Severna vojna 1655–1660, znana tudi kot druga severna vojna, prva severna vojna ali mala severna vojna je bila vojna med Švedsko in njenimi nasprotniki: poljsko-litovsko Republiko obeh narodov (1655–1560), Ruskim carstvom (1656–1658), Brandenburgom-Prusijo (1657–1660), Habsburško monarhijo (1657–1660) in Dansko-Norveško (1657–1658 in 1658–1660). Republika Nizozemska ni bila priznana del poljsko-danske zveze, vendar je vodila neformalno trgovinsko vojno proti Švedski in leta 1655 zasegla njeno kolonijo Novo Švedsko.
Leta 1655 je Karel X. Gustav Švedski napadel in zasedel zahodno Poljsko-Litvo, katere vzhodno polovico je že prej zasedala Rusija. Hitro švedsko napredovanje je na Poljskem postalo znano kot švedski potop. Velika litovska kneževina je postala švedski protektorat. Njena redna vojska se je predala, poljski kralj Ivan II. Kazimir Vasa pa je pobegnil k Habsburžanom. Brandenburški volilni knez in pruski vojvoda Friderik Viljem je sprva podpiral stanove v Kraljevi Prusiji, potem pa se je v zameno za prejem Prusije kot švedskega fevda povezal s Švedsko. Ivan II. Poljski je leta 1656 izkoristil prizadeta verska čustva rimskokatoliškega prebivalstva pod protestantsko okupacijo in združil poljsko-litovske vojaške voditelje v Tišovsko konfederacijo, s čimer je uspel ponovno osvojiti poljsko ozemlje. Rusija je izkoristila švedski poraz, napovedala vojno Švedski in prodrla v Litvo in Švedsko Livonijo.
Karel X. Gustav je nato Frideriku Viljemu v zameno za vojaško pomoč podelil polno suverenost v vojvodini Prusiji in se z Radnoškim sporazumom povezal s transilvanskim knezom Jurijem II. Rákóczijem, ki je z jugovzhoda napadel Poljsko-Litvo. Ivan II. Poljski je našel zaveznika v Leopoldu I. Habsburškem, čigar vojske so z jugozahoda vstopile na Poljsko. Pohod Habsburžanov in zaposlenost Švedov na drugih bojiščih je sprožil invazijo danskega kralja Friderika III. na švedsko celino v začetku leta 1657, s čimer je nameraval poravnati stare račune iz torstensonske vojne (1643-1645). Ko je poljski kralj z Velavskim in Bidgoškim sporazumom podelil brandenburškemu vojvodi Frideriku Viljemu I. polno suverenost v Prusiji, je Brandenburg izstopil iz zavezništva s Švedsko.
Vojna Friderika III. proti Švedski je Karlu X. Gustavu dala razlog, da je opustil zastalo poljsko-litovski kampanjo in se namesto tega obrnil proti Danski. Pozimi 1657/58 je s svojo vojsko prečkal nevarne zaledenele morske ožine in na danskih otokih presenetil nepripravljenega Friderika III. in ga prisilil k predaji. Z Roskildskim sporazumom je morala Danska prepustiti Švedski vse svoje province na ozemlju današnje južne Švedske. Švedski nasprotni zavezniki so medtem nevtralizirali transilvansko vojsko, poljske sile pa so opustošile švedsko Pomorjansko.
Leta 1658 se je Karel X. Gustav odločil, da namesto vrnitve v preostale švedske trdnjave na Poljskem in v Litvi raje ponovno napade Dansko. Danska je tokrat napad odbila, njeni zavezniki pa so Karla X. Gustava zasledovali vse do Jutlandije in švedskega Pomorjanskega. Švedska je skozi vse leto 1659 uspešno branila svoje trdnjave na Danskem in južni obali Baltika. Danski zavezniki so pridobili bore malo in so se bili pripravljeni pogajati o miru. Ko je Karel X. Gustav februarja 1660 umrl, je njegov naslednik Karel XI. aprila 1660 z Republiko obeh narodov, Habsburžani in Brandenburgom sklenil Olivski sporazum in maja 1660 z Dansko Københavnski mir. Švedska naj bi obdržala večino svojih pridobitev iz Roskildeja, Prusija je postala suverena država, sicer pa so se meje večinoma vrnile v stanje, kakršno je bilo pred vojno. Švedska je že leta 1658 sklenila premirje z Rusijo, ki je leta 1661 s Kardiškim sporazumom privedlo do dokončne poravnave.
Terminologija V nemškem, ruskem in skandinavskem zgodovinopisju se konflikt tradicionalno omenja kot prva severna vojna. Naziv "druga severna vojna" (poljsko Druga Wojna Północna), ki so ga skovali poljski zgodovinarji, v zadnjem času vse bolj prevzemata tako nemško kot angleško zgodovinopisje.
