Saratoška kampanja leta 1777 je bil poskus Britancev, da pridobijo vojaški nadzor nad strateško pomembno dolino reke Hudson med Ameriško osamosvojitveno vojno. Končala se je s predajo britanske vojske, kar zgodovinar Edmund Morgan opisuje kot »velik prelomni trenutek vojne, saj je Američanom prinesel tujo pomoč, ki je bila zadnji element potreben za zmago.«Edmund Morgan, Roditev republike: 1763–1789 (1956) str. 82–83
Osrednji poudarek kampanje je načrtoval in sprožil generalporočnik John Burgoyne. Vodil je glavno silo z okoli 8.000 možmi in se je junija premaknil proti jugu iz Quebeca, se z ladjami odpravil proti jugu po jezero Champlainu do Fort Ticonderogae in od tam še naprej po jezeru George, nato je marširal po dolini Hudson do »Saratoge, New York«. Sprva se je tam srečal s patriotskimi branilci z mešanimi rezultati. Prelomnica kampanje se je zgodila avgusta v bitki pri Benningtonu, ko so sile milice iz Vermonta, New Hampshira in Massachusettsa porazile, ubile in ujele okoli 1000 nemških najemnikov iz Braunschweig–Lüneburga in hessenskih vojakov iz Burgoyneove vojske. Po izgubah v bitki pri Saratogi septembra in oktobra, je njegova slabša pozicija ter naraščajoča velikost ameriške vojske prisilila, da se je 17. oktobra predal ameriškemu generalu Horatio Gatesu.
V tej kritični britanski izgubi na bojišču se natančni premiki, ki so bili načrtovani daleč stran v Londonu, niso uresničili. Polkovnik Barry St. Leger je bil dodeljen, da se premakne na vzhod skozi dolino reke Mohawk proti Albany, New York, vendar je bil prisiljen v umik med obleganjem Fort Stanwixa, potem ko je izgubil svoje domorodne zaveznike. Velika ekspedicija, načrtovana z juga ni bila izvedena zaradi napačne komunikacije z Londonom, ko je general William Howe poslal svojo vojsko, da prevzame Philadelphio namesto, da bi jo poslal po reki Hudson, da bi se združil z Burgoyneom. Na hitro so bila narejena prizadevanja za okrepitev Burgoynea iz New Yorka v začetku oktobra, vendar je bilo prepozno.
Ameriška zmaga je bila ogromen dvig morale za novonastalo državo. Še pomembneje je, da je prepričala Francijo, da se pridruži vojni v zavezništvu z Združenimi državami, ki je odprto nudila denar, vojake in strelivo ter se borila v pomorski vojni po vsem svetu proti Britaniji.
Britanska strategija Proti koncu leta 1776 je bilo mnogim v Angliji jasno, da bo pomiritev Nove Anglije zelo težka zaradi visokega števila patriotov. Britanci so se odločili, da izolirajo Novo Anglijo in se osredotočijo na osrednje in južne regije, kjer so po njihovem mnenju lahko novačili lojaliste. Decembra 1776 se je general John Burgoyne srečal z Georgeem Germainom, britanskim ministrom za kolonije in vladnim uradnikom odgovornim za vodenje vojne, da bi določila strategijo za leto 1777.V Severni Ameriki sta bili dve glavni vojski, s katerima so operirali: vojska generala Guya Carletona v Québecu in vojska generala William Howa, ki je pregnala vojsko George Washingtona iz New Yorka v kampanji v New Yorku.Ketchum (1997), str. 42, 51, 65
Načrt generala Howea za napad na Filadelfijo 30. novembra 1776 je Howe — britanski vrhovni poveljnik v Severni Ameriki — pisal Germainu in mu predstavil ambiciozen načrt za kampanjo 1777. Howe je dejal, da bi lahko, če mu Germain pošlje znatne okrepitve, začel več ofenziv, vključno z napotitvijo 10.000 mož po reki Hudson v Albany. Potem bi se lahko jeseni Howe premaknil na jug in zasedel ameriško prestolnico Philadelphio.Nickerson (1967), str. 78
Howe je kmalu po pisanju tega pisma spremenil mnenje: okrepitve morda ne bi prišle, umik kontinentale vojske preko zime 1776–77 pa je Filadelfijo naredil za vse bolj ranljiv cilj. Zato je Howe sklenil, da bo zasedba Filadelfije primarni cilj kampanje 1777. Howe je Germainu poslal ta spremenjeni načrt, ki ga je Germain prejel 23. februarja 1777.Black (1991), str. 127
