Veliki Zimbabve je bilo mesto v jugovzhodnih gričih sodobne države Zimbabve, blizu Masvinga. Naseljeno je bilo od leta 1000 n. št. in je bilo od 13. stoletja prestolnica Kraljevine Zimbabve. Je največja kamnita zgradba v predkolonialni Južni Afriki. Večja gradnja mesta se je začela v 11. stoletju in trajala do 15. stoletja, opuščeno pa je bilo v 16. ali 17. stoletju. Stavbe so postavili predniki ljudstva Šona, ki trenutno živi v Zimbabveju in bližnjih državah. Kamnito mesto se razteza na površini 7,22 kvadratnih kilometrov in je na vrhuncu lahko sprejelo do 18.000 ljudi, kar pomeni gostoto prebivalstva približno 2500 prebivalcev na kvadratni kilometer. Država Zimbabve s središčem na njem je verjetno pokrivala 50.000 km2. UNESCO ga je uvrstil na seznam svetovne dediščine.Unesco
Naselje Velikega Zimbabveja sestavljajo hribovski kompleks, dolinski kompleks in veliko ograjeno območje (zgrajeno v različnih obdobjih) ter območje za stanovanja navadnih ljudi znotraj obzidja. Med strokovnjaki obstaja nesoglasje glede funkcij kompleksov. Nekateri menijo, da so bili v različnih obdobjih najdišča rezidence kraljev in elite, drugi pa domnevajo, da so imeli ločene funkcije. Veliko ograjeno območje z 11 m visokimi suhozidi (torej zgrajenimi brez malte) je bilo zgrajeno v 13. in 14. stoletju in je verjetno služilo kot kraljeva rezidenca z razmejenimi javnimi prostori za obrede.
Najstarejši dokument, ki omenja ruševine Velikega Zimbabveja, je iz leta 1531, ki ga je napisal Vicente Pegado, kapitan portugalske garnizije Sofala na obali današnjega Mozambika, in ga je zapisal kot Symbaoe. Prvi potrjeni obiski Evropejcev so bili konec 19. stoletja, raziskave najdišča pa so se začele leta 1871. Veliki Zimbabve in okoliška najdišča so evropski antikvari plenili med letoma 1890 in 1920. Nekatere kasnejše študije spomenika so bile kontroverzne, saj je bela vlada Rodezije pritiskala na arheologe, naj zanikajo, da so ga zgradili temnopolti Afričani. Njegov afriški izvor je postal soglasen šele v 1950-ih. Veliki Zimbabve je zimbabvejska vlada od takrat sprejela za nacionalni spomenik, sodobna neodvisna država pa je bila poimenovana po njem.
Beseda veliki loči najdišče od številnih manjših ruševin, znanih kot zimbabveji, ki so razporejene po Zimbabvejskem Highveldu.M. Sibanda, H. Moyana et al. 1992. The African Heritage. History for Junior Secondary Schools. Book 1. Zimbabwe Publishing House. V južni Afriki je približno 200 takšnih najdišč, kot sta Bumbusi v Zimbabveju in Manyikeni v Mozambiku, z monumentalnimi zidovi brez malte.
Ime
Zimbabve je šonsko ime ruševin, ki ga je leta 1531 prvič zapisal Vicente Pegado, kapitan portugalske garnizije v Sofali. Pegado je zapisal, da »domorodci v državi te zgradbe imenujejo Symbaoe, kar v njihovem jeziku pomeni 'dvor'«.
Ime vsebuje besedo dzimba, šonski izraz za 'hiše'. Obstajata dve teoriji o etimologiji imena. Prva predlaga, da beseda izhaja iz besede Dzimba-dze-mabwe, kar se iz šonskega jezika prevaja kot 'velike kamnite hiše' (dzimba = množina od imba, 'hiša'; mabwe = množina od bwe, 'kamen').. See also Druga teorija nakazuje, da je Zimbabve skrajšana oblika besede dzimba-hwe, kar v zezurujskem narečju šonskega jezika pomeni 'čaščene hiše', kot se običajno uporablja za hiše ali grobove poglavarjev.Garlake (1973) 13
Zgodovina in opis
Naselitev Območje Velikega Zimbabveja so prej naseljevali Sani, ki so živeli pred 100.000 leti, in okoli leta 150 pr. n. št. bantujsko govoreča ljudstva, ki so v 4. stoletju našega štetja ustanovila kmetijska poglavarstva. Med 4. in 7. stoletjem so skupnosti kultur Gokomere ali Ziva obdelovale dolino ter kopale in obdelovale železo, vendar niso gradile kamnitih struktur. To so najstarejša naselja iz železne dobe na tem območju, identificirana z arheološkimi izkopavanji, kasnejši ljudje Gumanje pa veljajo za prednike Karanga (južno-osrednji Šona), ki so zgradili Veliki Zimbabve.
