Rimski pohodi v Germaniji (12 pr. n. št. – 16 n. št.) so bili vrsta konfliktov med germanskimi plemeni in Rimskim cesarstvom. Napetosti med germanskimi plemeni in Rimljani so se začele že leta 17/16 pr. n. št. s Clades Lolliana (16 BC), kjer je bila 5. legija pod Marcus Lolliusom poražena s strani plemen Sikambrov, Usipetov in Tenkterjev. Rimski cesar Avgust je odgovoril z hitrim razvojem vojaške infrastrukture po Galiji. Njegov general Neron Klavdij Druz je začel graditi utrdbe ob Renu leta 13 pr. n. št. in je izvedel maščevalni pohod čez Ren leta 12 pr. n. št.

Druz je v letih 11–9 pr. n. št. vodil še tri pohode proti germanskim plemenom. Na pohodu leta 10 pr. n. št. je bil slavljen kot Rimljan, ki je potoval najdlje proti vzhodu v severni Evropi. Naslednji generali so nadaljevali z napadi čez Ren vse do leta 16 n. št., še posebej Publij Kvintilij Var leta 9 n. št. Med povratno potjo s svojega pohoda je bila Varusova vojska napadena in skoraj v celoti uničena s strani germanske sile pod vodstvom Arminija v bitki v Tevtoburškem gozdu; Arminij je bil vodja Heruskov, že prej je služil v rimski vojski in je bil v Rimu obravnavan kot zaveznik. Rimska širitev v prekorensko Germanijo se je zato ustavila, vse pohode takoj po tem pa so izvedli v maščevanje za Clades Variana ("Variansko katastrofo"), ime, ki ga uporabljajo rimski zgodovinarji za opis bitke v Tevtoburškem gozdu, da bi dokazali, da lahko rimska vojaška moč še vedno premaga germanska plemena. Zadnji general, ki je vodil rimske sile v regiji v tem času je bil Germanik, biološki sin general Nerona Klavdija Druza in posvojeni sin cesarja Tiberija (bil je tudi Druzov brat), ki je leta 16 n. št. izvedel zadnjo večjo vojaško odpravo Rima v Germanijo.

Ozadje

Leta 27 pr. n. št. je Gaj Avgust Oktavijan postal princeps in poslal Agripo, da zaduši vstaje v Galiji. Med galijskimi vstajami so orožje tihotapili v Galijo čez Ren iz Germanije, da bi oskrbeli vstajo. Takrat je bila rimska vojaška prisotnost v Renski deželi majhna in edine vojaške operacije tam so bile kazenske odprave proti vdrom. Veljalo je za pomembnejše, da se zagotovi Galija in uniči morebitne znake odpora tam.

Potem ko je bila Galija umirjena, so bile izvedene izboljšave v infrastrukturi, vključno z izboljšavami rimske cestne mreže leta 20 pr. n. št. s strani Agripe. Rim je povečal svojo vojaško prisotnost ob Renu in nekaj utrdb je bilo tam zgrajenih med leti 19 in 17 pr. n. št. Avgust je menil, da prihodnost blaginje cesarstva temelji na širjenju njenih meja in Germanija je postala naslednja tarča cesarske širitve.

Po ujetju in usmrtitvi rimskih vojakov vzhodno od Rena leta 17/16 pr. n. št. so plemena Sikambri, Usipeti in Tenkterji prečkala reko in napadlo rimsko konjeniško enoto. Nepričakovano so naleteli na 5. legijo pod Marcusom Lolliusom, ki so jo porazili ter ujeli njeno Aquilo (legijski orel). Ta poraz je prepričal Avgusta, da reorganizira in izboljša vojaško prisotnost v Galiji, da bi regijo pripravili na pohode čez Ren. Napad kmalu zatem s strani Lolliosa in Avgusta je povzročil, da so napadalci zbežali nazaj v Germanijo in se spravili v mir z Rimom.

Od 16 do 13 pr. n. št. je bil Avgust aktiven v Galiji. V pripravah na prihajajoče pohode je Avgust ustanovil kovnico v Lugdunumu (Lyon) v Galiji, da bi zagotovil kovanje denarja za plačilo vojakov, organiziral popis za zbiranje davkov iz Galije ter usklajeval ustanovitev vojaških baz na zahodni obali Rena.

Pohodi pred Clades Variana (12 pr. n. št. – 9 n. št.)

Pohodi Druza (12 pr. n. št. – 8 pr. n. št.)

Neron Klavdij Druz, izkušen general in posinovljenec Avgusta, je bil leta 13 pr. n. št. imenovan za guvernerja Galije. Naslednje leto je prišlo do vstaje v Galiji – kot odgovor na rimski popis in davčno politiko, ki jo je uvedel Avgust. Večino naslednjega leta je izvajal izvidništvo in se ukvarjal s preskrbo in komunikacijami. Prav tako je zgradil več utrdb ob Renu, vključno z Argentoratumom (današnji Strasburg, Francija), Moguntiacum (današnji Mainz, Nemčija) in Castra Vetera (današnji Xanten, Nemčija).