Burgoynov načrt za zajetje Albanyja Burgoyne, ki je iskal možnost, da bi poveljeval večji sili, je predlagal, da izolira Novo Anglijo z invazijo iz Québeca v New York. To je že poskušal general Carleton leta 1776, čeprav je zaradi pozne sezone prenehal z izvedbo invazije. Carleton je bil v Londonu močno kritiziran, ker ni izkoristil ameriškega umika iz Quebeca, ter je bil tudi močno nesimpatičen Germainu. To, skupaj z neuspešnim poskusom osvojitve "Charlestona, Južna Karolina" njegovega nasprotnika britanskega generala Henryja Clintona, je Burgoyna postavilo v dobro pozicijo za prevzem poveljstva v severni kampanji leta 1777.Ketchum (1997), str. 19, 77–82
Burgoyne je 28. februarja 1777 predstavil pisni načrt lordu Germainu; Germain ga je odobril in dal Burgoynu poveljstvo glavne ekspedicije.Ketchum (1997), str. 79–84 Burgoynov invazijski načrt iz Quebeca je imel dve komponenti: peljal bi glavno silo približno 8000 moških na jug iz Montréala ob jezeru Champlain in dolini reke Hudson, medtem ko bi se druga skupina z približno 2000 možmi (ki jo je bil izbran voditi Barry St. Leger) premikala od jezera Ontario na vzhod po dolini Mohawk River kot strateška odvrnitev. Obe ekspediciji bi se združili v Albanyju v New Yorku, kjer bi se povezali z enotami iz Howeove vojske in napredovali po reki Hudson. Nadzor nad potjo od jezera Champlain–jezera George–reke Hudson od Kanade do New York Citya bi odrezal Novo Anglijo od preostale Amerike.Ketchum (1997), str. 84
Zadnji del Burgoyneovega predloga, napredovanje Howeja po Hudsonu iz New York City, se je izkazal za najbolj kontroverzni del kampanje. Germain je odobril Burgoynov načrt po tistem, ko je prejel Howeovo pismo, v katerem je podrobno opisal svojo predlagano ofenzivo proti Filadelfiji. Ni jasno ali je Germain Burgoynu, ki je bil takrat še v Londonu, povedal o Howeovih spremenjenih načrtih: medtem ko nekateri viri trdijo, da je, drugi navajajo, da Burgoyne ni bil obveščen o spremembah, dokler kampanja ni bila že dobro v teku.<ref name="Griffith">Samuel B. Griffith, The War for American Independence:Od leta 1760 do predaje v Yorktownu leta 1781</ref> Zgodovinar Robert Ketchum verjame, da bi bil Burgoyne verjetno seznanjen s problemi, do katerih bi prišlo, če bi bil obveščen o philadelphijskem načrtu.
Ali so Germain, Howe in Burgoyne imeli enake pričakovanja glede stopnje, do katere je moral Howe podpreti invazijo iz Quebeca, prav tako ni jasno. Kar pa je jasno je, da je Germain bodisi pustil svojim generalom preveč svobode bodisi je bil brez jasno opredeljene splošne strategije.Black, str. 126 Marca 1777 je Germain odobril Howeovo filadelfijsko ekspedicijo in ni vključil nobenih izrecnih ukazov za Howea, da odide v Albany.
Kljub temu je Germain tudi poslal Howeju kopijo svojih navodil Carletonu, v katerih je jasno pisalo, da naj severna vojska združi svoje sile z Howeovo vojsko v Albanyju.Fisher, Sydney George. Boj za ameriško neodvisnost Zvezek II (1908) str. 73–74 V pismu od Germaina do Howeja z dne 18. maja 1777 je jasno navedel, da naj bo philadelphijska ekspedicija »izvedena pravočasno, da lahko sodeluješ z vojsko, kateri je bilo naročeno, da se odpravi iz Kanade in se podredi tvojemu poveljevanju.« Vendar pa je Howe to zadnje pismo prejel šele po odhodu iz New Yorka proti Chesapeakeu.Ketchum (1997), str. 104 Za napad na Philadelphijo bi se Howe lahko premikal po kopnem skozi New Jersey ali po morju prek zaliva Delaware, obe možnosti bi mu omogočili, da pomaga Burgoynu, če bi to bilo potrebno. Končna pot, ki jo je izbral, prek zaliva Chesapeake, je bila izjemno zamudna in mu ni omogočila, da bi pomagal Burgoynu, kot si je Germain predstavljal. Odločitev je bila tako težko razumeti, da so ga Howeovi neusmiljeni kritiki obtožili namerne izdaje.Adams, Charles Francis. Kampanja 1777 Zbornik Massachusettske zgodovinske družbe, Zvezek 44 (1910–11) str. 25–26
