Antisemitski pokol leta 1391 je bil primer antisemitizma in nasilja nad Judi, ki se je začel 6. junija istega leta v mestu Sevilja in se razširil na skoraj vsa krščanska kraljestva Iberskega polotoka : kraljestvi Kastilija in Aragonija ter navarsko kraljestvo. V glavnih judovskih četrtih mest so potekali ropi, požigi, pokoli in prisilna spreobrnjenja Judov. Najhujši upori so bili tisti, ki so se začeli v Sevilli, nato pa tisti, ki so se zgodili v Kordobi, Toledu in drugih kastiljskih mestih.
Zgodovinsko gledano se ta pokol označuje s srednjeevropskim izrazom " pogrom " in , Gzirot kana, "pogrom" ali "prisilne spreobrnitve leta 5151" (ustrezno leto v hebrejskem koledarju ).
Vzroki Najgloblji vzroki izvirajo iz krize v 14. stoletju, ki je poleg gospodarskih in socialnih učinkov v Kastiljski kroni povzročil prvo kastiljsko državljansko vojno in ustanovitev hiše Trastámara (1366–1369), ki se je od leta 1390 soočala s posebej občutljivim trenutkom: prihod Henrika III. Kastiljskega na prestol kot mladoletnega (11 let); k temu se je pridružilo razmerje med avtoritarno monarhijo in Judi, zlasti družbena zaznava tega odnosa.
Celotna Evropa je pol stoletja trpela zaradi kuge leta 1348, ki je imela uničujoče demografske posledice (ocenjuje se, da je umrla tretjina prebivalstva celine), družbeno-gospodarske in politične. V iskanju razlag za ta pojav je bilo mogoče zaznati poseganje po vseh vrstah magično-domišljijskih vzrokov, kot na primer pripisovanje kuge božji kazni kristjanov, ker so med njimi dovolili prisotnost božje morilske rase (Judov) med seboj; ali pa so Jude neposredno obtoževali, da so zastrupljali vodnjake, da bi širili kugo (pri čemer jim pripisujejo namen uničenja krščanstva). Poslabšanje sobivanja, ki ga je spremenil tudi sloves Judov kot bogatih in želja po tem, da bi jih oropali, je pripeljalo do izbruha antisemitskih uporov, vključno z množičnimi poboji Judov, ki so se začeli v srednji Evropi in razširili vse do Španijo. Ricardo García Cárcel v delu »Inkvizicija« ( ISBN 84-7969-011-9 ) pripominja, da je, glede na to, da so se množična spreobrnjenja zgodila med letoma 1391 in 1415, malo verjetno pripisovati okrepitev inkvizicijske ustanove s strani katoliških kraljev preganjanju »judaizma«, in jo povezuje s poskusom Izabele in Ferdinanda, da bi si pridobila cerkveno podporo za svoj namen vzpostavitve absolutne oblasti.Očitna sovražnost do judovskega prebivalstva v Sevilli se je še stopnjevala zaradi škandala, ki se je zgodil leta 1379, v katerega je bil vpleten José Pichón (judovsko ime Yusaph ali Yuzaf ), almojarife in glavni računovodja (upravitelja kraljevih davkov) Henrika II. Kastiljskega . Ker so ga obsodili njegovi lastni judovski soverniki, je naprej šel v zapor, a je bil po plačilu 40.000 dublonov izpuščen. Vendar so ga v njegovem lastnem domu po običaju (po pridobitvi albalá, ki je dovoljevala smrt malsinov ) usmrtili trije člani judovske skupnosti. Kralj je ukazal ubiti tri Jude, odgovorne za usmrtitev, in odsekati roko glavnemu sodnemu uradniku, ki je pri njej sodeloval. Od takrat naprej je bila judovska skupnost odvzeta moči, ki jo je imela do takrat, da med svojimi člani uveljavlja krvno pravičnost .
Pokol sličica| Ferrán Martínez je bil eden najpomembnejših primerov antisemitizma v zgodovini Španije; Njegov moto je bil »spreobrnitev ali smrt«. Citat "spreobrnitev ali smrt" zamenjuje FERRÁNA Martíneza z Vicentejem FERRERJEM (predstavljenim na ilustraciji). Neposredni vzrok za seviljski upor so bile antisemitske pridige, ki jih je petnajst let (1376) izvajal naddekan iz Écije Ferrán Martínez, ki je hujskal prebivalstvo Seville proti Judom. Udeleženci upora, privrženci pridigarja, so bili znani kot morilci Judov . Verskim razlogom se pridružila še zaznava nekaznovanosti tistih, ki so napadali in uničevali sinagoge zaradi političnih razmer (oblastno praznino v času mladoletnosti Henrika III.).