Drug dvoumen izraz, ki se nanaša na drugo severno vojno, je "mala severna vojna", ki se lahko nanaša tudi na vojno med letoma 1741 in 1743.
Na Poljskem je dvoumen izraz "potop", saj se včasih uporablja za širši niz vojn proti Švedski, Brandenburgu, Rusiji, Transilvaniji in kozakom.
Ozadje Leta 1648 je Vestfalski mir končal tridesetletno vojno, v kateri je Švedsko cesarstvo postalo pomembna evropska sila. V torstensonski vojni, prizorišču tridesetletne vojne, je Švedska premagala nekdanjo baltsko velesilo Dansko-Norveško. Švedska je bila v miru z Rusijo že od leta 1617, ko se je s Stolbovskim sporazumom končala ingrijska vojna.Anisimov (1993), str. 52 Švedska je bila v vojnem stanju s poljsko-litovsko Republiko obeh narodov vse od poljsko-švedske vojne (1626–1629), ki se je zaključila z večkrat obnovljenim premirjem (Altmark, Stuhmsdorf).Press (1991),str. 401Leta 1651 je bil v Lübecku organiziran neuspešen kongres, ki naj bi posredoval v mirovnih pogajanjih med Švedsko in Poljsko-Litvo.
thumb|left|200px|Ivan II. Poljski
Republika obeh narodov, od leta 1648 pod kraljem Ivanom II., je doživljala krizo, ki je bila posledica tako kozaškega upora Bogdana Hmelnickega na jugovzhodu kot paralizirane uprave zaradi notranjih sporov plemstva, vključno s spori med kraljem in litovskim hetmanom Januszom Radziwiłłom, ter spori med nesoglasnimi člani parlamenta, ki so od leta 1652 z liberum veto lahko ovirali ambicije drugega. Posledično Republika obeh narodov ni imela zadostne obrambe.Frost (2000), str. 163
Januarja 1654 je bila sklenjena protipoljska zveza med uporniškim kozaškim hetmanom Bogdanom Hmelnickim in ruskim carjem Aleksejem, ki je imel dobro opremljeno in modernizirano vojsko.Frost (2000), str. 164 Ko je Karel X. Gustav leta 1654 na švedskem prestolu nasledil svojo sestrično Kristino, je ruska vojska vdrla na nebranjeno poljsko-litovsko ozemlje. Napad se je nevarno približal švedski interesni sferi na baltski obali.Frost (2000), str. 166 Švedska se je zaradi velikih ruskih uspehov odločila intervenirati in to med drugim razlagala s tem, da namerava zaščititi protestantsko prebivalstvo na Poljskem. Švedska je imela tesne stike s transilvanskim knezom Jurijem II. Rákóczijem in nameravala premagati katoliško Poljsko. Na svojo stran je pritegnila tudi vzhajajoči Kozaški hetmanat, ki je bil v ostrem sporu s poljsko vlado in obljubil vojaško podporo, če bi se Kozaki lahko odcepili od Rusov.Hrushevsky (2003), str. 327 Bogdan Hmelnicki je v Galicijo poslal svojo vojsko pod poveljstvom kijevskega polkovnika, ki se je zaradi upora v svojih vrstah kmalu vrnila. Hmelnicki se zaradi slabega zdravstvenega stanja odprave ni udeležil.
Švedska s cesarsko vojsko, ki naj bi se vzdrževala z dohodki okupiranega ozemlja, se je zavedala, da bi neposreden napad na njenega glavnega nasprotnika, Rusijo, lahko privedel do dansko-poljsko-ruskega zavezništva. Švedsko zavezništvo s Poljsko-Litvo je onemogočila zavrnitev zahteve Ivana II. Poljskega po švedski kroni, pa tudi poljsko-litovsko plemstvo, ki ni bilo pripravljeno dati ozemeljske in politična koncesije Švedski, ki bi jih zavezništvo s Švedsko sčasoma povzročilo.Frost (2000), str. 166–167Oakley (1992), str. 85 Pogajanja v Lübecku februarja 1655 so se končala brez rezultata in Švedska se je odločila za preventivni napad na poljsko-litovsko državo, da bi pred Rusi zasedla njeno še neokupirano ozemlje.Frost (2000), str. 167
Švedski pohodi v poljsko-litovski Republiki obeh narodov
Švedski vojski sta vstopili v Poljsko-Litvo iz švedskega Pomorjanskega na zahodu in Livonije na severu.Frost (2000), str. 168 Zahodna divizija pod poveljstvom Arvida Wittenberga, sestavljena iz 13.650 mož in 72 topniških orožij, je vstopila na Poljsko 21. julija 1655. Avgusta ji je sledila vojska od 12.700 do 15.000 mož pod poveljstvom Karla X. Gustava. Severna divizija pod poveljstvom Magnusa De la Gardieja je štela 7.200 mož in že 12. julija zavzela Daugavpils.