Gradnja in rast Gradnja kamnitih stavb se je začela v 11. stoletju in se je nadaljevala več kot 300 let. Ruševine v Velikem Zimbabveju sodijo med najstarejše in največje strukture v južni Afriki. Njegova najmogočnejša zgradba, ki jo običajno imenujemo Veliki ograjeni prostor, ima zidove visoke do 11 m, ki se raztezajo približno 250 m. Njegova rast je povezana z upadom Mapungubweja od okoli leta 1300 oziroma z večjo razpoložljivostjo zlata v zaledju Velikega Zimbabveja.
Tradicionalne ocene so, da je imel Veliki Zimbabve na svojem vrhuncu kar 18.000 prebivalcev. Vendar pa je novejša raziskava pokazala, da število prebivalcev verjetno nikoli ni preseglo 10.000. Ruševine, ki so se ohranile, so v celoti zgrajene iz kamna; razprostirajo se na 730 ha. Veliki Zimbabve je pokrival podobno območje kot srednjeveški London; Medtem ko je bila gostota stavb znotraj kamnitih ograjenih območij visoka, je bila na območjih zunaj njih precej nižja. Institucionalizacija politično-religiozne ideologije Velikega Zimbabveja je služila legitimizaciji položaja kralja (mambo) s povezavo med voditelji, njihovimi predniki in Bogom. Ken Mufuka piše, da je bilo svetišče v kompleksu Hill dom duhovnih medijev (svikiro), ki so bili zadolženi za delovanje kot vest države in ohranjanje tradicij ustanoviteljev, med katerimi so bili Chigvagu Rusvingo (prvi mambo), Chaminuka, Chimurenga, Tovera in Soro-rezhou.
Večina prebivalstva je živela v hišah iz blata na lesenih okvirnih konstrukcijah, vendar je njihovo število mogoče le oceniti. Prav tako se domneva, da so bile kamnite strukture kraljeve ali uradne stavbe in elitna bivališča. Na najdišču niso našli nobenih grobov, ki bi dali še eno podlago za oceno prebivalstva.
Značilnosti ruševin Leta 1531 je Vicente Pegado, kapitan portugalskega garnizona v Sofali, Zimbabve opisal takole:
Ruševine tvorijo tri različne arhitekturne skupine. Znane so kot hribovski kompleks, dolinski kompleks in veliki obzidan prostor. Hribovski kompleks je najstarejši in je bil naseljen od 11. do 13. stoletja. Veliki ograjeni prostor je bil naseljen od 13. do 15. stoletja, Dolinski kompleks pa od 14. do 16. stoletja. Med pomembne značilnosti Hribovskega kompleksa spadajo Vzhodni ograjeni prostor, v katerem naj bi stale [][Zimbabvejska ptica|zimbabvejske ptice]], visok balkonski ograjeni prostor s pogledom na Vzhodni ograjeni prostor in ogromen balvan v obliki, podobni zimbabvejski ptici.Garlake (1973) 27 Veliki ograjeni prostor je sestavljen iz notranjega zidu, ki obdaja vrsto struktur, in mlajšega zunanjega zidu. Stožčasti stolp s premerom 5,5 m in višino 9 m je bil zgrajen med obema zidovoma. Dolinski kompleks je razdeljen na Zgornje in Spodnje dolinske ruševine z različnimi obdobji naseljenosti.
Obstajajo različne arheološke interpretacije teh skupin. Predlagano je bilo, da kompleksi predstavljajo delo zaporednih kraljev: nekateri novi vladarji so ustanovili novo rezidenco. Središče moči se je v 12. stoletju preselilo iz hribovskega kompleksa v Veliko ograjeno območje, Zgornjo dolino in končno v Spodnjo dolino v začetku 16. stoletja. Alternativna 'strukturalistična' razlaga trdi, da so imeli različni kompleksi različne funkcije: hribovski kompleks kot območje za obrede, morda povezane s priklicem dežja, dolinski kompleks je bil namenjen državljanom, Veliko ograjeno območje pa je uporabljal kralj. Bolj dovršene strukture so bile verjetno zgrajene za kralje, čeprav se trdi, da datiranje najdb v kompleksih ne podpira te razlage.
Dhaške jame so bile zaprte vdolbine, ki so jih prebivalci Velikega Zimbabveja uporabljali kot vire za upravljanje vode v obliki rezervoarjev, vodnjakov in izvirov. Dhaške jame so morda uporabljali od sredine 2. tisočletja našega štetja in sistem je lahko zadržal več kot 18.000 m3 vode.
