Rimsko selevkidska vojna (192–188 pr. n. št.), imenovana tudi etolska vojna, antiohijska vojna, sirska vojna in sirsko-etolska vojna. Z oslabljenim Egiptom in Makedonijo je Selevkidsko cesarstvo postajalo vse bolj agresivno in uspešno v svojih poskusih osvojitve celotnega grškega sveta. Ko se je Rim ob koncu druge makedonske vojne umaknil iz Grčije, so mislili (in tudi njihovi zavezniki), da so za seboj pustili stabilen mir. Vendar so z oslabitvijo zadnje preostale prepreke za širitev Selevkidov za seboj pustili ravno nasprotno. Ne le, da so rimski zavezniki proti Filipu iskali rimsko zavezništvo proti Selevkidom, ampak je Filip sam iskal zavezništvo z Rimom. Razmere je še poslabšalo dejstvo, da je bil Hanibal zdaj glavni vojaški svetovalec selevkidskega cesarja in verjeli so, da načrtujeta popolno osvojitev ne le Grčije, ampak tudi Rima. Selevkidi so bili veliko močnejši od Makedoncev, saj so nadzorovali velik del nekdanjega Ahemenidskega cesarstva in so do takrat skoraj v celoti ponovno sestavili nekdanji imperij Aleksandra Velikega. Rimljani so se bali najhujšega in začeli veliko mobilizacijo, skorajda so se umaknili iz nedavno pomirjene Iberije in Galije. Na Siciliji so celo ustanovili večjo garnizijo za primer, da bi Selevkidi kdaj napadli Italijo. Ta strah so delili tudi rimski grški zavezniki, ki so v letih po drugi makedonski vojni večinoma ignorirali Rim, zdaj pa so prvič po tej vojni spet sledili Rimu. Pod poveljstvom velikega junaka druge punske vojne Scipiona Afriškega, so bile mobilizirane večje rimsko-grške sile, ki so se odpravile proti Grčiji, s čimer se je začela rimsko-selevkidska vojna. Po začetnih bojih, ki so razkrili resne slabosti Selevkidov, so Selevkidi v bitki pri Termopilah (191 pr. n. št.) poskušali obrniti rimsko moč proti sebi (kot so verjeli, da je 300 Špartancev stoletja prej storilo mogočnemu Perzijskemu cesarstvu).
Tako kot Špartanci so tudi Selevkidi bitko izgubili in bili prisiljeni zapustiti Grčijo. Rimljani so Selevkide zasledovali s prečkanjem Helesponta, kar je bil prvi vstop rimske vojske v Malo Azijo. Odločilni spopad se je zgodil v bitki pri Magneziji, kar je povzročilo popolno zmago Rimljanov. Selevkidi so prosili za mir, Rim pa jih je prisilil, da so se odpovedali svojim nedavnim grškim osvojitvam. Čeprav so še vedno nadzorovali veliko ozemlja, je ta poraz pomenil začetek konca Selevkidskega cesarstva, saj so se začeli soočati z vse bolj agresivnimi podložniki na vzhodu (Parti) in zahodu (Grki), pa tudi z Judejo na jugu. Njihov imperij se je v naslednjem stoletju razpadel v ostanke, ko ga je zasenčilo Pontsko kraljestvo. Po Magneziji se je Rim znova umaknil iz Grčije, v predpostavki (ali upanju), da bo pomanjkanje večje grške sile zagotovilo stabilen mir, čeprav se je zgodilo ravno nasprotno.
Ozadje in hladna vojna
Od 212 do 205 pr. n. št. je Antioh III. vodil kampanjo za ponovno uveljavitev selevkidske oblasti nad Armenijo in Iranom. Potem, ko je ta območja podredil vazalom in podpisal pogodbe s Parti in Baktrijci, se je vrnil domov. Nato se je osredotočil na obnovo nadzora svojega cesarstva nad velikimi deli Male Azije. Vendar ga je prekinila smrt Ptolemaja IV. Filopatorja iz Egipta poleti 204 pr. n. št., kar mu je dalo priložnost, da po Peti sirski vojni Ptolemajcem odvzame Kojle Sirijo, Fenicijo in Palestino. Uspešen v Siriji in Palestini, je tam preživel nekaj časa, preden se je okoli leta 197 pr. n. št. vrnil v Malo Azijo. Za te zmage si je prislužil naziv "Veliki kralj" ().
