thumb|Pečat kontinentalne vojske
Kontinentalna vojska ali armada je bila vojska Združenih kolonij, ki je predstavljala Trinajst kolonij in pozneje Združene države Amerike med ameriško revolucionarno vojno. Ustanovljena je bila 14. junija 1775 z resolucijo, ki jo je sprejel Drugi kontinentalni kongres, ki se je sestal v Philadelphia, Pensilvanija po izbruhu vojne. Kontinentalna armada je bila ustvarjena, da uskladi vojaške napore kolonij v vojni proti britanski vojski in Britancem, ki so želeli ohraniti nadzor nad ameriškimi kolonijami. General George Washington je bil imenovan za vrhovnega poveljnika Kontinentalne armade in je to funkcijo obdržal skozi celotno vojno.
Kontinentalno armado so dopolnjevale lokalne milice in prostovoljske enote, ki so bile bodisi zveste posameznim državam bodisi drugače neodvisne. Večina Kontinentalne armade je bila razpuščena leta 1783, ko je Pariška pogodba uradno končala vojno. 1. in 2. regiment Kontinentalne armade sta postala osnovna enota za ustanovitev "Legije Združenih držav" leta 1792, ki je na koncu služila kot temelj za ustvarjanje vojsko Združenih držav.
Nastanek
Kontinentalna armada je obsegala vojake iz vseh Trinajst kolonij in po letu 1776 iz vseh 13 držav. Ameriška revolucionarna vojna se je začela pri Bitka pri Lexingtonu in Concordu, 19. aprila 1775, v času, ko kolonialne revolucionarno niso imele stalne vojske. Prej je vsaka kolonija zanašala na milico, ki je bila sestavljena iz delovnih državljanov-vojakov za lokalno obrambo ali na oblikovanje začasnih provincialnih enot med krizami, kot je Francoska in indijanska vojna 1754–1763. Ko so napetosti z Veliko Britanijo naraščale v letih pred vojno, so kolonisti začeli reformirati svoje milice v pripravah na domnevni potencialni konflikt. Usposabljanje miličničkih članov se je povečalo po sprejetju "Intolerabilnih zakonov" leta 1774. Kolonisti kot Richard Henry Lee so predlagali oblikovanje nacionalne milice, vendar je Prvi kontinentalni kongres zavrnil to idejo.Wright, 1983, str. 10–11
Dne 23. aprila 1775 je Provincialni kongres Massachusettsa omogočil oblikovanje kolonialne vojske, ki je obsegala 26 regimentov. Nw Hampshire, Rhode Island in Connecticut so kmalu oblikovali podobne, a manjše sile. Dne 14. junija 1775 je Drugi kontinentalni kongres sklenil, da bo nadaljeval z ustanovitvijo Kontinentalne armade za skupno obrambo, prevzel je sile, ki so že bile na voljo zunaj Bostona (22.000 vojakov) in New Yorka (5.000). Oblikoval je tudi prvih deset enot kontinentalskih vojakov z enoletno prijavo, strelce iz Pennsylvania, Maryland in virginia, ki so bili uporabljeni kot lahka pehota. Pennsylvanijski strelci so postali "1. Kontinentalni regiment" v januarju 1776. Dne 15. junija 1775 je kongres soglasno izvolil George Washingtona za vrhovnega poveljnika Kontinentalne armade. Washington je sprejel in služil skozi celotno vojno brez kakršnega koli plačila, razen vračila stroškov. Ko je Kontinentalni kongres vse bolj prevzemal odgovornosti in držo zakonodajnega telesa za suvereno državo, je vloga Kontinentalne armade postala predmet obsežnih razprav. Nekateri Američani so imeli splošno odpor do vzdrževanja stalne vojske; toda na drugi strani so zahteve vojne proti Britancem zahtevale disciplino in organizacijo moderne vojske. Kot rezultat je vojska prešla skozi več ločenih faz, ki jih je zaznamovala uradna razpustitev in reorganizacija enot.
Ustanovitev
Sile Kontinentalne armade so vključevale več zaporednih sprememb:
Kontinentalna armada leta 1775, vsebovala je začetne polke iz Nove Anglije, katere je Washington organiziral v tri divizije, šest brigad in 38 regimentov. Deset regimentov generalmajorja Philipa Schuylerja v New Yorku je bilo poslanih za napad na Kanado.Wehmann 1989, str. 191.
