Dinastija Komitopuli (bolgarsko Династия на комитопулите, Dinastiya na komitopulite, bizantinsko grško Δυναστεία Κομηtoπούλον, Dynasteía Kometopoulon) je bila zadnja vladarska dinastija Prvega bolgarskega cesarstva, ki je vladala od okoli leta 976 do padca Bolgarije pod bizantinsko oblast leta 1018.Byzantium's Balkan frontier: a political study of the Northern Balkans, 900–1204, Author Paul Stephenson, Publisher Cambridge University Press, 2000, ISBN 0-521-77017-3, str. 58–66. Najpomembnejši član dinastije je bil car Samuel, znan po tem, da se je več kot 40 let uspešno upiral bizantinski osvojitvi. Država Komitopulov se včasih imenuje tudi Zahodnobolgarsko kraljestvo ali Zahodnobolgarsko cesarstvo. The Decline and Fall of the Roman Empire, Edward Gibbon, J. B. Bury, Wildside Press LLC, 2004, , p. 142.A short history of Yugoslavia from early times to 1966, Stephen Clissold, Henry Clifford Darby, CUP Archive, 1968, , str. 140
Izvor in člani Pravo ime dinastije ni znano. Komitopuli (bolgarsko Комитопули, Komitopuli, bizantinsko grško Κομητοπουλοι, Kometópouloi) je zgolj vzdevek, ki so ga bizantinski zgodovinarji uporabljali za naslavljanje vladarjev iz te dinastije, saj je bil njen ustanovitelj Nikola komes (guverner, sorodno besedi grof, bizantinsko grško κóμης, kómes, iz latinskega comes, bolgarsko комита, komita) bodisi iz pokrajine Sredec, kjer je prestolnica današnje Bolgarije Sofija, bodisi regije Prespa na jugozahodu sedanje Severne Makedonije.Dennis P. Hupchick, The Bulgarian-Byzantine Wars for Early Medieval Balkan Hegemony: Silver-Lined Skulls and Blinded Armies, Springer, 2017, str. 250, . Po mnenju armenskega zgodovinarja Stepanosa Asoghika iz 11. stoletja je bila dinastija armenskega izvora in je verjetno pripadala heretični krščanski pavličanski sekti. Michael Palairet je potrdil, da je imel komit Nikola priimek Šišman, ki ni armenskega izvora in je stoletja kasneje postal priimek bolgarske kraljeve dinastije.Michael R. Palairet (2016). Macedonia. A Voyage through History (Vol. 1, From Ancient Times to the Ottoman Invasions). Cambridge Scholars Publishing, str. 222, . Leta 969 je po rusko-bizantinski osvojitvi vzhodne Bolgarije komit Nikola prevzel oblast nad bolgarskimi ozemlji zahodno od rek Iskar in Struma. Do bizantinske osvojitve Preslava in detronizacije carja Borisa II. leta 972 je bil komit Nikola ubit, oblast pa so prevzeli njegovi štirje sinovi David, Aron, Mojzes in Samuel. David je vodil obrambo jugozahodne Bolgarije in prebival v Prespi, Mojzes jugovzhodne Bolgarije je prebival v Strumici, Aron je vladal regiji Sredec, Samuel pa je bil odgovoren za severno Bolgarijo z mestom Bdin (Vidin).
Tako David kot Mojzes sta umrla mlada. Davida so umorili potujoči Vlahi, Mojzes pa je umrl med obleganjem Sera. Med Samuelom in Aronom je izbruhnil spor, ker je slednji postajal vse bolj probizantinski. Aron je bil zato 14. junija 976 blizu Dupnice usmrčen. Kasneje istega leta je odstavljenemu carju Borisu II. in njegovemu bratu Romanu uspelo pobegniti iz ujetništva v Carigradu in doseči mejo Bolgarije, kjer so Borisa II. pomotoma ubili mejni stražarji. Posledično je bil za bolgarskega carja kronan Roman, čeprav je bila resnična oblast in nadzor nad vojsko v rokah Samuela.
Samuel se je izkazal za uspešnega voditelja. Pri bitki pri Trajanovih vratih je hudo porazil bizantinsko vojsko pod poveljstvom Bazilija II. in ponovno zavzel severovzhodno Bolgarijo. Njegovi uspešni pohodi so razširili bolgarske meje v Tesalijo in Epir, leta 998 pa je osvojil še kneževino Dukljo. Leta 997 je bil Samuel po smrti legitimnega vladarja Romana I. razglašen za bolgarskega carja.