Na zahodni fronti se je Wittenbergu zoperstavila poljska vojska 13.000 mož in dodatnih 1400 kmečkih pešakov. Zavedajoč se vojaške premoči dobro izurjene švedske vojske, so se velikopoljski plemiči po bitki pri Ujścieju 25. julija v Ujścieju predali Wittenbergu in nato prisegli zvestobo švedskemu kralju. Wittenberg je v Poznanju (Posen) ustanovil garnizijo.
Na severni fronti je knez Janusz Radziwiłł 17. avgusta 1655 s Švedi sklenil Kejdanski sporazum, s katerim je Veliko litovsko kneževino postavil pod švedsko zaščito. Četudi se je Radziwiłł med sporom s poljskim kraljem že prej pogajal s Švedi, je bila v Kejdanski sporazum vključena klavzula, da se Litvancem in Poljakom ni treba bojevati med seboj. Del litovske vojske je sporazumu nasprotoval in v Wierzbołówu ustanovil konfederacijo, ki jo je vodil magnat in poljsko-litovski hetman Paweł Jan Sapieha.Frost (2000), stzr. 170
24. avgusta se je Karel X. Gustav pridružil Wittenbergovim silam. Poljski kralj Ivan II. Kazimir je istega meseca zapustil Varšavo, da bi se na zahodu soočil s švedsko vojsko, a se je po nekaj spopadih s švedsko predhodnico umaknil proti jugu v Krakov. 8. septembra je Karel X. Gustav zasedel Varšavo in se nato obrnil proti jugu, da bi se soočil z umikajočim se poljskim kraljem. Kralja sta se spopadla v bitki pri Żarnówu 16. septembra, v kateri je zmagala Švedska. Zmagala je tudi v naslednji bitki pri Wojniczu 3. oktobra 1655. Ivan II. se je umaknil v Šlezijo, Krakov pa se je 19. oktobra predal Karlu X. Gustavu.Frost (2000), str. 169
20. oktobra je bil v Kejdanu na severu ratificiran še en sporazum, s katerim je Kejdanska unija združila Litvo s Švedsko. Radziwiłł je priznal Karla X. Gustava za velikega litovskega kneza. V naslednjih dneh se je večina poljske vojske predala Švedski: 26. oktobra se je v bližini Krakova predal Koniecpolski s 5385 možmi, 28. oktobra sta se predala poljski kronski hetman Stanisław Lanckoroński in veliki kronski hetman Stanisław "Rewera" Potocki z 10.000 možmi, 31. oktobra pa se je po bitki pri Novem Dvoru predala še mazovska vojska.
Okupacija Poljske in Litve ter intervencija Brandenburga thumb|250px|Približen obseg švedske (svetlo modro) in ruske okupacije (svetlo zeleno) Poljske-Litve
Medtem so ruske in kozaške sile zasedle vzhodni del Republike obeh narodov vse do Lublina. Pod poljsko-litovsko oblastjo je ostal le Lvov (Lviv, Lemberg). Konec oktobra se je Karel X. Gustav odpravil proti severu in v Krakovu pustil Wittenberga s 3000 švedskimi in 2000 poljskimi vojaki. Nekaj vojakov je bilo razpršenih tudi po garnizijah, da bi nadzirali južni del okupiranega ozemlja.Frost (2000), str. 172
Na severu so plemiči iz Kraljeve Prusije 12. novembra z Rinškim sporazumom sklenili obrambno zavezništvo z volilno kneževino Brandenburg, ki je brandenburškim garnizijam dovolila namestitev v Prusiji. Gdansk, Torunj in Elblag v sklepanju sporazuma niso sodelovali.Frost (2000), str. 171 Torunj in Elblag sta se kasneje predala Švedom. V Königsberškem sporazumu, sklenjenem 17. januarja 1656, je brandenburški volilni knez in pruski vojvoda Friderik Viljem od Karla X. Gustava prevzel vojvodino Prusijo, prej poljski fevd. Brandenburške garnizije v Kraljevi Prusiji so se od tam umaknile. Ko se je marca predal Marienburg (Malbork), je Gdansk ostal edino mesto, ki ni bilo pod švedsko oblastjo.
Hitra švedska invazija in okupacija poljsko-litovskih ozemelj je na Poljskem postala znana kot "(švedski) potop".Press (1991),str. 402Frost (2004), str. 3Oakley (1992), str. 94Kozicki & Wróbel (ur.) (1996), str. 107
Poljsko-litovsko okrevanje