Veliki pohod je bila selitev nizozemsko govorečih naseljencev proti severu, ki so od leta 1836 naprej potovali z vozmi iz Kapske kolonije v notranjost moderne Južne Afrike in želeli živeti zunaj britanske kolonialne Kapske uprave. Veliki pohod je bila posledica vrhunca napetosti med podeželskimi potomci prvotnih evropskih Kapskih naseljencev, ki so znani skupaj kot Buri in Britanci. Odražalo je tudi vse pogostejši trend med posameznimi burskimi skupnostmi, da sledijo izolacionističnemu in polnomadskemu življenjskemu slogu stran od razvijajočih se upravnih zapletov v Cape Townu. Buri, ki so se udeležili Velikega pohoda, so se identificirali kot voortrekkerji, kar v nizozemščini in afrikanščini pomeni 'pionirji' ali 'iskalci poti' (dobesedno 'predhodniki').
Veliki pohod je vodil neposredno do ustanovitve več avtonomnih burskih republik, in sicer Južnoafriške republike (znane tudi preprosto kot Transvaal), Svobodne države Oranje in republike Natal. Prav tako je povzročilo konflikte, ki so povzročili razselitev severnega ljudstva Ndebele in konflikte z ljudstvom Zulu, ki so prispevali k zatonu in končnemu propadu Zulujske kraljevine.
Ozadje
Pred prihodom Evropejcev je bilo območje Rta dobrega upanja poseljeno s Kojsani. Prvi Evropejci so se naselili na območju Cape pod okriljem Nizozemske vzhodnoindijske družbe (znane tudi po nizozemskih začetnicah VOC), ki je tam leta 1652 ustanovila oskrbovalno postajo, da bi svojim flotam, namenjenim v tujino, zagotovila sveže zaloge in zatočišče med dolgim potovanjem po morju iz Evrope v Azijo (Hunt, John (2005)). V nekaj kratkih desetletjih je Cape postal dom velikemu številu prebivalcev Glidden, imenovanih tudi burgerji (svobodni državljani), nekdanjih uslužbencev podjetja, ki so ostali na nizozemskih čezmorskih ozemljih po izteku svojih pogodb. Ker je bil glavni namen naselja Cape v tistem času skladiščenje zalog za mimoidoče nizozemske ladje, je VOC svojim zaposlenim ponudil nepovratna sredstva kmetijskih zemljišč pod pogojem, da bodo gojili žito za skladišča podjetja in jih odvezal iz njihovih pogodb, da bi prihranil pri plačah. Vrijburgerjem je bil odobren status oproščenih davka za 12 let in so posodili vsa potrebna semena in kmetijske pripomočke, ki so jih zahtevali. Bili so poročena nizozemski državljani, ki jih je družba štela za "dobrega značaja" in so se morali zavezati, da bodo vsaj 20 let preživeli na afriški celini. Zaradi večnacionalnega značaja delovne sile VOC so nekateri nemški vojaki in mornarji prav tako obravnavali status vrijburgerja in leta 1688 je nizozemska vlada sponzorirala preselitev več kot sto francoskih hugenotskih beguncev na Cape. Posledično do leta 1691 več kot četrtina evropskega prebivalstva kolonije ni bila etnično Nizozemcev.Entry: Cape Colony. Encyclopædia Britannica Volume 4 Part 2: Brain to Casting. Encyclopædia Britannica, Inc. 1933. James Louis Garvin, editor. Kljub temu je prišlo do določene stopnje kulturne asimilacije prek medsebojnih porok in skoraj vsesplošnega prevzema nizozemskega jezika. Verjetneje je, da se bodo razcepi zgodili po družbenih in ekonomskih linijah; na splošno so bili kapski kolonisti razdeljeni na Bure, revne kmete, ki so se naselili neposredno ob meji in premožnejše, pretežno urbanizirane kapske Nizozemce.
Po Flandrijski kampanji in Batavski revoluciji v Amsterdamu je Francija pomagala pri ustanovitvi profrancoske klientske države, Batavske republike, na nizozemskih tleh. To je odprlo Cape francoskim vojaškim ladjam. Da bi zaščitila svoje lastne uspešne pomorske ladijske poti, je Velika Britanija do leta 1803 s silo okupirala novonastalo kolonijo. Od leta 1806 do 1814 je bil Cape pod nadzorom britanske vojske, katere edini pomen za kraljevo mornarico je bil njen strateški odnos do indijskega pomorskega prometa. Britanci so uradno prevzeli stalni upravni nadzor okoli leta 1815 kot rezultat Pariške pogodbe.