Kontinentalna vojska iz leta 1776 je bila reorganizirana po tem, ko je poteklo začetno obdobje vpisovanja vojakov iz vojske leta 1775. Washington je skoraj takoj po tem, ko je sprejel položaj vrhovnega poveljnika, predložil priporočila Kontinentalnemu kongresu, vendar je kongres potreboval čas, da preuči in uresniči ta priporočila. Kljub poskusom, da bi širili bazo za vpis zunaj Nove Anglije, je vojska iz leta 1776 ostala nagnjena proti severovzhodu tako glede svoje sestave kot tudi geografske usmeritve. Ta vojska je imela 36 regimentov, večina je bila standardizirana na en bataljon z 768 moškimi in razdeljena v osem čet, z močjo 640.
Kontinentalna vojska iz let 1777–1780 je nastala iz več ključnih reform in političnih odločitev, ki so se zgodile, ko je postalo očitno, da Britanci pošiljajo precejšnje sile, da bi končali ameriško revolucijo. Drugi kontinentalni kongres je sprejel "Resolucijo o osemdesetih bataljonih", ki je naročila, da mora vsaka država prispevati bataljone v sorazmerju s svojo populacijo, Washington pa je nato prejel pooblastilo za formiranje dodatnih 16 bataljonov. Pogoji vpisa so bili podaljšani na tri leta ali "do konca vojne", da bi se izognili krizam ob koncu leta, ki so oslabile sile, vključno s skorajšnjim zrušenjem kontinentalne vojske na koncu leta 1776, zaradi poteka roka služenja.
Kontinentalna vojska iz let 1781–1782 je doživela največjo krizo na ameriški strani vojne. Kongres je bil bankrotiran, kar je zelo otežilo dopolnjevanje vojakov, katerih triletni mandati so potekli. Podpora za vojno je dosegla najnižjo vrednost, Washington pa je moral pomiriti uporne vojake tako v Pensilvanskih kot v New Jerseyskih polkih. Kongres je glasoval za zmanjšanje financiranja vojske, vendar je Washington kljub temu uspel doseči pomembne strateške zmage.
Kontinentalno vojsko iz let 1783–1784 je nasledila Vojska Združenih držav, ki še vedno obstaja. Ko je bil mir s Britanci obnovljen, je bili večina regimentov razpuščenih na urejen način, čeprav so bili nekateri regimenti že zmanjšani.
Organizacija
Upravni organi
Vojaške zadeve je sprva upravljal Drugi kontinentalni kongres v plenarni seji, čeprav so bile posebne zadeve pripravljene s strani številnih ad hoc komisij. Junija 1776 je bila ustanovljena petčlanska stalna komisija, Odbor za vojno in strelivo]], da bi nadomestila ad hoc komisije. Pet članov, ki so oblikovali Odbor, je popolnoma sodelovalo v plenarnih aktivnostih kongresa, pa tudi v drugih komisijah in se niso mogli popolnoma angažirati v administrativnem vodenju Kontinentalne vojske. Nov Odbor vojne je bil zato oblikovan oktobra 1777 iz treh komisarjev, ki niso bili člani kongresa. Kmalu so bili dodani še štirje komisarji, ki niso bili člani kongresa, a oktobra 1778 je bila članstvo omejeno na tri komisarje, ki niso bili člani kongresa in dva komisarja, ki sta bila člana kongresa. V začetku leta 1780 so bili generalni intendant, generalni komisar za nakup in generalni komisar za izdajo postavljeni pod nadzor Odbora. Urad sekretarja za vojno je bil ustanovljen februarja 1781, čeprav urad ni začel svojega dela, dokler Benjamin Lincoln ni prevzel urada oktobra 1781.Wehmann 1989, str. 189–190.</ref>
Poveljnik
15. junija 1775 so delegati Drugega kontinentalnega kongresa, ki se je zbral v današnjem Independence Hall v Filadelfiji, Pensilvanija, soglasno izvolili George Washingtona za komandanta kontinentalne vojske. Washington je sprejel to funkcijo in služil skozi ameriško revolucionarno vojno brez kakršnegakoli plačila, razen povračila stroškov. Washingtona je kot komandanta podpiral adjutant general. Horatio Gates je zasedal to mesto (1775–1776), Joseph Reed (1776–1777), George Weedon in Isaac Budd Dunn (1777), Morgan Connor 1777, Timothy Pickering (1777–1778), Alexander Scammell (1778–1781) in Edward Hand (1781–1783).Lesser 1976, str. xiii.
