Lazar Mojsevič Kaganovič (rusko Лазарь Моисеевич Каганович, Lazar Moiseevič Kaganovič) je bil sovjetski politik in eden najtesnejših sodelavcev Josifa Stalina, * 22. november [O.S. 10. november] 1893, † 25. julij 1991.
Rojen je bil v judovski družini v Ukrajini, delal kot čevljar in se leta 1911 pridružil Ruski socialdemokratski delavski stranki. Med oktobrsko revolucijo leta 1917 in po njej je zasedal vodilne položaje v boljševiških organizacijah v Belorusiji in Rusiji ter pomagal utrditi sovjetsko oblast v Turkestanu. Leta 1922 je Stalin postavil Kaganoviča na čelo organizacijskega oddelka Komunistične partije, ki mu je pomagal pri utrjevanju nadzora nad partijo. Leta 1925 je bil imenovan za prvega sekretarja Komunistične partije Ukrajine, leta 1930 pa za rednega člana politbiroja in namestnika Stalinovega partijskega sekretarja. V letih 1932–1933 je pomagal realizirati žitne kvote v Ukrajini, kar je prispevalo k lakoti v času gladomora. Od sredine 30. let prejšnjega stoletja je Kaganovič opravljal različne funkcije ljudskega komisarja za železnice, težko industrijo in naftno industrijo, med drugo svetovno vojno pa je bil imenovan za člana Državnega obrambnega odbora.
Po Stalinovi smrti leta 1953 in vzponu Nikite Hruščova je Kaganovič hitro izgubil svoj vpliv. Potem ko je leta 1957 sodeloval v spodletelem državnem udaru proti Hruščovu, je bil odpuščen iz predsedstva in degradiran v direktorja majhne tovarne za proizvodnjo kalija na Uralu. Leta 1961 je bil izključen iz partije in je do svoje smrti živel kot upokojenec v Moskvi. Ob njegovi smrti leta 1991 je bil zadnji preživeli stari boljševik. Sovjetska zveza ga je preživela le za pet mesecev in je 26. decembra 1991 razpadla.
Zgodnje življenje Kaganovič je bil rojen leta 1893 judovskim staršem v vasi Kabani, Radomišelski ujezd, Kijevska gubernija, Ruski imperij, zdaj Dibrova, Kijevska oblast, Ukrajina. Doma so govorili jidiš. Bil je sin Mojseja Benoviča Kaganoviča (1863–1923) in Genje Josifovne Dubinske (1860–1933). Od 13 otrok, rojenih v družini, jih je 6 umrlo v povojih. Lazar je imel štiri starejše brate, ki so vsi postali člani boljševiške partije. Več Lazarjevih bratov je na koncu zasedlo položaje različnega pomena v sovjetski vladi. Mihail Kaganovič (1888–1941) je služil kot ljudski komisar za obrambno industrijo, preden je bil imenovan za vodjo Ljudskega komisariata letalske industrije ZSSR, medtem ko je Julij Kaganovič (1892–1962) postal prvi sekretar regionalnega komiteja CPSU Gorki. Izrael Kaganovič (1884–1973) je postal vodja glavnega direktorata za govedorejo ministrstva za mesno in mlečno industrijo. Aron Mojsejevič Kaganovič (1888–1960) se je očitno odločil, da ne bo sledil svojim bratom in sestram v vladi, in ni nadaljeval politične kariere. Lazar je imel tudi sestro, Rahelo Mojsejevno Kaganovič (1883–1926), poročeno z Mordekajem Ber Lantzmanom. Nekaj časa sta živela v Černobilu. V 20. letih prejšnjega stoletja je Rahela umrla in bila pokopana v Kijevu.
Lazar Kaganovič je pustil šolo pri 14 letih in delal v tovarnah čevljev in pri čevljarjih. Okoli leta 1911 se je pridružil boljševiški stranki. Njegov starejši brat Mihail Kaganovič je bil član stranke že od leta 1905.Rees, E. A. (2013-10-15). Iron Lazar: A Political Biography of Lazar Kaganovich. Anthem Press. ISBN 9781783080571. Na začetku svoje politične kariere, leta 1915, je Kaganovič postal komunistični organizator v tovarni čevljev, kjer je delal. Istega leta je bil aretiran in poslan nazaj v Kabane.
Revolucija in državljanska vojna Marca in aprila 1917 je bil Lazar Kaganovič predsednik Sindikata usnjarjev in podpredsednik Sovjeta Juzovke. Maja 1917 je postal vodja vojaške organizacije boljševikov v Saratovu, avgusta 1917 pa vodja Poleskega komiteja boljševiške stranke v Belorusiji. Med oktobrsko revolucijo leta 1917 je vodil upor v Gomelu.
