vseboval je stavke, kot je ta: "Kar lahko dosežemo, je moderna Nemčija, ki se bo lahko pridružila Evropi. Potrebna je pragmatična in humana imigracijska politika. Potrebujemo inteligentno in odgovorno azilno politiko, ki v osnovi podpira zavezanost družbe k velikodušnosti." Govorilo se je tudi o "republiki, ki je kot odprta družba pustila za seboj svojo 'etnični' avoportret".
Njegov poskus premestiti višjega ministrskega svetnika Rudolfa Wirtza (SPD), da bi naredil prostor za svojega strankarskega kolega Wolfganga Egerterja, je privedel do večstopenjskih postopkov pred upravnimi sodišči in državnopolitične polemike, znane kot " afera Gauland ". V tem primeru se je razpravljalo o Egerterjevi preteklosti v Witikobundu , Gauland pa je moral med postopkom podati izjave pod prisego. Izkazalo se je, da so te lažne. Pisatelj Martin Walser je zgodbo skupaj z njenimi protagonisti obdelal v zelo priznanem romanu Finks Krieg v obliki ključa, ki ga je leta 1996 izdala založba Suhrkamp Verlag. Gauland je resnični model za enega od glavnih likov po imenu Tronkenburg. V odgovor je Walserja obtožil nepoznavanja lokalnih razmer. Po mnenju pravnega strokovnjaka Heinza Müller-Dietza se je Gauland označil za "žrtev svojeglavega protagonista".
Generator idej "Berlinskega kroga" Tako kot Hans-Joachim Schoeps in Günter Rohrmoser je veljal za enega od konservativcev v krogu CDU/CSU. Gauland, ki je v zadnjih letih kritiziral smer CDU pod kanclerko Angelo Merkel in je bil nazadnje zamisel konservativnega " Berlinskega kroga "znotraj stranke, je marca 2013 po mnogih letih članstva zapustil CDU. Pred tem si je prizadeval za dialog z različnimi predstavniki na dogodkih strank, mladinskih organizacij in fundacij .
Založnik revije "MAZ" Od leta 1991 do 2005 je bil Gauland soupravni direktor ( generalni zastopnik ) Märkische Verlags- und Druck-Gesellschaft, ki je bil takrat del založniške skupine Frankfurter Allgemeine Zeitung (FAZ), in založnik Märkische Allgemeine (MAZ) v Potsdamu. Po padcu berlinskega zidu je bil odgovoren za proces prehoda iz nekdanjega organa SED v neodvisni dnevni časopis. Bralci so bili politično socializirani drugače, kar mu je predstavljalo večje izzive. Neizkušeno nadaljnje zaposlovanje politično pristranskih urednikov je prav tako vodilo do težav z verodostojnostjo, je Gauland samokritično priznal za nazaj. Leta 1993 je Gauland sopodpisal poziv "Frankfurtska intervencija – Jens Reich naj postane zvezni predsednik". Poleg uredniškega dela je Gauland delal tudi kot svobodni novinar za MAZ. Zgodovinar Michael Stürmer (2005) je objavljene prispevke opisal kot "filozofsko-politične razprave".
V poročilu (Kadrovski in institucionalni prehodi v brandenburški medijski krajini), ki ga je leta 2011 za preiskovalno komisijo 5/1 brandenburškega deželnega parlamenta pripravila politologinja Ariane Mohl, članica državnega raziskovalnega združenja SED, je bilo navedeno, da Gauland ni "odkrito in pregledno obravnaval preteklosti urednikov MAZ" v NDR. Čeprav sta bila med njegovim mandatom zaradi njune preteklosti v Stasi odpuščena dva nekdanja glavna urednika, ostaja nejasno, "katera merila je Gauland uporabil pri pregledu posameznih primerov".
Leta 2011 je Gauland v članku trdil, da Brandenburg "nima meščanske zgodovine in zato nima meščanske tradicije". To je sprožilo medijsko podprto razpravo v deželni politiki, v kateri so sodelovali vodilni politiki iz skoraj vseh frakcij, med katero ga je predsednica CDU Brandenburg in poslanske skupine CDU v deželnem parlamentu Brandenburga, Saskia Ludwig, obtožila, da je "lastne napake iz obdobja po združitvi prevalil na domnevno proletarizirano, nezrelo strukturo prebivalstva v Brandenburgu".
Strankarsko-politična preusmeritev
Funkcionar stranke AfD Skupaj s članoma CDU Konradom Adamom in Berndom Luckejem ter Gerdom Robanusom je bil septembra 2012 ustanovni član stranke Alternativa na volitvah leta 2013. Aprila 2013 je bil na ustanovni konferenci stranke skupaj s Patricio Casale in Rolandom Klausom izvoljen za namestnika tiskovnega predstavnika evrsko kritične stranke AfD. Februarja 2014 dpa: In: Potsdamer Neueste Nachrichten, Nr. 34, 10. Februar 2014, S. 14. je bil izvoljen na deželni strankini konferenci v Großbeerenu proti tekmecu s približno 77 glasovi. Odstotek glasov za predsednika stranke AfD Brandenburg, ki je nasledil Rolanda Scheela, ki je odstopil decembra 2013.