Z Antiohovimi osvojitvami in rimsko zmago v Drugi punski vojni sta Egejsko morje zdaj obkrožali dve veliki sili na vzhodu in zahodu. Rimski vpliv se je še naprej širil kot posledica druge makedonske vojne (200–197 pr. n. št.), ki se je odvijala med rimsko republiko in Filipom V. Makedonskim. Potem ko je Filip napadel Kikladske otoke in napovedal vojno Rodosu in Pergamu, so branilci po velikih porazih v vojni poleti 201 pr. n. št. pozvali Rim na pomoč. Rimski senat, pod vplivom senatorskega "kroga 'vzhodnih strokovnjakov'", ki ga je vodil Publij Sulpicij Galba Maksim, veteran Prve makedonske vojne, je poslal odposlanstvo k Filipu z ultimatatom. V naslednjih treh letih so se Rimljani borili s Filipom in do leta 197 pr. n. št. zmagali; po tem so se meddržavne politike Egejskega morja precej spremenile. Rimska koalicija je premagala Filipa, vendar je Antioh hkrati utrjeval selevkidski vpliv v zahodni Mali Aziji.
Med vojno so bili Antiohovi odnosi z Rimom prisrčni: na začetku vojne je obljubil, da Filipu ne bo pomagal pred rimskim odposlanstvom; ugodil je rimskemu odposlanstvu, ki je zahtevalo, da se umakne iz Pergamuma, rimskega zaveznika v vojni; Rimljani niso storili ničesar, da bi preprečili njegovo zasedbo območij vzhodneje v Mali Aziji. Po vojni pa se je rimsko mnenje poslabšalo, predvsem zaradi Antiohovega prehoda v Evropo po koncu vojne, kar je ogrožalo rimske varovalne pasove na Balkanu, medtem ko je izražal zapoznele čestitke Rimu. Rimljani so v miru po makedonski vojni razglasili štiri mesta – nekdanje Filipove posesti – za svobodna, čeprav so bila v Antiohovi sferi vpliva.
Rimljani so tudi – po vojni – razglasili svobodo za vse Grke, izrecno vključno s tistimi v Mali Aziji pod Antiohovim nadzorom. Rimljani so na Istmijskih igrah leta 196 pr. n. št. izdali še eno opozorilo proti vmešavanju v grške zadeve ali vstopu v Evropo. Kasnejše veleposlaništvo je doseglo kralja v Lizimahiji in zahtevalo Antiohovo umik iz ptolemejskih dežel v Mali Aziji, njegov umik iz dežel, ki so bile prej Filipove in da se vzdrži napadov na katera koli grška mesta (saj so bila vsa grška mesta razglašena za svobodna); Rimljani niso imeli pravice zahtevati zadnjega elementa in Antioh je spretno zavrnil rimske zahteve, sklicujoč se na svoje zgodovinske zahteve v regiji in protestiral proti pomanjkanju kakršnega koli legitimnega rimskega interesa v Mali Aziji po njegovi poročni zvezi s Ptolemejem in njegovi lastni razglasitvi svobode za grška mesta v Mali Aziji. Njegovi odgovori so v veliki meri zmanjšali morebitne rimske razloge za vojno: "če bi se Rim hotel boriti v tem trenutku, bi se moral boriti za svobodo mest, ki jih je Antioh [razglasil] za svobodna, za reševanje sporov, ki jih je bil pripravljen predati arbitraži, in za vrnitev Ptolemeju mest, ki jih Ptolemej očitno ni hotel nazaj".
Bolj temeljno pa sta imela Rimljani in Antioh nezdružljive mednarodne vizije: Rim je videl svojo sfero vpliva, ki se je raztezala neposredno do Helesponta, z Malo Azijo kot varovalno regijo; Antioh je videl Malo Azijo kot svojo sfero, z Grčijo kot varovalno regijo. Medtem je Rim zasledoval politiko gradnje dobre volje med grškimi državami, da bi se izognil videzu agresorja in če bi bil napaden, da bi nevtralna mesta pritegnil k rimski stvari. Vsak seleukidski premik proti grškim mestom bi jih prikazal kot agresorje.
Izbruh
Rimske sile v Grčiji pod Titom Kvinkcijem Flamininom so se v veliki meri umaknile, potem ko so leta 195 pr. n. št. razglasile svojo svobodo od rimske kontrole ali obdavčitve. Antioh je hkrati vodil veliko vojsko v Evropi proti plemenom v Trakiji skozi leto 194, vstopil v rimski vakuum moči in rimski umik razumel kot umik. Na srečanju med Antiohovimi odposlanci v Rimu je deset legatov, ki so govorili v imenu senata, jasno povedalo svoje stališče za zaprtimi vrati: če bi Antioh hotel mir, bi moral ostati na svoji strani Helesponta in Bosporja; če tega ne bi storil, bi Rim ohranil svoje pravice do posredovanja v Aziji za zaščito svojih zaveznikov. Provokativno je Flaminin – eden od legatov – nato imel javni govor pred senatom, v katerem je razglasil rimske namere, da osvobodijo Grke v Mali Aziji, medtem ko so Antiohovi ambasadorji, iz strahu pred začetkom vojne in brez pooblastila za sprejetje rimskih pogojev ali njihovo zavrnitev, lahko le prosili, naj se pogajanja nadaljujejo. Senat je do pomladi 192 pojasnil svoje stališče in bi sprejel mir pod pogojem, da Antioh ostane v Trakiji.
