Kip Paula Krugerja () je bronasta skulptura, ki stoji na Cerkvenem trgu v Pretorii v Južni Afriki. Kip prikazuje Paula Krugerja, burske politične in vojaške voditelje ter predsednika Južnoafriške republike od leta 1883 do 1900, in štiri neimenovane burske vojake. Kip Paula Krugerja je bil izklesan leta 1896 in postavljen na sedanjo lokacijo na cerkvenem trgu leta 1954.
Zgodovina Kip je leta 1896 prvič izklesal Anton Van Wouw po naročilu Sammyja Marksa, industrialca, ki je obogatel v Južnoafriški republiki in bil navdušen podpornik predsednika Paula Krugerja. Kip je bil najprej postavljen v Prince's Parku, nato pa premeščen na lokacijo zunaj železniške postaje Pretoria. Kip prikazuje Paula Krugerja, ki nosi cilinder in predsedniški pas s palico na podstavku. Skupaj s Paulom Krugerjem ima kip na vogalih pod glavnim podstavkom štiri neimenovane burske vojake. Leta 1956 je bil kip premeščen na sedanjo lokacijo na Church Square z novim podstavkom, kjer ga je odkril Daniel François Malan.
Ozadje Avgusta 1895 je bila Krugerjeva vlada nepriljubljena med rudarskimi upravitelji Uitlanderja in kapitalisti v Johannesburgu. Nekateri so ga opisali kot avtokratskega, ozkoglednega in neusmiljenega; govorilo se je, da bo »oligarhija« (kot se je takrat imenovala vlada) v Pretorii kmalu strmoglavljena.
Marks je svojemu glavnemu računovodji naročil, naj predsedniku in izvršnemu svetu pripravi predlog, v katerem bi mestu Pretoria ponudil 10.000 funtov za postavitev marmornega kipa Krugerja na mestu, ki ga izbere ta kip. Vendar je Marks določil, da naj se kip, »če je mogoče«, naroči neposredno pri njem, pri čemer je od zainteresiranih zahteval le, da povedo, v čigavem imenu in v kateri banki naj se denar položi. 5. septembra je Marks prejel odgovor: vlada se mu je zahvalila »za bogato darilo« in ga obvestila, da Kruger meni, da je Burgers Park idealna lokacija, in se zavezal, da bo ves presežek denarja porabil za ustanovitev živalskega vrta v Pretoriji. Denar je bil položen na namenski račun pri Narodni banki Južnoafriške republike v imenu generalnega blagajnika.
Vodje kabineta in drugi uradniki republike so razpravljali o podrobnostih kipa. Dr. Nico Mansvelt, nadzornik šolstva in umetnostni strokovnjak, je menil, da je bron boljši od marmorja, saj se slednji slabše obnese v transvaalskem podnebju; Mansvelt je tudi menil, da bi morala vlada odobriti naročilo, namesto da bi ga prepustila samemu Marksu. Marks se je strinjal in kmalu sta se odločila za Van Wouwa, popolnoma neznano osebnost v svetu umetnosti.
Van Wouw in njegov dizajn Nizozemec Van Wouw je kot mladenič prišel v ZAR in se naselil v Pretorii, kjer je po kratkem delu kot prodajalec poučeval risanje na državni gimnaziji in dekliški šoli. Van Wouw, ki je bil tako kot Marks občudovalec Krugerja, je predsednikov frak in cilinder imel za neločljiv del njega, kar so kritiki kasneje ostro kritizirali zaradi upodobitve. Odgovoril jim je: »Brez njiju ga ne bi prepoznal! S frakom in cilindrom bi!« Van Wouw je poskušal upodobiti »vsakdanjega« Krugerja: Krugerja na njegovi verandi, kjer ga ob 6.00 zjutraj iščejo meščani, ne nujno zato, da bi se pogovarjali o politiki, ampak morda preprosto zato, da bi poiskali nasvet o zdravljenju bolne krave ali tolažbo ob nedavni izgubi. Za Van Wouwa je bil Kruger temelj neodvisnosti, zato bi moral spomenik odražati njegove 'vsakodnevne' lastnosti.
Njegova skica je upodabljala Krugerja v formalni državniški obleki, kako mirno stoji na podstavku, v drži, ki jo je Van Wouw imel za očetovsko. Dva od štirih Burov, upodobljenih pod njegovim kipom, sta bila iz časa Voortrekkerjev, dva pa iz Van Wouwove dobe, vsak pa je bil obrnjen proti eni od štirih glavnih smeri. Niso bili mišljeni kot izurjeni vojaki, temveč kot tipične državljanske milice: sedeče, a budne, ki so obkrožale Van Wouwovo osrednjo figuro in simbol Krugerjevega položaja očeta v srcu svojega ljudstva in svobode republike. Marks in člani Volksraada in Izvršnega sveta republike so si prišli ogledat skico, ki je bila odobrena.