Poboji Judov so se razširili v druga mesta, sprva po dolini reke Guadalquivir ( Kordoba, Andujar, Montoro, Jaen, Ubeda, Baeza itd.), nato pa po Južni planoti (Villa-Real -danes Ciudad Real-, Cuenca, Huete, Escalona, Madrid, Toledo -18. junij-, itd.) ter po drugih kastiljskih območjih ( Burgos, Logrono -12. avgust- itd.) in po območju Aragonske krone ( Valencia -9. julij-, Orihuela, Xativa, Barcelona -5. avgust-, Lerida -13. avgust-, Majorka itd.), kjer so prav tako potekale antisemitske pridige: zlasti tista svetega Vincenta Ferrerja (njegovo geslo je bilo krst ali smrt ). Nekateri avtorji zanikajo, da je bil Vicente Ferrer leta 1391 v Valencii, in vztrajajo, da nikoli ni odobraval nasilja, čeprav je menil, da je bila preizkušnja dobra priložnost za okrepitev kateheze .
V času pogromov so se v Madridu sestali kastiljski kortesi . Ko so izvedeli za dogodke, so sklenili, da bodo v vsako mesto poslali pooblaščenca s pismom, oblikovanim v najbolj nujnih mogočih izrazih, v upanju, da bi uspelo zajeti upor; cilj, ki je bil dosežen le delno.
Sevilja Sredi 14. stoletja je bilo število judovskih družin v seviljski judovski četrti ocenjeno na približno dvesto (to je bila druga judovska četrt Kastiljske krone, takoj za Toledom); Mnogi od njih so bili posvečeni industriji in trgovini . Posojanje denarja po visokih obrestih in njihovo bogastvo sta vzbujala zavist in sovraštvo prebivalstva. Judje so bili pogosto izpostavljeni napadom in zlorabam.
Prvi upor je izbruhnil 15. marca 1391, med katerim je bilo ubitih več Judov; toda plemiči, ki so jih varovali, so upor kmalu zatrli. Tri mesece pozneje, 6. junija, je razjarjeno prebivalstvo množično napadlo judovske četrti, ropalo in zažigalo hiše. Poročali so, da je bilo ubitih več kot 4000 Judov, čeprav je bila večina prisiljena sprejeti krst, da bi rešila svoja življenje. Po pismu Hasdaija Crescasa so bile ženske in otroci prodani v suženjstvo Muslimanom .
Kancler Pero López de Ayala je v svoji knjigi Kronika vključil omembe tega upora:
Leta 1396 je kralj dal nalogo Diegu Lópezu de Zúñigi in Juanu Hurtadu de Mendozi, in sicer, da prenovita judovsko četrt v Sevilli, ki se je preimenovala v Villa Nueva . Štiri sinagoge so bile spremenjene v cerkve ali samostane: cerkev Santa María de las Nieves ali Santa María la Blanca, cerkev Santa Cruz, ki je stala na zemljišču, ki ga danes zaseda Plaza de Santa Cruz, zemljišče, katerega je kraljica Izabela Katoliška konec 15. stoletja podarila dominikanskim redovnicam samostana Matere Božje in celo cerkvi sv. Bartolomeja (ki je bila z donacijo kralja Alfonza X. namenjena hebrejskemu bogoslužju kot sinagoga. Ta stavba je bila že preurejena v krščansko župnijo in je do razglašene ruševine leta 1778 ohranila svoje hebrejske napise).
Kordoba Dva dni po začetku sevillskega upora je izbruhnil tudi upor v Kordobi. Pod pretvezo, da bi Judje prisilili v spreobrnitev v krščanstvo, je množica, v kateri so bili tudi duhovniki in služabniki iz plemiških hiš, vdrla v judovsko četrt in v grad, ropala in ubijala Jude. Pokol je trajal tri dni, med katerimi je bila uničena skoraj vsa judovska skupnost v Kordobi. Tisti, ki niso bili ubiti, so bili prisiljeni v spreobrnitev.
Velikost dogodka so ocenili v kasnejšem sodnem postopku, ki ga je vodil Pedro Martínez. Poleg zaporne kazni in izgnanstva (v dokumentih ni jasno, ali so bile izrečene smrtne kazni) je naložil globe, katerih znesek je bil neposredno dogovorjen med kraljem in mestnim svetom leta 1395, in sicer v ogromnem znesku 40.000 zlatih dublonov za kraljevo blagajno, kar je bilo obravnavano kot nadomestilo, ki ga je moral plačati kralj (in ne Judje) zaradi "ropanja, vdora in uničenja moje judovske četrti in gradu".
Judovska četrt ni utrpela nepopravljive škode, čeprav je bila takoj pokristjanjena, morilci pa so prevzeli hiše in premoženje svojih žrtev. Sinagoga, ki je bila zgrajena leta 1315, je izgubila svojo prvotno funkcijo in bila najprej uporabljena kot bolnišnica za steklino, kasneje pa kot kapela svetnikov Crispina in Crispiniana .