Leta 1918 je deloval kot komisar oddelka za propagando Rdeče armade. Od maja 1918 do avgusta 1919 je bil predsednik Ispolkoma (odbora) gubernije Nižni Novgorod. V letih 1919–1920 je bil guverner gubernije Voronež. Leta 1920 do 1922 je preživel v Turkmenistanu kot eden od vodij boljševiškega boja proti lokalnim muslimanskim upornikom (basmači) in poveljeval tudi nekaj kaznovalnim ekspedicijam proti lokalni opoziciji.
Komunistični funkcionar Junija 1922, dva meseca potem, ko je Stalin postal generalni sekretar komunistične partije, je bil Kaganovič imenovan za vodjo partijskega Oddelka za organizacijo in inštrukcije (Orgotdel), ki je bil leto kasneje razširjen z vključitvijo Oddelka za evidence in dodelitve ter preimenovan v Organizacijsko-razporeditveni oddelek (Orgraspred). Ta oddelek je bil odgovoren za vse naloge znotraj aparata komunistične partije. Kaganovič je tam delal in pomagal umestiti Stalinove privržence na pomembne položaje v birokraciji komunistične partije. Na tem položaju je postal znan kot zelo sposoben in Stalinu zvest komunist. On sam je javno izjavil, da bo izvršil čisto vsak Stalinov ukaz, kar je bilo v tistem času novost.
Maja 1924 je Kaganovič postal polnopravni član Centralnega komiteja, potem ko je bil leto prej prvič izvoljen kot kandidat, član Orgbiroja in sekretar Centralnega komiteja.
Od leta 1925 do 1928 je bil Kaganovič prvi sekretar Komunistične partije Ukrajinske SSR. Julija 1926 je bil izvoljen tudi za kandidata za člana politbiroja Komunistične partije Sovjetske zveze. Dobil je nalogo "ukrajinizacije", kar je takrat pomenilo izgradnjo ukrajinskih komunističnih ljudskih kadrov in spodbujanje "nizke" ukrajinske kulture z odstranjevanjem birokratskih ovir za uporabo ukrajinskega jezika. Do visoke kulture je bil zelo nezaupljiv. Posebej sumničav je bil do pesnika Mikole Hvilevoja. Stalinu je poslal izbor citatov iz Hvilevojevih verzov, kar je Stalina spodbudilo k napadu na pesnika. Pogosto se je spopadal z dvema najvidnejšima ukrajinskima boljševikoma, Ukrajincema Vlasom Čubarjem in Aleksandrom Šumskim. Šumski je leta 1926 dosegel avdienco pri Stalinu in na avdienci vztrajal pri odpoklicu Kaganoviča, toda Kaganoviču je naslednje leto uspelo doseči, da so Šumskega razrešili s položaja zaradi njegove podpore Hvilovoju. Kasneje je imel Stalin v avdienci tudi Čubarja in ukrajinskega predsednika Grigorija Petrovskega. Leta 1928 je Stalin nerad pristal na odpoklic Kaganoviča.
V Moskvi se je vrnil na položaj sekretarja Centralnega komiteja komunistične partije, na katerem je ostal do leta 1939. Kot sekretar je podprl Stalinov boj proti tako imenovani levi in desni opoziciji v komunistični partiji in podprl Stalinovo odločitev o uveljavitvi hitre kolektivizacije kmetijstva, proti zmernejši politiki Nikolaja Buharina, ki je zagovarjal "mirno vključevanje kulakov v socializem". Poleti 1930 so Kaganoviča opozorili, da je imela Leninova vdova Nadežda Krupska govor na okrožni partijski podružnici v Moskvi, v katerem je kritizirala kolektivizacijo. Kaganovič je prihitel na sestanek in Krupsko izpostavil "grobim in ostrim zlorabam".
Julija 1930 je bil Kaganovič povišan v polnopravnega člana politbiroja in položaj obdržal 27 let.
Stalinov namestnik Decembra 1930 je Vjačeslav Molotov napredoval na mesto predsednika sovjetske vlade, na njegovo prejšnje mesto Stalinovega namestnika v partijskem sekretariatu pa se je povzpel Kaganovič. Na tem mestu je ostal do februarja 1935. V teh štirih letih je bil za Stalinom in Molotovom tretja najmočnejša oseba v sovjetskem vodstvu. V Moskvi je skrbel za partijske zadeve, ko je bil Stalin na dopustu. Leta 2001 je v Rusiji izšla zbirka 836 pisem in telegramov, ki sta si jih Stalin in Kaganovič izmenjala v letih 1931–1936. Večina jih je bila prevedenih in leta 2003 objavljenih v ZDA.R.W.Davies, Oleg V. Khlevniuk, E.A.Rees (ur.) (2003). The Stalin-Kaganovich Correspondence, 1931–36. New Haven: Yale U.P. str. ix–xi. ISBN 0-300-09367-5.