Bazilijev pohod je kmalu začel prinašati uspeh za uspehom: leta 1001 je zavzel Plisko in Preslav na vzhodu, leta 1003 je po veliki ofenzivi vzdolž Donave po osemmesečnem obleganju zavzel Vidin in leta 1004 po bitki pri Skopju premagal Samuela in zavzel mesto. Izčrpavajoča vojna se je vlekla vse do leta 1014, ko so bili Bolgari odločno poraženi v bitki na Belasici. Ujetih je bilo približno 14.000 Bolgarov. Izročilo pravi, da je bilo od sto mož oslepljenih 99, stoti mož pa je bil oslepljen samo na eno oko, da je lahko svoje rojake vodil domov. Bazilij II. si je s tem prislužil vzdevek Bulgarokton, Ubijalec Bolgarov. Ko so vojaki prispeli v Samuelovo rezidenco v Prespi, je bolgarski car ob grozljivem prizoru doživel srčni napad in dva dni pozneje, 6. oktobra 1014, umrl.
Po Samuelovi smrti je krona prešla na njegovega sina Gavrila Radomirja (vladal 1014–1015), katerega je leta 1015 umoril njegov bratranec in Aronov sin Ivan Vladislav. Z njegovo smrtjo leta 1018 se je končalo Prvo bolgarsko cesarstvo. Sinovi Ivana Vladislava, Presijan, Aluzijan in Aron, so se kmalu zatem vdali in bili vključeni v carigrajsko dvorno plemstvo. Poskus obnovitve bolgarske neodvisnosti je približno 20 let pozneje izvedel Peter (II.) Deljan (vladal 1040–1041), sin Gavrila Radomirja. S pomočjo svojega bratranca Aluzijana je organiziral upor in za kratek čas uspel izriniti Bizantince iz Ohrida, a ga je Aluzijan na koncu izdal. Aluzijanovi dediči so dobili plemiške nazive in zemljo v Bizantinskem cesarstvu.
Družinsko drevo thumb|250px|Bitolski napis Ivana Vladislava, v katerem zase in za svoje ljudstvo trdi, da so bolgarskega porekla
Po bizantinski osvojitvi Bolgarije so Komitopuli prevzeli pomembne položaje na bizantinskem dvoru in nato dobili posesti v Anatoliji in Armeniji. Katarina, hči bolgarskega carja Ivana Vladislava, je postala bizantinska cesarica. Peter Deljan, sin bolgarskega carja Gavrila Radomirja in vnuk cesarja Samuela, je v velikem uporu v letih 1040–1041 poskusil obnoviti Bolgarsko cesarstvo. Bizantinski cesarici sta postali še dve drugi članici družine, medtem ko so številni drugi služili v vojski kot strategi ali postali guvernerji različnih provinc. Bizantinski cesar Ivan II. Komnen je bil preko svoje stare matere po materini strani Marije Bolgarske potomec cesarja Ivana Vladislava.
Sklici
Viri
Crampton, Richard. A Concise History of Bulgaria. (2005). Cambridge University Press. Fine, J. The Early Medieval Balkans, A Critical Survey from the Sixth to the Late Twelfth Century (1991). University of Michigan Press. Holmes, Catherine. Biography of Basil II with notes on Scylitzes by Catherine Holmes (2022). online
Lang, David M. The Bulgarians, London, 1976. Lang, David M. The Armenians. A People in Exile. London, 1981. George Ostrogorsky, History of the Byzantine State. Prevof iz nemščine Joan Hussey. rev. ed., Rutgers Univ. Press, 1969. Dimitry Obolensky, "The Bogomils: A study in Balkan Neo-Manicheism", Cambridge University Press, 1948
Skylitzes, John. Ioannis Scylitzae Synopsis historiarum (1973). De Gruyter. Stephenson, Paul. The Legend of Basil the Bulgar-Slayer (2010). Cambridge University Press. Stephenson, Paul. Byzantium's Balkan Frontier: a Political Study of the Northern Balkans, 900–1204 (2000). Cambridge University Press.
Kategorija:Družine Kategorija:Bolgarski vladarji