Vzhajajoča Luna nad morjem () je slika v olju na platnu iz leta 1822 nemškega slikarja Casparja Davida Friedricha. Delo prikazuje romantično morsko pokrajino.

Opis slike Trije mladi ljudje, dve ženski ena ob drugi in moški bolj zadaj, sedijo na velikem balvanu ob morju, obrisani ob nebu, in opazujejo luno, ki vzhaja proti vzhodu nad pasom oblakov. Prebivalce lahko prepoznamo kot mestne prebivalce po oblačilih. Moški je oblečen v rjav plašč, belo srajco in veliko zeleno baretko, torej staro nemško nošo. Ženska na desni v zeleni obleki se stiska k ženski na levi v rdeči obleki z modrozelenim ogrinjalom. V daljavi sta dve jadrnici, ki se na lahkem vetru vrtita proti gledalcem na obali. Oblačno obzorje se kopa v vijoličasti svetlobi, izza njega pokuka polna luna in s srebrnkastim lesketanjem prekrije morje. Slika je verjetno pogled na Baltsko morje, blizu Friedrichovega rojstnega kraja v švedski Pomeraniji. Morda temelji na plaži v Stubbenkammerju blizu Rügena.

Struktura in estetika Slika je razdeljena na dve področji, obalo in morje, ki ležita vzporedno drug z drugim in ustvarjata nenaden prelom med ospredjem in ozadjem.Peter Märker: Caspar David Friedrich. Geschichte als Natur. Kehrer Verlag, Heidelberg 2007, 95. Figure na velikem kamnu so na svetlejšem ozadju videti skoraj silhuete. Osrednja os slike poteka skozi razdaljo med moškim in ženskama. Temna, kamnita obala daje vtis popolne statičnosti, ki jo podkrepijo zamišljeni ljudje. Nasprotno pa je ozadje videti polno gibanja, z ladjami, odsevanjem mesečine, stapljajočimi se barvami neba. Gledalčeva vizualna izkušnja realizira prostorsko-časovno razmerje v veliki optični razdalji med bližino in daleč. Horizont sliko skoraj razpolovi in ​​je izrisan kot koordinata med dvema zrcalno hiperboličnima krivuljama, ki zgoraj sledi odprtini oblačnega brega v mesečini, spodaj pa silhueti kamnitih blokov.Willi Wolfradt: Caspar David Friedrich und die Landschaft der Romantik. Berlin 1924, S. 24, 58, 125, 206. Hiperbolično shemo v taki obliki pozneje najdemo le še na sliki Velika ograja. Figure od zadaj določajo razmerje med človekom in naravo kot transcendentalno neskončnostjo, ki ji Friedrich daje aperspektivno in neizmerljivo prostorsko kvaliteto.Jens Christian Jensen: Caspar David Friedrich. Leben und Werk. DuMont Verlag, Köln 1999, S. 184.

Razlaga slike thumb|Philipp Otto Runge: Mi trije, 1805 V verski interpretaciji slike, ki jo je ponudil Helmut Börsch-Supan, tri figure gledajo na vzhajajočo luno kot Kristusov simbol.Helmut Börsch-Supan: Caspar David Friedrich. Prestel Verlag, München 1973, S. 131. Ogromni kamni na obali so predstavljali krščansko vero. Ladje, ki so se približevale obali, so simbolizirale konec življenja. Modro-vijolični osnovni ton slike predstavlja melanholijo ali žalost, ki jo premaga sijaj srebrne svetlobe. Friedrichovo uporabo te barvne simbolike potrjuje izročilo Ludwiga Richterja.Marianne Fleischhack: Lebenserinnerungen eines deutschen Malers. Leipzig 1950, S. 437. Za Jensa Christiana Jensena ta večer predstavlja izpolnitev obljube, prihod božanskega. Voda, ladje, luna in nebo bi bili videti kot raj, v katerem zemeljska merila nimajo veljave.Jens Christian Jensen: Caspar David Friedrich. Leben und Werk. DuMont, Köln 1995, ISBN 3-7701-0758-6, S. 203.

Wieland Schmied iz baretke staronemške noše izpelje politično izpoved demagoga, ki po Karlsbadskih dekretih leta 1819 zastopa reformistične, liberalne in nacionalne ideje v času obnove.Wieland Schmid: Caspar David Friedrich. Zyklus, Zeit, Ewigkeit. Prestel Verlag, München 1999, S. 53. Tudi Peter Märker človeka z baretko vidi kot demagoga, kot predstavnika nekega časa, glede na dobo in določena pričakovanja za prihodnost.Peter Märker: Caspar David Friedrich. Geschichte als Natur. Kehrer Verlag, Heidelberg 2007, 95. Hubertus Gaßner projicira tudi upe in hrepenenja treh čakajočih v prostorsko daljavo morja in neba. Klaus Lankheit v sliki prepozna tipično romantično sliko prijateljstva s figurami, ki razmišljajo o naravi, primerljivo s sliko Philippa Otta Rungeja pod naslovom Mi trije.

Izvor Delo je naročil bankir in zbiratelj umetnin Joachim Heinrich Wilhelm Wagener, skupaj z drugim delom, Osamljeno drevo (), da bi ustvaril par časov dneva, ki prikazujejo jutranje in večerne krajinske prizore, po tradiciji Clauda Lorraina. Dokončana je bila pred novembrom 1822 in jo od leta 1861 hrani berlinska Narodna galerija, ki jo je podaril Wagener kot del svoje ustanovne zbirke. Zdaj je v Alte Nationalgalerie mestnega muzeja v Berlinu.

Podobno imenovano, a veliko večjo sliko iz leta 1821 hrani Ermitaž v Sankt Peterburgu od leta 1928 in je bila prej v palači Ropsha, obešena v salonu velikega kneza Mihaela Nikolajeviča; meri 137 × 170 centimetrov.

Sklici

Viri Mondaufgang am Meer (1822), Staatliche Museen zu Berlin Caspar David Friedrich: Moonwatchers, p. 40-41 Moonrise over the Sea (1821), Hermitage Museum

Zunanje povezave

Kategorija:Dela Casparja Davida Friedricha Kategorija:Slike leta 1822