Bitka pri Volturnu, znana tudi kot Bitka pri Casilinum ali Bitka pri Capua, je potekala leta 554 med vojsko Vzhodnega rimskega cesarstva in združeno močjo Frankov in Alemanov. Bizantinci, ki jih je vodil stari evnuh general Narzes, so zmagali.

Ozadje

Med poznejšimi fazami gotske vojne je ostrogotski kralj Teja pozval Franke na pomoč proti rimsk vojsko pod evnuhom Narzesom. Čeprav je kralj Teodebald zavrnil pomoč, je dovolil dvema svojim podložnikoma, poglavarjema Alemanov Leutharisu in Butilinu, da prečkata z vojsko Alpe v Italijo. Po zgodovinarju Agathiju sta brata zbrala vojsko 75.000 Frankov in Alemanov ter zgodaj leta 553 prečkala Alpe in zavzela mesto Parma. Premagali so enoto pod Herulskim poveljnikom Fulcarisom in kmalu so se jima pridružili številni Goti iz severne Italije. V tem času je Narzes razporedil svoje čete v garnizije po osrednji Italiji in se za zimo nastanil v Rimu.

Spomladi leta 554 sta brata napadla osrednjo Italijo in plenila, ko sta se spuščala proti jugu. V Samniju sta razdelila svoje sile, Butilin in večji del vojske sta krenila proti jugu, proti Kampaniji in Mesinskemu prelivu. Leutharis je vodil preostalo vojsko proti Apuliji in Otrantu, vendar se je kmalu obrnil nazaj domov, obložen z plenom. Njegova predhodnica je bila močno poražena s strani armenskega bizantinskega generala Artabanesa pri Fanumu, pri čemer je večino plena pustila za seboj. Preostali del je uspel priti v severno Italijo in prečkati Alpe na frankovsko ozemlje, toda ne pred tem, ko so izgubili še več mož zaradi kuge, vključno z Leutharisom samim.

Butilin pa je bil ambicioznejši in morda prepričan s strani Gotov, da obnovi njihovo kraljestvo s seboj kot kraljem ter se je odločil ostati. Njegovo vojsko je napadla Griža, tako da se je zmanjšala z začetnih 30.000 na velikost 20.000 mpž, ki se je približala Narzesovim silam. Poleti je Butilin ponovno krenil v Kampanijo in postavil tabor ob bregovih Volturna ter zavaroval izpostavljene strani z zemeljskim nasipom, ki so ga okrepila njegova številna vozila za oskrbo. Most čez reko je bil utrjen z lesenim stolpom, ki ga je zasedla vojska Frankov z močno posadko.

Razporeditev

Ko je Narses izvedel za lokacijo frankovskega tabora, se je podal na čelo moči 18,000 vojakov, vključno z močnimi kontingenti herulskih najemnikov. Njegova vojska je vključevala pehoto, težko konjenico in konjenike lokostrelce, kar mu je omogočilo prednost pred večinoma pehotnim sovražnikom.

Ko so se Rimljani približali frankovskemu taboru, je Narzes poslal armenskega častnika, Charanangesa s konjeniškim oddelkom, da prekine oskrbo Frankov. Charananges je ne le zajel več vozov, ampak je enega od njih uporabil za podžigan velikega opazovalnega stolpa, ki je varoval most. Po tej prvi manjšem spopadu sta obe strani zapustili svoje tabore in se postavili v formacijo za boj. V tistem trenutku je incident skoraj uničil bizantinske načrte. Herulski poveljnik je ubil služabnika in ko se je soočil z Narzesom je zavrnil priznanje kakršne koli krivde. Narzes je ukazal njegovo usmrtitev, po kateri so ostali Heruli zavrnili sodelovanje v bitki. Kljub temu je Narzes zbral svoje sile za bitko.

Soočen z čvrsto in v globino postavljeno frankovsko pehoto je izbral razporeditev podobno tisti pri Bitko pri Tagini, z pehoto v sredini, podprto z lokostrelci ter konjico na krilih. Narzes sam je prevzel poveljstvo nad desnim krilom, medtem ko sta Artabanes in Valerian prevzela vodenje levega krila. Del levega krila je bil tudi skrit v gozdu, ki je tam rasel. Na prošnje herulskega generala Sinduala, ki je obljubil, da bo prepričal svoje vojake, da se borijo, je pustil vrzel v sredini pehote, ki bi jo Heruli morali zasesti.

Bitka

Vendar sta dva Herula pobegnila k Frankom in prepričala Butilina, da naj napade zdaj, medtem ko so Heruli ostali zunaj bitke. Franki so se postavili v veliko klinasto formacijo in napredovali ter se zaleteli v bizantinsko sredino. Hitro so prodrli skozi vrzel, ki so jo pustili Heruli, vendar je Narzes ukazal svoji konjenici, ki je vključevala številne lokostrelce na konjih, da obkolijo njihove bočne strani in napadejo Franke od njihovega izpostavljenega začelja. Franki, ki so se že bojevali z bizantinsko pehoto, se niso mogli obrniti in se soočiti s svojimi bolj mobilnimi nasprotniki, kateri so jih napadali od zadaj. Ko je začela med njimi vladati zmeda, so se Heruli končno vrnili v bojišče. Po besedah J.B. Burya, »... potem sta se Sindual in njegovi Heruli pojavili na prizorišču. Poraz Frankov je že bil določen; zdaj je prišlo do uničenja«.

Posledice

Butilin in večina njegovih mož so poginili, medtem ko so bile rimske žrtve majhne. Agathij navaja neverjetno nizko število 80 bizantinskih žrtev, kljub temu, da trdi, da je preživelo le pet Gotov. Kakorkoli že, to je bila veličastna zmaga za Narzesa in je oznanila končni triumf Bizantinskega cesarstva v Italiji.

Kljub velikim zmagam Narzsesa vojna še ni bila končana. Sedem tisoč Gotov se je upiralo pri Campsi, blizu Neaplja, dokler se niso v spomladi 555 predali. Dežele in mesta ob reki Pad so še vedno držali Franki in Goti in šele leta 562 sta bili njihovi zadnji utrdbi, mesti Verona in Brixia zavzeti.

Sklici

Viri

Kategorija:Bitke srednjega veka Kategorija:Bitke Bizantinskega cesarstva Kategorija:Bitke Ostrogotov Kategorija:Leto 554 Frigid Kategorija:Gotska vojna (535–554) Kategorija:Zgodovina Frankov Kategorija:6. stoletje v Bizantinskem cesarstvu Kategorija:Zgodovina Italije