7. oktobra 1896, več kot trinajst mesecev po Marksovi začetni donaciji, sta se s Krugerjem dogovorila, da bo Van Wouw odšel v Evropo, da bi nadzoroval delo v Franciji in Italiji. V tujini je ostal do 1. aprila 1898, ko se je vrnil v Pretorio. Medtem je delal na spomeniku za 40 funtov na mesec z dvoletnim rokom (skupaj s povračilom stroškov kovanja in ulivanja). Njegova družina je dobila tudi brezplačno potovanje v Evropo in iz nje, vključno z delovnimi mesti tam. Do decembra 1896 je bil v Evropi, kjer je najprej razpravljal o svojih predlogih z odposlancem republike in strokovnjaki za modeliranje in ulivanje na Nizozemskem. Odposlanec J. G. T. Beelaerts van Blokland je bil zaskrbljen, da bi cilinder metal senco na Krugerjev obraz in skril njegove poteze, pri čemer je Van Wouw vztrajal in pojasnil, da bi bilo nepredstavljivo, da bi transvaalski Bur, kot je Kruger, stal brez klobuka pod afriškim soncem. Odposlanikov edini prispevek k končnemu delu je bil biblijski citat na eni strani podstavka, in sicer : Klical me bo in jaz ga bom uslišal; z njim bom v stiski, ga bom rešil in ga počastil. Z dolgim življenjem ga bom nasitil in mu pokazal svojo rešitev.
Po odposlančevih besedah je bil Kruger naklonjen verzim, vendar ni bil zadovoljen s pohvalo, ki mu jo je namenil, saj je verjel, da bi takšna hvala morala iti samo Bogu, zato je prosil, naj jih nadomestijo s : Glejte Gospoda in njegovo moč; vedno iščite njegov obraz. Spominjajte se čudes, ki jih je storil, njegovih čudežev in sodb, ki jih je izrekel.
Zaradi okoliščin, v katerih je bil spomenik postavljen, se ta želja ni izpolnila in na podstavku ni bilo nobenega besedila.
Iskanje navdiha Ko je Van Wouw začel modelirati figure Voortrekkerjev pod ognjem, ni vedel, kako so videti v polni opremi, za razliko od znanega Krugerja samega in dveh sodobnih Burov, ki ju je preprosto prikazal takšne, kot jih je videl od prihoda, in sicer z brado, retiazko in puško Martini-Henry. Vendar se ni ohranilo nobenih fotografij in le nekaj opisov stare opreme Voortrekkerjev, zato je Van Wouw poslal telegram Pretorii, naj mu pošlje celoten komplet Voortrekkerjev, vključno s smodnikom, retiazko in kremenčevo puško. Vlada se je v muzeju Transvaal trudila najti oblačila iz tistega obdobja, vendar je zbrala, kar je potrebovala, od državljanov okrožja Rustenburg, ki so še vedno imeli oblačila.
Druga težava se je pojavila s štirimi bronastimi ploščami, ki so ločevale stražarje na vsaki strani podstavka. Vsaka plošča naj bi prikazovala dogodek iz Krugerjevega življenja, začenši z njegovim najstniškim pastirstvom ob očetu med Velikim pohodom. Ker Van Wouw ni mogel najti ohranjenih fotografij ali drugih informacij iz tistega časa, je dobil dovoljenje, da namesto tega začne s podpisom mirovnega sporazuma iz leta 1881, s katerim se je končala prva burska vojna, v O'Neill's Cottage v Laing's Neku. Takrat je takratni podpredsednik Kruger britanskim predstavnikom postavil pogoje za njihov umik po odmevni zmagi Burov v bitki pri Majuba Hillu, vključno z zagotovitvijo neodvisnosti Burov, ki jih je leta 1877 oddal sir Theophilus Shepstone. Tudi druga bronasta plošča je predstavljala težave in Van Wouw je razmišljal o njeni odstranitvi, dokler ga državni sekretar Južnoafriške republike ni prepričal, naj ohrani prizor 29-letnega komandanta Rustenburga, ki skače v boj med sovražne vojake v bitki pri Makapansgatu. Vendar tudi tokrat ni bilo na voljo nobene fotografije ali podrobnega opisa, zato je sekretar poslal odpravo (vključno z očividcem bitke in fotografom), da bi fotografirala ustrezna območja jame. Slike in ustrezni napisi so bili poslani Van Wouwu v Rim s komentarjem nekdanjega poveljnika Herculesa Malana iz Rustenburga. Diptih bronastih plošč naj bi prikazoval dogodke, povezane s prvo bursko vojno, saj je prav Krugerjev odpor proti priključitvi postavil temelje za njegovo prihodnje državništvo. Ena od njih je prikazovala Krugerja, ki je 8. decembra 1880 izrekel Paardekraalsko zavezo, nagovor tisočim v bližini današnjega Krugersdorpa, v katerem je razglasil oborožen odpor; ta plošča naj bi spremljala ploščo, ki prikazuje mir v Laing's Neku. Ponovno je primanjkovalo vizualnih dokazov, saj ni bilo na voljo fotografij z dogodka Paardekraal, na voljo pa je bila le risba iz časopisa The Illustrated London News o podpisu pogodbe leta 1881 v O'Neill's Cottage, ki jo je Van Wouw ocenil kot slab prikaz trenutka. Transvaalska vlada je ponovno pomagala s fotografijami ljudi, ki so se pojavljali na ploščah, burskih žensk v značilnih oblačilih in tipičnih srečanj Burov z volovskimi vozovi, kot so bile obhajilne maše. Četrta plošča bi prikazovala Krugerjevo prvo slovesnost prisege kot predsednika leta 1883. To je bila edina plošča, ki ni razjezila Van Wouwa, ki je bil takrat na Nizozemskem, a se je kasneje leta 1893 udeležil tretje predsednikove inavguracije na Church Squareu.