V letih 1933 in 1934 je bil predsednik komisije za preverjanje članstva v partiji. Kot tak je osebno zagotovil, da nikomur, ki je povezan s protistalinsko opozicijo, ne bo dovoljeno ostati član komunistične partije. Leta 1934 je na XVII. kongresu Komunistične partije predsedoval odboru za volitve. Ponaredil je glasovanje za položaje v centralnem komiteju in izbrisal 290 glasov proti Stalinovi kandidaturi. Zaradi njegovega ponarejanja je bil Stalin ponovno izvoljen za generalnega sekretarja namesto Sergeja Kirova. Po pravilih glasovanja naj bi generalni sekretar postal kandidat, ki dobi manj glasov proti. Pred Kaganovičevim ponarejanjem je Stalin dobil 292 glasov proti, Kirov pa le tri. Po Kaganovičevem posredovanju je imel Stalin samo dva glasova proti.Radzinsky (1996)
V letih 1930–1935 je bil tudi prvi sekretar moskovskega Obkoma Komunistične partije. Kasneje je vodil moskovski Gorkom Komunistične partije (1931–1934). V tem obdobju je nadziral uničenje številnih najstarejših spomenikov v mestu, vključno s stolnico Kristusa Odrešenika.Rees, Edward Afron. 1994. Stalinism and Soviet Rail Transport, 1928–41. Birmingham: Palgrave Macmillan Leta 1932 je vodil zadušitev delavske stavke v Ivanovo-Voznesensku.
Moskovski metro V 30. letih 20. stoletja je Kaganovič skupaj z vodjema projekta Ivanom Kuznecovom in kasneje Izakom Segalom organiziral in vodil gradnjo prvega sovjetskega hitrega podzemnega transportnega sistema, Moskovske podzemne železnice, po njem do leta 1955 imenovane Metropoliten L.M. Kaganoviča. Odločitev za izgradnjo metroja je bila sprejeta na plenumu Centralnega komiteja 15. junija 1931.
15. oktobra 1941 je L.M. Kaganovič pred grozečo nemško zasedbo Moskve prejel ukaz, da zapre Moskovsko podzemno železnico in v treh urah pripravi predloge za njeno uničenje. Vozila in opremo naj bi pred uničenjem odstranili. 16. oktobra 1941 zjutraj podzemna železnica ni delovala. To je bil tudi edini dan v njeni zgodovini, ko ni delovala, ker je bil do večera ukaz za njeno uničenje preklican.
Po Stalinovi smrti se je iz imena podzemne železnice izbrisalo Kaganovičevo ime.
Odgovornost za lakoto 1932–1933 Julija 1932 sta Molotov in Kaganovič odpotovala v Harkov, takrat glavno mesto Ukrajine, da bi politbiroju ukrajinske komunistične partije naročila, naj določi kvoto dobave žita v višini 356 milijonov pudov (pud = 16,3806 kg) na leto. Vsi člani ukrajinskega Polibiroja so se zavzemali za zmanjšanje količine žita, ki bi jo morali kmetje predati državi, vendar sta Kaganovič in Molotov to "kategorično zavrnila". Kasneje istega meseca so voditeljem ukrajinske stranke poslali tajni telegram, v katerem so jim ukazali, naj okrepijo pridelavo žita in naložijo stroge kazni kmetom, ki tega niso upoštevali. Avgusta sta Stalin in Kaganovič objavila dekret, po katerem je bila kraja ali sabotaža državnega premoženja, vključno z lastnino kolektivnih kmetij, kaznovana s smrtjo. Kaganovič je ukrajinskim voditeljem poslal telegram o "nezadovoljivi hitrosti nabave žita". Ko je prizivno sodišče v Kijevu 13. januarja 2010 preiskovalo vzroke lakote v letih 1932–1933, znane kot gladomor, je navedlo te štiri incidente kot dokaz, da je bil Kaganovič vpleten v genocid nad ukrajinskim narodom.Yushchenko Praises Guilty Verdict Against Soviet Leaders For Famine, Radio Free Europe (14. januar 2010) Četudi so bili Kaganovič in drugi razglašeni za krive in zočince, je bila zadeva takoj zaključena v skladu z 8. odstavkom 6. člena ukrajinskega zakonika o kazenskem postopku.The Kyiv Court of Appeals named the organizers of Holodomor. by Ya.Muzychenko Sodba sodišča se je nanašala tudi na Kaganovičev ponovni obisk v Harkovu decembra 1932, ko so med zasedanjem politbiroja, ki je trajalo do 4. ure zjutraj, prisotni Ukrajinci prosili, naj se kmetom dovoli, da obdržijo več žita za lastno rabo in seme za pridelek naslednjega leta, vendar jih je Kaganovič preglasoval in Stalinu sporočil, da jih je obtožil, da "resno ovirajo in spodkopavajo sistem dobav žita".