Pomembni artefakti
Najpomembnejši artefakti, najdeni na spomeniku, so osem zimbabvejskih ptic. Te so bile izklesane iz sljudastega skrilavca (milnega kamna) na vrhovih monolitov, visokih kot človek.Garlake (2002) 158 Zdi se, da so reže v ploščadi v vzhodnem ograjenem hribovskem kompleksu zasnovane tako, da držijo monolite z zimbabvejskimi pticami, vendar ker niso bile najdene na mestu, prvotne lokacije vsakega monolita in ptice v ograjenem prostoru ni mogoče določiti. Drugi artefakti vključujejo figurice iz milnega kamna (ena od njih je v Britanskem muzeju), keramiko, železne gonge, dovršeno obdelano slonovino, železno in bakreno žico, železne motike, bronaste sulične konice, bakrene ingote in lončke ter zlate kroglice, zapestnice, obeske in tulci.Garlake (2002) 159–162Summers (1970) p166 Glass beads and porcelain from China and Persia Najdene so bile tudi steklene kroglice in porcelan iz Kitajske in Perzije med drugimi tujimi artefakti, ki potrjujejo mednarodne trgovinske povezave kraljestva. Med obsežnimi kamnitimi ruševinami velikega mesta, ki so še danes ohranjene, je osem monolitnih ptic, izklesanih v milni kamen. Domneva se, da predstavljajo glumaškega orla (Terathopius ecaudatus) – dobrega znamenja, zaščitnega duha in glasnika bogov v kulturi Šonov.
Trgovina
Veliki Zimbabve je postal središče trgovanja, potem ko je okoli leta 1300 nadomestil Mapungubwe. Regionalna omrežja so bila obsežna, sol, govedo, žito in baker pa so trgovali vse do planote Kundelungu v današnjem DR Kongo. Pomemben del bogastva Velikega Zimbabveja je izviral iz prevlade trgovskih poti od zlatih polj Zimbabvejske planote do svahilijske obale. Preko svahilijskih mestnih držav, kot je Sofala, so izvažali zlato in slonovino v trgovino v Indijskem oceanu. Ta mednarodna trgovina je bila dodatek k lokalni kmetijski trgovini, v kateri je bila še posebej pomembna govedo. Velika čreda goveda, ki je oskrbovala mesto, se je sezonsko selila in jo je upravljal dvor. V Zimbabveju so izkopali drobce kitajske keramike, kovance iz Arabije, steklene kroglice in druge nelokalne predmete. Kljub tem močnim mednarodnim trgovinskim povezavam ni dokazov, ki bi kazali na izmenjavo arhitekturnih konceptov med Velikim Zimbabvejem in središči, kot je Kilva.Garlake (2002) 185
Propad Ni znano, kaj je povzročilo propad Velikega Zimbabveja in njegovo končno opustitev. Ni jasno, v kolikšni meri so podnebne spremembe igrale vlogo, vendar pa lega Velikega Zimbabveja v ugodnem padavinskem območju verjetno ne bi bil glavni vzrok. Prevlada Velikega Zimbabveja nad regijo je bila odvisna od njegovega nenehnega širjenja in projekcije vpliva, saj je njegovo naraščajoče prebivalstvo potrebovalo več kmetijskih zemljišč, trgovci pa več zlata. Ustno izročilo ljudstva Šona pripisuje propad Velikega Zimbabveja pomanjkanju soli, kar je lahko figurativni način govora o izčrpavanju zemlje za kmete ali o izčrpavanju kritičnih virov za skupnost. Verjetno je, da je vodonosniku, na katerem je bil Veliki Zimbabve, zmanjkalo vode ali pa je naraščajoče prebivalstvo onesnažilo vodo.
Od začetka 15. stoletja se je mednarodna trgovina začela zmanjševati sredi svetovne gospodarske recesije, kar je zmanjšalo povpraševanje po zlatu, kar je negativno vplivalo na Veliki Zimbabve. V odgovor na to so elite verjetno razširile regionalne trgovske mreže, kar je povzročilo večjo blaginjo drugih naselij v regiji. Do konca 15. stoletja so se posledice te odločitve začele kazati, saj so potomci kraljeve družine Velikega Zimbabveja oblikovali nove dinastije, verjetno zaradi izgubljenih sporov o nasledstvu. Po ustnem izročilu je Nyatsimba Mutota, član kraljeve družine Velikega Zimbabveja, vodil del prebivalstva na sever v iskanju soli, da bi ustanovil cesarstvo Mutapa. Verjeli so, da jim bodo sledili le njihovi najnovejši predniki, starejši predniki pa so ostali v Velikem Zimbabveju in tam nudili zaščito. Trgovci Angoche so odprli novo pot vzdolž Zambezija preko Mutape in Ingombe Ilede, da bi dosegli zlata polja zahodno od Velikega Zimbabveja, kar je pospešilo njegov propad in vzpon Khamija, glavnega mesta kraljestva Butua. Do 16. stoletja se je politična in gospodarska moč premaknila iz Velikega Zimbabveja na sever in zahod. Kraj je bil verjetno še naprej naseljen v 17. stoletju, preden je bil sčasoma zapuščen.