Burgoyne se je 6. maja 1777 vrnil v mesto Quebec, prinašajoč pismo Lorda Germaina, ki je predstavilo načrt, vendar je manjkalo nekaj podrobnosti.Ketchum (1997), str. 87–88 To je povzročilo še enega v vrsti konfliktov poveljevanja, ki so mučili Britance skozi celotno vojno. Generalmajor Burgoyne je tehnično prekašal majorja Carletona, toda Carleton je še vedno bil guverner Quebeca. Germainova navodila Burgoynu in Carletonu so vsebovala naročilo, da je Carletonova pristojnost bila omejena samo na operacije v Quebecu. Ta žalitev Carletona, skupaj z njegovim neuspehom pri prevzemu poveljstva nad ekspedicijo je privedla do njegovega odstopa pozneje leta 1777 in do njegovega zavrnitve, da bi posredoval vojake iz quebeških regimentov za zasedbo utrdb pri Crown Pointu in Ticonderoga potem, ko so bile zajete.Nickerson (1967), str. 188–189
Ameriška strategija George Washington, katerega vojska je bila nameščena v Morristown, New Jersey in ameriško vojaško poveljstvo nista imela dobrega pregleda o britanskih načrtih za leto 1777. Glavna vprašanja v mislih Washingtona in njegovih generalov Horatio Gatesa in Philip Schuylerja - oba sta bila občasno odgovorna za severno območje ZDA in obrambo reke Hudson — so se nanašala na gibanje Howeove vojske v New Yorku. Nista imela pomembnih informacij o tem, kaj je bilo načrtovano za britanske sile v Quebecu, kljub Burgoynovim pritožbam, da vsak v Montrealu ve, kaj načrtuje.Nickerson (1967), str. 137 Trije generali so se razhajali glede tega, kakšno je bilo Burgoynovo najbolj verjetno gibanje, Kongres pa je prav tako podal mnenje, da se bo Burgoynova vojska verjetno premikala proti New Yorku po morju.Nickerson (1967), str. 138
Deloma zaradi te negotovosti in dejstva, da bi bila patriotska oskrba izolirana, če bi Howe nastopil proti severu, ni bilo bistveno povečano število garnizonov pri Fort Ticonderoga in drugod v dolinah Mohawk in Hudson. Schuyler je aprila 1777 sprejel ukrep, da pošlje močan polk pod vodstvom polkovnika Petra Gansevoorta, da okrepi Fort Stanwix v zgornji dolini Mohawk kot korak v obrambi proti britanskim gibanjem v tem območju.Pancake (1977), str. 139 Washington je prav tako ukazal, da naj se štiri polke zadržujejo v "Peekskillu, New Yorku" ter bi jih bilo mogoče usmeriti bodisi na sever bodisi na jug kot odgovor na britanska gibanja.Nickerson (1967), str. 139
Ameriške enote so bile razpršene po New Yorku junija 1777. Približno 1.500 vojakov (vključno s tistimi polkovnika Gansevoorta) je bilo na postojankah ob reki Mohawk, približno 3.000 vojakov je bilo v višavju ob reki Hudson pod generalom Israelom Putnama+om, Schuyler pa je poveljeval približno 4.000 vojakom (vključno z lokalno milico in vojaki pri Ticonderogi pod St. Clairjem).Pancake (1977), str. 151–152
Mednarodni interes
Že od sedemletne vojne so francoski zunanji ministri, začenši z César Gabriel de Choiseulom sledili ideji, da bi bila neodvisnost britanskih severnoameriških kolonij koristna za Francijo in da bi bili francoski poskusi, da pridobijo dele Kanade škodljivi za to zadevo. Ko je vojna izbruhnila leta 1775, je Charles Gravier, comte de Vergennes, takratni zunanji minister, začrtal vrsto predlogov, ki so privedli do tajne francoske in tudi španske podpore Kongresu ter nekaterih priprav na možnost vojne, vključno s širjenjem njihovih mornaric. Vergennes ni menil, da je odprta udeležba v vojni diplomatsko ali politično izvedljiva, dokler ni Washingtonova vojska pokazala svoje moči in sposobnosti za vojaške zmage brez pomembne pomoči.Nickerson (1967), str. 65–66
Da bi spodbudil francosko sodelovanje v vojni, je Vergennes natančno spremljal novice iz Severne Amerike in Londona ter delal na odstranitvi ovir za špansko udeležbo v vojni. Vergennes je šel tako daleč, da je avgusta 1776 predlagal vojno kralju Ludviku XVI, a so novice o Howeovem zavzetju mesta New York pokopale ta načrt.Nickerson (1967), str. 55, 75
Kampanja se začne