Toledo sličica|333x333_pik| Vhod v nekdanjo "Veliko sinagogo", glavno središče hebrejskega bogoslužja v Toledu do 14. stoletja, ki je bila iztrebljena in preimenovana v cerkev Santa María la Blanca. Konec 14. stoletja je bilo Toledo mesto z znatno judovsko in muslimansko populacijo. Imelo je deset sinagog in petštudijskih in molitvenih središč oziroma medres, h katerim je morda treba dodati še dve, za kateri obstajajo dokumentarni dokazi. Od teh desetih so bile skoraj vse uničene po pogromu leta 1391, in zanesljivo so bile identificirane le Novi tempelj, Nova sinagoga ali Glavna sinagoga, preurejena v cerkev Santa María la Blanca , in Sinagoga Tranzita, v kateri trenutno domuje Sefardski muzej . 18. junija 1391 so upori dosegli mesto in judovska četrt Toleda je bila napadena v temi noči na podoben način kot druga mesta v kraljestvu. Med žrtvami pokola so bili ugledni obrtniki, pesniki in pisatelji. V toledski judovski četrti je stal pomemben in star mlin, ki so ga po pokolih imenovali Mlin pokola ali Mlin judovstva.El Molino de la Degollina - Tradición toledana Biblioteca virtual de la Universidad de Castilla-La Mancha
...v Toledu se je narodna razburjenost nadaljevala in številni Judje so padli v jame – bodisi sežgani na grmadah, bodisi prebodeni z ostrim orožjem, nekateri so bili pahnjenimi v prepad, drugi vrženi v cisterne. Veliko privržencev Mojzesove postave je prestalo strašne muke – bili so obglavljeni, zmetani drug na drugega, zmečkani, zdrobljeni med mlinskimi kamni svojih lastnih mlinov, tako da so vode reke Tajo še dolgo časa tekle obarvane s krvjo. Juan Moraleda y Esteban (1911)
Februarja 1398 je kralj naročil županu Juanu Alfonsu in glavnemu blagajniku Juanu Rodríguez de Villarealu, naj preiščejo, kdo je izvršil ropanje v judovski četrti Toleda, in naložil krivcem globo v višini 30.000 zlatih dublonov. Katastrofalne ekonomske posledice za mesto so se zelo hitro občutile; zlasti pri posameznikih, samostanih in drugih verskih ustanovah, ki so izgubile dohodke, ki so bili vezani na davke judovskih aljam. Najbolj prizadeti so bili kaplani Kraljeve kapele, katerih cerkveni prihodki so izhajali iz judovske četrti.
Barcelona levo|sličica| Pokol Judov v Barceloni leta 1391 ( Josep Segrelles, ok. 1910). 5. avgusta 1391 na dan, ko so praznovali svetega Dominika, je bila napadena in uničena judovska četrt ali <i id="mwAT4">klic</i> Barcelone, ki je takrat imela 15 % celotnega prebivalstva mesta ( Benjamin iz Tudele, ki je potoval skozi mesto v 11. stoletju, ga je opisal kot sveto skupnost modrih in preudarnih mož ter velikih vladarjev ). Bilo je približno 300 smrtnih žrtev. Pet sinagog klica je skupaj z vsem premoženjem judovske skupnosti postalo kraljeva last.
Po spreobrnitvah so lahko prizadeti zasedli položaje, ki so jim bili prej prepovedani zaradi njihove judovske pripadnosti.
Območja brez nemirov Opažena je bila manjša intenzivnost uporov, ki so se širili proti drugim krajem po tem, ko so dosegli Ciudad Real, Toledo in Madrid. Ilescas, Ocaña in Torrijos so utrpeli manjšo škodo. Zdi se, da druga mesta v osrednjem območju z znamenitimi judovskimi četrtmi niso utrpela nemirov, kot so Maqueda, Talavera de la Reina, Alcalá de Henares, Guadalajara, Hita, Uceda, Buitrago, Mondéjar, Pastrana, Almoguera, Zorita, Tendilla, Cogolludo, El Puente del Arzobispo, Cobeña ali Torija . Ta pojav se pripisuje dejstvu, da so bile te judovske skupnosti pod zaščito mogočnih posvetnih ali cerkvenih gospodarjev, kot so bili nadškofija Toledo, red Calatrava in hiša Infantado .
Kar zadeva aragonsko krono, so bile judovske skupnosti v Barceloni, Valencii in na Mallorci močno prizadete (pravijo celo, da so »izginile«)), medtem ko je skupnost v Zaragozi celo napredovala, saj se je število družin leta 1369 povečalo s 300 na 350 v začetku 15. stoletja.
Posledice Med smrtmi, pobegi in prisilnimi spreobrnitvami so številne judovske skupnosti zlasti tiste v Sevilli praktično izginile.