Generalni inšpektor je komandantu pomagal z občasnimi pregledi in poročanjem o stanju enot. Prvi je bil Thomas Conway (1777–1778), sledil mu je Baron von Steuben 1778–1784, pod katerim je položaj postal de facto vodja osebja.Wright 1983, str. 142, 144–145. Generalni tožilec je komandantu pomagal pri upravljanju vojaške pravice, vendar ni tako kot njegov sodobnik dajal pravnih nasvetov. William Tudor je bil prvi imenovani generalni inšpektor.Bell 2012, str. 154–157. Sledil mu je John Laurance leta 1777 in Thomas Edwards leta 1781 General kadrovske službe je spremljal vsakogar po imenu, ki je služil v vojski. Prvi kadrovik je bil Stephen Moylan.Bell 2012, str. 150–151. Sledil mu je Gunning Bedford Jr. 1776–1777 in Joseph Ward.Wright 1983, str. 432.
Teritorialna organizacija
Enote kontinentalne vojske so bile dodeljene kateremu koli od "Departments of the Continental Army" (teritorialnih oddelkov), da bi decentralizirali poveljevanje in administracijo. Na splošno je bilo sedem teritorialnih oddelkov,Wright, Continental Army, karta, 83. čeprav so se njihove meje lahko spreminjale in niso vsi obstajali skozi celotno vojno. Oddelek New York (kasneje Severni oddelek) je bil ustvarjen, ko je kongres 15. junija 1775 imenoval Philipa Schuylera za njegovega poveljnika. Južni in Srednji oddelki sta bila dodana februarja 1776. Še več njih je bilo dodanih istega leta. Vsakemu oddelku je poveljeval general, ki ga je imenoval kongres. Pod njegovim poveljstvom so bile vse enote kontinentalne vojske znotraj teritorialnih meja oddelka, pa tudi državne čete in milice – če jih je guverner države sprostil iz nadzora province.Clay 2018, str. 5.
Taktična organizacija
Vse enote pod poveljstvom oddelčnega poveljnika so bile označene kot armada; zato so bile enote v Severnem oddelku imenovane Severna vojska, v Južnem oddelku Južna vojska, itd. Poveljnik oddelka je lahko bil tudi poveljnik na terenu ali pa je lahko imenoval drugega častnika, da poveljuje enotam na terenu. Glede na velikost vojske je bila lahko razdeljena v krila ali divizije (običajno tri Brigade), ki so bile začasne organizacije in brigade (sestavljenih iz dveh do petih regimentov), ki so dejansko predstavljale trajne organizacije in osnovne taktične enote Kontinentalne vojske.Clay 2018, str. 5–6.
Pehitni regiment ali polk v Kontinentalni vojski je običajno sestavljalo od 8 do 10 čet, vsaka pod poveljstvom stotnika. Častniki na terenu so običajno vključevali polkovnika, podpolkovnika in majorja. Polkovna ekipa je bila sestavljena iz adjutanta, častnika za oskrbo, kirurga, kirurškega pomočnika, častnika za plačilo in kaplana. Pehotni regimenti so pogosto preprosto imenovali polki ali bataljoni.Wehmann 1989, str. 191–192. Bojna moč regimenta je obsegala en sam bataljon s 728 častniki in vpisanimi moškimi pri polnem številu.Clay 2018, str. 6. Konjeniški in topovski regimenti so bili organizirani na podoben način. Četa konjenice se je pogosto imenovala eskadron. Artilerijska četa je vsebovala specializirane vojake, kot so polnilci in merilci. Kontinentalni konjeniški regiment je imel nominalno moč 280 častnikov in mož, vendar je bila dejanska moč običajno manjša od 150 mož in še manj konj.Clay 2018, str. 8.
Pomožne enote so bili civilni ali vojaški mehaniki in rokodelci, zaposleni v vojski, da nudijo storitve. Vključeni so bili kovinarji, mizarji in kolarji.
Logistična organizacija
Junija 1775 je Drugi kontinentalni kongres ustvaril položaj generala nabave po britanskem vzoru. Njegova naloga je bila odpiranje in vzdrževanje napredovalnih in umikalnih linij, postavljanja taborov in dodeljevanja prostorov. Njegove odgovornosti so vključevale zagotavljanje vojski materiala in zalog, čeprav je dobava orožja, oblačil in živil spadala pod druge oddelke. Prevoz vseh zalog, celo tistih, ki jih zagotavljajo drugi oddelki, je padel pod njegovo pristojnost. Generalni nabavnik je služil z glavno vojsko pod generalom George Washington, vendar je bil neposredno odgovoren kongresu. Namestnike častnikov za nabave je imenoval kongres za službo pri ločenih vojskah in so delovali neodvisno od generalnega nabavnika. Thomas Mifflin je služil kot generalni nabavnik (1775–1776 in 1776–1778), Stephen Moylan (1776), Nathanael Greene (1778–1780) in Timothy Pickering (od 1780).Anonymous 1975, str. 28–31.