Vzroki Na začetku britanske vladavine je Kapska kolonija obsegala 260.000 km2 in jo je naseljevalo približno 26.720 ljudi evropskega porekla, od katerih je bila relativna večina nizozemskega porekla. Nekaj več kot četrtina jih je bilo nemškega porekla in približno ena šestina je bila potomcev francoskih hugenotov, čeprav večina od leta 1750 ni več govorila francosko. V lasti naseljencev je bilo tudi 30.000 afriških in azijskih sužnjev ter približno 17.000 avtohtonih Kojsanov. Odnosi med naseljenci – zlasti Buri – in novo upravo so se hitro poslabšali. Britanske oblasti so odločno nasprotovale lastništvu Burov nad sužnji in temu, kar je veljalo za njihovo neupravičeno grobo ravnanje z domorodnimi ljudstvi.
Britanska vlada je vztrajala, da Cape financira svoje zadeve s samoobdavčevanjem, pristop, ki je bil tuj tako Burom kot nizozemskim trgovcem v Cape Townu. Leta 1815 je kontroverzna smrt belega kmeta, ki je bil ustreljen po upiranju aretaciji zaradi zlorabe domačega služabnika, povzročila neuspeli Slachterjev Nek upor. Britanci so zaradi upora usmrtili pet Burov. Leta 1828 je guverner Capea razglasil, da imajo vsi domači prebivalci razen sužnjev pravice 'državljanov' glede varnosti in lastništva lastnine, enako kot naseljenci. To je imelo za posledico nadaljnje odtujevanje bele populacije kolonije.ref name="Cambridge"></ref> Burska zamera do zaporednih britanskih upraviteljev je še naprej rasla v poznih 1820-ih in zgodnjih 1830-ih, zlasti z uradno vsiljenostjo angleškega jezika. To je nadomestilo nizozemščino z angleščino kot jezikom, ki se uporablja v pravosodnem in političnem sistemu Cape, s čimer je Bure postavil v slabši položaj, saj je večina govorila malo ali nič angleško.
Odtujenost Britanije od Burov je bila še posebej povečana z odločitvijo o odpravi suženjstva v vseh njenih kolonijah leta 1834. Vseh 35.000 sužnjev, registriranih pri kapskem guvernerju, je bilo treba osvoboditi in jim podeliti enake pravice kot ostalim državljanom, čeprav so jih v večini primerov njihovi gospodarji lahko obdržali kot vajence do leta 1838. Mnogi Buri, zlasti tisti, ki so se ukvarjali s pridelavo žita in vina, so bili odvisni od suženjskega dela; na primer, 94 % vseh belih kmetov v bližini Stellenboscha je imelo takrat sužnje in velikost njihove posesti sužnjev je bila v veliki korelaciji z njihovo proizvodnjo. Britanska vlada je ponudila odškodnino, vendar je bilo treba plačilo prejeti v Londonu in le nekaj Burov je imelo sredstva za potovanje.
Nekateri v burski skupnosti so zaradi tega, kar so imeli za neupravičen vdor v njihov način življenja, razmišljali o prodaji svojih kmetij in se podali globoko v neoznačeno notranjost Južne Afrike, da bi preprečili nadaljnje spore in živeli popolnoma neodvisno od britanske vladavine. Drugi, zlasti trekboerji, razred Burov, ki so se ukvarjali s polnomadskimi pastirskimi dejavnostmi, so bili razočarani zaradi očitne nepripravljenosti ali nezmožnosti britanske vlade, da bi razširila meje Kapske kolonije proti vzhodu in jim zagotovila dostop do boljših pašnikov in gospodarskih priložnosti. Odločili so se, da bodo sami odšli čez meje kolonije.
Opozicija Čeprav Velika Britanija ni naredila ničesar, kar bi ovirala Veliki pohod, je na gibanje gledala z izrazitim strahom. Britanska vlada je sprva predlagala, da bo konflikt v skrajni notranjosti južne Afrike med selitvijo Burov in ljudstev Bantu, na katere so naleteli, zahteval drago vojaško posredovanje. Vendar pa so oblasti na Capeu prav tako presodile, da človeški in materialni stroški zasledovanja naseljencev in poskusa ponovne uvedbe nepriljubljenega sistema vladanja tistim, ki so ga namenoma zavračali, niso bili vredni takojšnjega tveganja. Nekatere uradnike je skrbelo za plemena, s katerimi se bodo Buri zagotovo srečali, in za to, ali bodo ta plemena zasužnjena ali kako drugače privedena v stanje revščine.