Druz je prvič stopil v akcijo po vdorih Sikambrov in Usipetov v Galijo, ki jih je odbil, preden je sprožil povračilni napad čez Ren. To je označilo začetek 28-letnih rimskih kampanj na spodnjem Renu.

alternativtext=Landkarte der Drususfeldzüge der Jahre 12 und 11 v. Chr.|250px|thumb|upright=1.4|Druzov pohod 12–11 pr. n. št.

Prečkal je Ren s svojo vojsko in napadel deželo Usipetov. Nato se je odpravil na sever proti Sikambrom in oplenil njihova prebivališča. Potujoč po Renu in pristanku tam, kar je danes Nizozemska, je premagal Frizijce, ki so nato služili v njegovi vojski kot zavezniki. Potem je napadel Havke, ki so živeli v severozahodni Nemčiji tam, kar je zdaj Spodnja Saška. Okoli zime je ponovno prečkal Ren in se vrnil v Rim.

Naslednjo pomlad je Drusus začel svojo drugo kampanjo čez Ren. Najprej je podredil Usipete, nato pa se odpravil proti vzhodu do a (reke Weser). Nato je prešel skozi ozemlje Heruskov, katerega ozemlje se je raztezalo od reke Ems do reke Elbe in napredoval daleč proti vzhodu kot reke Weser. To je bil najdlje vzhodno v severni Evropi, kamor je stopil rimski general, podvig, ki mu je prinesel veliko slavo. Zaradi izčrpanih zalog in prihajajoče zime se je odločil, da se vrne na prijateljsko ozemlje. Na povratku so Druzove legije pri Arbali skoraj uničili heruški bojevniki, ki so izkoristili teren za nadlegovanje.

Leto po tem je bil izvoljen za konzula in glasovano je bilo, da se zaprejo vrata Templja Janusa (Rimski forum), znak, da je cesarstvo v miru. Kljub temu mir ni trajal, saj je spomladi leta 10 pr. n. št. ponovno vodil kampanjo čez Ren in večino leta preživel v napadih na Hate. V svoji tretji kampanji je osvojil Hate in druga germanska plemena, nato pa se vrnil v Rim, kot je to storil tudi prej ob koncu kampanjske sezone.

alternativtext=Landkarte der Drususfeldzüge in den Jahren 10 und 9 v. Chr.|250px|thumb|upright=1.4|Druzov pohod 10–9 pr. n. št.

Leta 9 pr. n. št. je začel svojo četrto kampanjo, tokrat kot konzul. Kljub slabim znamenjem je Druz ponovno napadel Hate in napredoval do ozemlja Svebov, po besedah Kasija Diona: "osvajal je s težavo prepotovano ozemlje in premagal sile, ki so ga napadle, šele po znatni krvi."Cassius Dio, Rimska zgodovina 55, 1 Po tem je ponovno napadel Heruske in sledil umikajočim se Heruskom čez reko Weser ter napredoval do Elbe ter "oplenil vse na svoji poti", kot pravi Kasij Dion. Ovid navaja, da je Drusus razširil rimsko oblast na nove dežele, ki so bile šele nedavno odkrite. Na poti nazaj proti Renu je Druz padel s konja in bil hudo ranjen. Njegova rana se je resno okužila in po tridesetih dneh je Druz umrl zaradi bolezni, najverjetneje gangrene.

Ko je Avgust izvedel, da je Druz bolan, je poslal Tiberija, da se hitro odpravi k njemu. Ovid navaja, da je bil Tiberij takrat v mestu Pavia in ko je izvedel za stanje svojega brata je odjahal, da bi bil ob strani svojemu umirajočemu bratu. Prišel je pravočasno, vendar ni trajalo dolgo, preden je Druz izdihnil.

Kampanje Tiberija, Ahenobarba in Vinicija (8 pr. n. št. - 5 n. št.) ter immensum bellum ali »velika vojna« (1 n. št. - 5 n. št.)

Po smrti Druza je Tiberij prevzel poveljstvo nad silami na Renu in v letih 8 in 7 pr. n. št. vodil dve kampanji znotraj Germanije. S svojo vojsko je marširal med Renom in Elbo ter naletel na le malo odpora, razen od Sikambrov. Tiberij je bil blizu iztrebljenja Sikambrov, tiste, ki so preživeli, pa je prepeljal na rimsko stran Rena, kjer so jih lahko bolje nadzorovali. Velleius Paterculus prikazuje Germanijo kot praktično osvojeno, Kasiodor, ki je pisal v 6. stoletju n. št., pa trdi, da so se vsi Germani, ki so živeli med Elbo in Renom, podredili rimski moči. Vendar je bila vojaška situacija v Nemčiji zelo drugačna od tiste, ki so jo prikazovale imperatorske propagande.