Izdelava kipa Van Wouw se je kmalu po prihodu v Evropo nastanil v ateljeju v Rimu. Tako kot drugi kiparji tam je najel umetnike, da so oblikovali njegove modele, vendar ni bil zadovoljen s tem, kar je videl kot nerazumevanje nacionalnega značaja transvaalskega Bura, kot je prikazano na basreliefih. Evropejci so občudovali bursko hrabrost v prvi burski vojni in napadu Jameson, zato so njihove obrazne poteze upodabljali ne kot sol zemlje, temveč kot eterične lastnosti svetnika ali preroka, zaradi česar se je Van Wouw iz frustracije odločil, da bo delo dokončal sam. Prizadeval si je za natančne podrobnosti, vse do enega samega čevlja, zato je za samo enega od burskih stražarjev porabil tri mesece in pol. V teh okoliščinah in zaradi kronične bolezni je prvotni rok 1. april 1899 prišel in minil. Van Wouw se je zavzemal prek državnega sekretarja Willema Johannesa Leydsa in s tem dosegel enoletno podaljšanje pogodbe od Marksa, čigar poslovni partner lord Isaac Lewis je s pogostimi preverjanji napredka izdal nekoga »brez prave predstave o umetnosti«, ki je po Van Wouwovi oceni »mislil, da je mogoče umetniško delo ustvariti z enako miselnostjo kot desko«. Kipar je Lewisu povedal, »da nikoli ne bom ogrozil Krugerjevega spomenika ali svojega dobrega imena za kakršen koli dobiček«. Kmalu zatem je očetu pisal:
Do maja 1898 je Van Wouw dokončal tri od petih načrtovanih mavčnih modelov: Krugerjevega, visokega 4,5 m, in dva moderna burska stražarja, vsaka visoka 2,22 m. Krugerjeva desna roka je bila prikazana na njegovi palici, leva pa kot zvit dokument, medtem ko je bil videti obrnjen navzdol in levo proti množici pri svojih nogah; v ostrem nasprotju je z napetimi Buri, eden z gosto brado, dvignjeno glavo in prstom na sprožilcu svoje Martini-Henry, drugi pa z tanjšo brado, ki dviguje ramo, da dvigne poln remen. Van Wouw je zdaj moral najti strokovnjaka, ki bi jih ulil v bron. Kmalu po prihodu v Evropo je povprašal najboljše livarje na Nizozemskem in se odločil za Royal Dutch Gold and Silver Workshop ali J.M. van Kempen and Sons, ki niso mogli delati s kipi te velikosti, zato ga je poslal v Rim. 21. maja 1898, po šestih mesecih tam, je sklenil pogodbo s Franciscusom Brunom, da bo dokončal celotno delo »v skladu z modo in vsemi pravili popolne umetnosti«, pri čemer se je slednji obrtnik strinjal, da bo vse modele, dokončane v naslednjih petih mesecih do 21. januarja 1899, v bron ulil, pa tudi vse modele, dokončane v petih mesecih po dostavi, v treh mesecih po dobavi. Bruno je bil odgovoren tudi za varen prevoz iz Van Wouwove delavnice do Brunove kovačnice in ustrezno embalažo za pošiljanje v Južno Afriko, pri čemer bi mu bilo zagotovljenih 39.500 lir (takrat približno 2.360 funtov), četrtino za dostavo same Krugerjeve figure, četrtino za figuro dveh sodobnih Burov in preostanek za dokončanje in pakiranje vseh ulitkov. Van Wouw bi si lahko delo v livarni ogledal kadar koli.