Tudi Veliki pohod ni bil splošno priljubljen med naseljenci. Okoli 12.000 jih je sodelovalo pri selitvi, približno petina takratnega nizozemsko govorečega belega prebivalstva kolonije. Nizozemska reformirana cerkev, ki ji je pripadala večina Burov, je izrecno zavrnila podporo Velikemu pohodu. Kljub njihovi sovražnosti do Britancev so bili nekateri Buri, ki so se sami odločili ostati v Capeu.
Posebna skupnost kapskih Nizozemcev je sprejela britansko oblast; mnogi njeni člani so se celo imeli za zveste britanske podanike s posebno naklonjenostjo angleški kulturi. Kapski Nizozemci so bili tudi veliko bolj urbanizirani in zato manj verjetno, da bodo dovzetni za iste podeželske pritožbe in pomisleke kot tisti, ki so jih imeli Buri.
Raziskovalni pohod v Natal
Januarja 1832 sta Andrew Smith (Anglež) in William Berg (burski kmet) preiskala Natal kot potencialno kolonijo. Ko sta se vrnilia na Cape, je bil Smith zelo navdušen in vpliv Bergovih razprav z Buri se je izkazal za ključnega pomena. Berg je Natal prikazal kot deželo izjemne kmetijske kakovosti, dobro namočeno in skoraj brez prebivalcev.
Junija 1834 so burski voditelji Uitenhagea in Grahamstowna razpravljali o Kommissietrek ('Komisijska pot'), da bi obiskali Natal in ocenili njegov potencial kot nove domovine za Cape Boere, ki so bili razočarani nad britansko vladavino na Capu. Petrus Lafras Uys je bil izbran za vodjo pohoda. Istočasno je pri Graaff-Reinetu Jan Gerritze Bantjes izvedel za raziskovalno potovanje v Port Natal in je na spodbudo svojega očeta Bernarda Louisa Bantjesa Uysu sporočil, da se zanima za sodelovanje. Bantjes je želel pomagati pri ponovni vzpostavitvi nizozemske neodvisnosti nad Buri in se izogniti britanskemu zakonu na rtu. V začetku avgusta 1834 se je z nekaterimi popotniki odpravil v 220 kilometrov oddaljen Grahamstown, kar je tri tedne trajalo potovanje iz Graaff-Reineta. Nekje okoli konca avgusta 1834 je prispel v Grahamstown, stopil v stik z Uysom in ga predstavil. Bantjes je bil na tem območju že znan kot izobražen mladenič, ki je tekoče govoril in pisal nizozemsko ter angleško. Zaradi teh sposobnosti je Uys povabil Bantjesa, da se mu pridruži. Bantjesove pisateljske sposobnosti bi se izkazale za neprecenljive pri beleženju dogodkov, ko se je potovanje odvijalo.
8. septembra 1834 je Kommissietrek, sestavljen iz 40 moških in ene ženske ter spremstva temnopoltih uslužbencev, s 14 vozovi odpotoval iz Grahamstowna v Natal. Ko so se premikali skozi vzhodni Cape, so jih sprejeli ljudje Xkosa, ki so bili v sporu s sosednjim zulujskim kraljem Dingane ka Senzangakhona, in nepoškodovani so prišli v Natal. Potovala sta bolj ali manj po isti poti, po kateri sta dve leti prej šla Smith in Berg.
Pohod se je izognil obalni poti in se držal položnejšega notranjega terena. Kommissietrek se je približal Port Natalu iz vzhodnega Griqualanda in Ixopa ter prečkal zgornje predele rek Mtamvuna in Umkomazi. Potovanje je bilo zaradi razgibanega terena počasno, in ker je bilo poletje, je deževno obdobje marsikatero reko naraslo do maksimuma. Za napredek so bili potrebni dnevi izvidnic, da bi našli najprimernejše poti za pogajanja. Sčasoma je po tednih izjemnega truda majhna skupina prispela v Port Natal, prečkala reko Congela in se prebila skozi obalni gozd do območja zaliva. Od Grahamstowna so prepotovali približno 650 kilometrov. To potovanje bi z njihovimi počasi premikajočimi se vozovi trajalo približno 5 do 6 mesecev. Drakensbergova pot preko Kerkenberga v Natal še ni bila odkrita.
Februarja 1835 so prispeli v soparno vroč zaliv Port Natal, izčrpani po dolgem potovanju. Tam so pohod kmalu sprejeli z odprtimi rokami nekaj britanskih lovcev in tamkajšnjih trgovcev s slonovino, kot je James Collis, vključno s častitim Allenom Francisom Gardinerjem, nekdanjim poveljnikom ladje kraljeve mornarice Clinker, ki se je odločil tam ustanoviti misijonsko postajo. Po prijetnih izmenjavah med bursko in britansko stranjo se jim je skupina pridružila in povabila Dicka Kinga, da postane njihov vodnik.