Lucius Domitius Ahenobarbus (konsul 16 BC) je bil leta 6 pr. n. št. imenovan za poveljnika v Nemčiji s strani Avgusta, tri leta pozneje, leta 3 pr. n. št., pa je dosegel in prečkal Elbo s svojo vojsko. Pod njegovim poveljstvom so bili zgrajeni prehodi čez močvirja nekje v regiji med Emsom in Renom, imenovani . Naslednje leto so izbruhnili spori med Rimom in Heruski. Medtem ko so elitni člani ene frakcije iskali močnejše vezi z rimskimi voditelji, so se Heruski kot celota upirali še naslednjih dvajset let. Čeprav je Ahenobarbus marširal do Elbe in usmerjal gradnjo infrastrukture v regiji vzhodno od Rena, ni imel dobrega uspeha proti heruškim bojnim skupinam, s katerimi je poskušal ravnati kot je Tiberij z Sikambri. Avgust je Ahenobarba poklical v Rim leta 2 pr. n. št. in ga zamenjal z bolj izkušenim vojaškim poveljnikom Marcusom Viniciusom (konzul 19 BC).

Med letoma 2 pr. n. št. in 4 n. št. je Vinicius poveljeval petim legijam, nameščenim v Germaniji. Okoli časa njegovega imenovanja so se številna germanska plemena uprla v tistem, kar zgodovinar Velleius Paterculus imenuje immensum bellum ali »velika vojna«. Vendar pa ni ohranjene nobene zgodbe o tej vojni. Vinicius je zagotovo dobro deloval, saj je bil ob vrnitvi v Rim nagrajen z ornamenta triumphalia.Velleius Paterculus, Compendium of Roman History 2, 104

Spet leta 4 n. št. je Avgust poslal Tiberija na rensko mejo kot poveljnika v Germaniji. V naslednjih dveh letih se je boril v severni Germaniji. V prvem letu je osvojil Kanafenate, Chattuare, Bruktere in podredil Heruske. Kmalu nato je razglasil Heruske za "prijatelje rimskega ljudstva." Leta 5 n. št. je vodil vojno proti Havkom, nato pa usklajeval napad v srce Germanije tako po kopnem kot po reki. Rimska flota in legije sta se srečali na Elbi, od koder je Tiberij odšel z Elbe in marširal nazaj proti zahodu na koncu poletja, ne da bi na tem vzhodnem položaju nameščal okupacijske sile. S tem je pokazal svojim vojakom, Rimu in gremanskim plemenom, da se njegova vojska lahko večinoma giblje neovirano skozi Germanijo, vendar tako kot Druz ni storil ničesar, da bi zadržal ozemlje. Tiberijeve sile so bile napadene s strani gremanskih plemen, ko so se vračale proti zahodu nazaj na Ren, vendar so se uspešno obranile.

.

Elita plemena Heruski je po Tiberijevih pohodih leta 5 n. št. postala posebna prijateljica Rima. V predhodnih letih je boj za oblast privedel do zavezništva ene stranke z Rimom. V tem plemenu je bila vladajoča linija, ki je igrala ključno vlogo pri sklenitvi prijateljstva med Heruski in Rimom. Pripadniku te elite je bil mladi Arminij, ki je bil takrat star okoli dvaindvajset let. Članstvo v tem klanu mu je prineslo posebno naklonjenost pri Rimu. Tiberij je podprl ta vladarski klan, da bi pridobil nadzor nad Heruski in je plemenu podelil svoboden status med germanskimi ljudstvi. Da bi imel Tiberij na očeh Heruske, je dal zgraditi zimsko oporišče na reki Lippe.

V rimskem mnenju je bilo, da so bila do leta 6 n.št. germanska plemena večinoma potlačena, če ne celo osvojena. Samo Markomani pod kraljem Marobodom so ostali tisti, ki jih je bilo potrebno podrediti. Rim je načrtoval obsežen obkolitveni napad, v katerem je sodelovalo 12 legij iz Germanije, Ilirika in Retije, vendar se je napad preložil, ko so prišle novice o uporu v Iliriku. Sklenili so mir z Marobodom ter ga priznali za kralja.Velleius Paterculus, Compendium of Roman History 2, 109, 5; Cassius Dio, Roman History 55, 28, 6–7

Del rimske strategije je bil preselitev problematičnih plemen, da bi jih premaknili na lokacije, kjer bi jih Rim lažje nadzoroval in proč od njihovih običajnih zaveznikov. Tiberij je preselil Sikambre, ki so povzročali posebne težave Druzu na novo lokacijo zahodno od Rena, kjer so jih lahko bolje opazovali.

Kampanje Varusa (7 n. št. - 9 n. št.) (Clades Variana 9 n. št.)

Predigra