Konec leta 193 pr. n. št. je Etolska zveza – dovzetna za Antiohove ambasadorje, ko so se vrnili iz zadrege v Rimu – poskušala pretresti rimsko poravnavo in vplesti Rim in Antioha v vojno v svojo korist. Etolci so se premaknili, da bi sklenili zavezništvo med seboj, Filipom v Makedoniji in Nabisom v Sparti. Načrti za zavezništvo so propadli,"ampak Nabis je bil dovolj prepričan, da je napadel obalna mesta v Lakoniji; bližnja Ahajska liga se je odzvala z napotitvijo okrepitev in odposlanjem veleposlaništva v Rim; Rim se je odzval s pošiljanjem štirih ambasadorjev, da bi Grke spomnili na njihove stalne interese. Ko je Flaminius, eden od ambasadorjev, spregovoril z Etolsko ligo, se je ta odzvala z izdajo odloka, da povabi Antioha, naj osvobodi Grčijo in posreduje v sporu med Rimom in Etolijo. To je bila vojna napoved in Rimljani so Antiohove predstavnike v Etoliji imeli za odgovorne. Etolci so nato premaknili čete, da bi zavzeli Šparto, Halkido in Demetrias. Uspešni so bili le v Demetriasu (Etolci so umorili Nabisa, vendar jih je ustavila ahajska intervencija; Halkida se je Etolcem odzvala s silo) in so uspeli prepričati Antioha, da grška mesta navdušeno čakajo na upor proti Rimu, zato se je izkrcal v Demetrias in razglasil, da bo osvobodil Grke izpod rimske podrejenosti.
To je bila zadnja provokacija za senat v Rimu. Kombinacija Etolcev in Antioha je bilo nesprejemljivao vmešavanje v Grčijo. Rimljani so se odzvali z napotitvijo pretorja Aul Atilij Serana z floto na Peloponez in Mark Bebij Tamfil z dvema legijama v Epir. Nadaljnje čete so bile rekrutirane in v novem letu 191 pr. n. št. so bile pod poveljstvom Manija Acilija Glabria za vodenje vojne "proti Antiohu in tistim v njegovem imperiju".
Vojaški konflikt
Še preden sta Glabrio in njegova konzularna vojska prispela, Antiohova kampanja ni potekala dobro. Grki so ga sprejeli izjemno hladno. Rimske deklaracije o svobodi so imele resnično vsebino in njegova trditev o grški osvoboditvi se je z njo neugodno primerjala; njegove navidezna osvoboditev nekaj mest v Tesaliji je zahtevala silo proti njihovim avtohtonim vladam. Ahajska liga se je na njegovo zasedbo Demetrias odzvala z napovedjo vojne, kar je utemeljila s svojim rimskim zavezništvom.
Termopile
Spomladi leta 191 pr. n. št. so Makedonci vstopili v vojno proti Etolski ligi – delovali so neodvisno od Rimljanov – in zasedli številna mesta v Tesaliji. Antioh se je premaknil proti Akarnaniji, vendar se je bil prisiljen umakniti, ko je slišal za vdor v Tesalijo. Ko je konzul Glabrio prispel v Tesalijo, so se mesta preprosto predala brez boja. Antioh, ki ni prejel okrepitev in je bil močno preštevilčen s strani rimske koalicije, se je bil prisiljen odločiti med umikom ali bojem, kjer bi bila številčna premoč koalicije zmanjšana. Izbral je Termopile. Posledična bitka je bila tako uničujoč poraz za Antioha, da je takoj pobegnil iz Grčije v Efez. Minilo je manj kot šest mesecev od njegovega prihoda v Demetrias. Z rimsko zmago tam so se grška mesta, ki so stala ob strani, hitro zbrala, da bi se pridružila zmagovalcem.
Glabrio je obrnil pogled proti Etolcem in tisto leto zavzel Heraklejo v Trahisu, preden je oblegal Navpakt po mirovnih pogajanjih – etolski ambasadorji so se želeli predati, ampak specifični obredi predaje so bili nejasni in izničeni zaradi potrebe po ratifikaciji – so propadli. Nasledil ga je konzul iz leta 190 pr. n. št., Lucij Kornelij Scipion in Lucijev sposobni legat Publij Kornelij Scipion Afričan, Glabrio se je vrnil v Rim in proslavil triumf. Tega leta je rimska flota pod Gajem Livijem zmagala v bitki pri Koriku, kar je prisililo Antiohovo floto, da se je umaknila v Efez; Selevkidi so nato sestavili novo zgrajeno floto v Kilikiji pod poveljstvom Hanibala, ki je pred leti pobegnil na Antiohov dvor.